Krave na paši na Veliki planini. Foto: BoBo
Krave na paši na Veliki planini. Foto: BoBo

Sodelavci oddelka za ekonomiko kmetijstva s Kmetijskega inštituta Slovenije so na uredništvo MMC-ja pred časom poslali dopis z naslovom "Ali je meso upravičeno na zatožni klopi?". V njem so opozorili na netočnosti v povezavi s poročanjem o pridelavi in uživanju mesa in pozvali k objavi njihovih argumentov. V zadnjem obdobju so jih na inštitutu namreč večkrat zmotili zapisi nekaterih strokovnjakov na to temo, "ki po svoji kompleksnosti presegajo njihove kompetence kljub znanstvenim nazivom z njihovega področja". Predstavljamo nekatere pomisleke, ki jih izpostavljajo na KIS-u, za komentar pa smo zaprosili še okoljskega znanstvenika Žigo Maleka, ki deluje na Inštitutu za okoljske študije na Vrije Universiteit v Amsterdamu in vključili smernice NIJZ-ja glede uživanja mesa.

Je spodbujanje k brezmesni prehrani postalo trendovsko?

Kot so v uvodu zapisali na KIS-u, promoviranje manjše porabe mesa ni vedno podkrepljeno z ustreznimi strokovnimi in znanstvenimi podlagami, v razpravo o povezavi uživanja mesa z zdravjem in prehranskimi smernicami pa se po njihovem mnenju prepogosto spušča nestrokovna javnost: "Da se izgonemo tovrstnemu nekorektnemu, če ne celo nevarnemu početju, velja razpravo prepustiti strokovnjakom, in ne priučenim samooklicanim vsevedom," so zapisali.

V nadaljevanju dodajajo, da kredibilne raziskave kažejo, da je za človeka potrebna raznovrstna prehrana, primerna pa so vsa živila, če se jih uživa v zmernih količinah, ne glede na rastlinsko ali živalsko poreklo. "Že bežen pogled jedilnikov v ustanovah, restavracijah, v družinskem krogu ali receptih "starih kuharic" nam pove, da Slovenci še zdaleč ne zauživamo enostranske prehrane. Znatno manjši vnos živil živalskega izvora pa bi zmanjšal pestrost prehrane in s tem potencialno povzročil nevarnost pomanjkanja nekaterih, po naravnem izvoru pridobljenih hranil (npr. železo, vitamin B12, beljakovine, esencialne aminokisline)," navajajo na KIS-u.

A če se res obrnemo k stroki, so priporočila glede prehranjevanja nekoliko drugačna. Nacionalni inštitut za javno zdravje ugotavlja, da Slovenci v povprečju zaužijemo preveč mesa, predvsem pa preveč mesnih izdelkov. Pomanjkanje nekaterih hranil, na kar opozarjajo v KIS-u, pa bi morali nadomestiti predvsem s pogostejšim uživanjem rib. "Kakovostni viri beljakovin so ribe, mlečni izdelki, stročnice, jajca in puste vrste mesa. Mesni izdelki imajo lahko zaradi predelave večje vsebnosti slabših maščob, soli in aditivov. Zato se svetuje zamenjava mesnih izdelkov z npr. ribami."

NIJZ na svoji spletni strani sicer že od leta 2015 opozarja, da je lahko prepogosto uživanje mesa in predvsem mesnih izdelkov v prevelikih količinah škodljivo. Čezmerno uživanje rdečega mesa pa je dejavnik tveganja za razvoj debelosti, sladkorne bolezni tipa 2, srčnožilnih bolezni in celo za razvoj nekaterih rakavih obolenj.

Ideje o opustitvi živinoreje?

Poleg promoviranja zmanjšane rabe mesa so po mnenju KIS-a "trendovske" postale celo ideje o opustitvi živinoreje. Ob tem so opozorili, da podajanje izkrivljenih sporočil lahko negativno vpliva tudi na posamezne sektorje gospodarstva.

Žiga Malek, okoljski znanstvenik, ki že več let deluje na okoljskem inštitutu v Amsterdamu, doslej od uradnih oseb ali znanstvenikov še ni zasledil pozivov k opustitvi živinoreje. Dejstvo pa je, da se v zadnjem času pogosto govori o zmanjšani porabi mesa, nikakor pa ne o opustitvi te panoge. "Mislim, da vsi radi govorijo o ekstremih, ker je tako lažje strašiti ljudi, torej s tem, da nam hočejo popolnoma prepovedati meso, zato bomo jedli nadomestke in žuželke. Se pa strinjam, da se o tem zadnje čase več govori, čeprav se dejansko to (še) ne izraža v nekih drastični zmanjšani porabi mesa in drugih živil živalskega izvora."

Malek spomni, da so se različna vegetarijanska in veganska gibanja začela že pred časom. "Že pred več desetletji smo imeli po vsej Evropi gibanja, ki so si prizadevala za boljše življenjske razmere živine in za zmanjšanje porabe mesa kot način za zmanjševanje trpljenja živali."

Res pa je, dodaja Malek, da so podnebni razlogi za zmanjšanje rabe mesa v javno razpravo vstopili šele pred kratkim. Morda tudi zato, ker smo šele pred kratkim začeli izkušati posledice naših vplivov na podnebje. "Seveda moramo najprej zmanjšati izpuste v energetiki, prometu in industriji, vendar jih bomo morali tudi v kmetijstvu. Znanost je v več študijah pokazala, da je najlažje, najbolj stroškovno učinkovito in tudi koristno za zdravje, da zmanjšamo porabo mesa oz. uredimo naše kmetijsko-prehrambne sisteme na način, ki bo upošteval negativne vplive na zdravje ljudi in planeta."

Delež izpustov toplogrednih plinov iz živinoreje

Eden odmevnejših argumentov v zadnjem času, ki govori v korist zmanjševanju obsega živinoreje, so izpusti toplogrednih plinov, ki jih povzroča. Na Kmetijskem inštitutu opažajo, da se živinoreja, ki vključuje tako prirejo mleka kot mesa, v medijih interpretira kot glavni krivec podnebnih sprememb. Kot navaja KIS, v Sloveniji živinoreja prispeva osemodstotni delež k izpustu toplogrednih plinov. Glavni vir kmetijskih izpustov so namreč izpusti metana, ki nastaja predvsem s fermentacijo v prebavilih prežvekovalcev, torej goveda. Nekaj malega izpustov metana pa povzročijo tudi konji, prašiči in druge živali. Na KIS-u medtem dodajajo, da naj bi se osemodstotni delež toplogrednih plinov iz naslova živinoreje v Sloveniji kmalu znižal na tri odstotke. Spremenila se bo namreč metodologija, ki bo upoštevala krajšo obstojnost metana v ozračju od ogljikovega dioksida in nekaterih drugih TGP. (Medtem ko naj bi imel metan 25-krat močnejši toplogredni učinek od ogljikovega dioksida, je hkrati v ozračju občutno manj obstojen kot CO2.)

Malek na drugi strani pojasnjuje, da podatki o prispevku toplogrednih plinov v ozračje pri vzreji goveda tudi svetovno gledano precej variirajo. Za pridelavo 100 gramov beljakovin iz govedine je svetovno povprečje izpustov ogljikovega dioksida 25 kilogramov, v resnici pa ti izpusti variirajo med devetimi in 105 kilogrami. A tudi če vzamemo najnižjo mogočo vrednost izpustov, torej devet kg, ki je smiselna za pašno mlečno-mesno govedo v zmernih podnebjih, kakršno je v Sloveniji, je ta količina izpustov še vedno nekajkrat višja od izpustov, ki jih povzroči pridelava istih količin beljakovin rastlinskega izvora. 100 gramov beljakovin iz fižola tako povzroči le 0,65 kg izpustov CO2, iz graha pa le 0,36 kg. "Tu je treba dodati, da čeprav se velik del slovenskega goveda pase, imamo tudi v Sloveniji nekaj intenzivnejših živinorejskih oz. govedorejskih podjetij, kjer je večja gostota goveda in kjer je večja poraba tudi uvoženih krmil."

Neupravičena preslikava svetovnih podatkov na regionalno raven?

Na Kmetijskem inštitutu hkrati opozarjajo, da se v javnosti, predvsem ko je govor o živinoreji, pogosto presplošno preslikava svetovne podatke in smernice na lokalno oziroma regionalno raven, torej na raven Slovenije. Na KIS-u poudarjajo, da ima živinoreja osrednji pomen v slovenskem kmetijstvu tudi v ekonomskem smislu, saj presega 40 odstotkov vrednosti vse kmetijske proizvodnje. Med razlogi, da živinoreja predstavlja tako pomemben delež slovenskega kmetijstva, pa so tudi številne naravne danosti. "V Sloveniji med kmetijskimi zemljišči prevladujejo travinje in območja z manj ugodnimi pogoji za pridelavo hrane, ki pa je lahko izkoriščeno zgolj z rejo živali. Nerazumevanje kompleksnosti področja vodi v nestrokovno promoviranje zmanjševanja staleža rejnih živali v Sloveniji," opozarjajo na KIS-u.

Slovenija je precej hribovita država. Slabše talne in podnebne razmere so marsikje neprimerne za pridelavo druge hrane kot mesa in mlečnih izdelkov. Krave in drobnica so tako najuspešnejše pri pretvorbi hribovskih travinj v beljakovine. Zato je tudi po Malekovem mnenju na teh območjih smiselno vztrajati pri govedoreji. "Navsezadnje si tudi želimo, da ljudje ostanejo v teh delih Slovenije in da se ohrani naša kulturna krajina, ki je svojevrsten preplet gozda in kmetijskih površin."

Da se svetovni podatki včasih prehitro preslikajo na lokalno raven, se deloma strinja tudi Malek. "Izpusti toplogrednih plinov, ki so povezani z rabo tal, npr. izsekavanjem gozdov in njihovo pretvorbo v pašnike, za Slovenijo seveda niso relevantni, naše govedo in drobnica se paseta na pašnikih, ki so pogosto stari več stoletij. Hkrati naša pašna živina, v nasprotju z marsikatero v zahodnem svetu, ni velik porabnik krme z območij, kjer je bil še pred kratkim tropski gozd, in so ga posekali za pridelavo soje za krmo," pojasnjuje Malek.

Slovenci po domačem govejem mesu ne posegamo prav pogosto

A če se z zelenih pašnikov vrnemo k podatkom, ti kažejo, da Slovenci le redko posegamo po govejem mesu. V Sloveniji pojemo največ prašičjega mesa (42 odstotkov vsega mesa) in perutnine (35 odstotkov), medtem ko govedina predstavlja manjši del našega jedilnika (23 odstotkov). Malek opozarja, da ko govorimo o porabi mesa in živinoreji, vse prepogosto mečemo v isti koš govedorejo, prašičerejo in rejo perutnine.

"Težava pri vseh teh debatah je, da se skuša živinorejo prikazati le kot romantičen sistem, kjer se manjše število krav pase po travinjih v hribovskih območjih Slovenije. Zamegljuje pa se, da je največ intenzivnih njivskih površin namenjenih pridelavi krme za prašiče in perutnino," vztraja Malek. "Prašiči in piščanci pa se seveda ne pasejo po hribovskih travinjih, ampak večino časa preživijo v hlevih in so krmljeni s koruzo in drugimi žiti ter sojo. Hkrati tudi veliko večino površin v rodovitnih nižinah porabimo za pridelavo krme in s tem za živinorejo, manj pa za neposredno pridelavo hrane za ljudi."

Na Kmetijskem inštitutu ta argument zavračajo. "Na prvi pogled je prehrana živali glede nekaterih krmil konkurenca človeku, saj bi jih človek lahko zaužil neposredno. Vendar je glavnina krme, ki jo živali pojedo, neuporabna za prehrano človeka. Krmni obroki za živali vsebujejo žita, ki so po standardih manj primerna kot krušna, še več pa je oljnih tropin in pogač ter odpadkov živilsko predelovalne industrije, kot so otrobi, pesni rezanci, ostanki proizvodnje etanola, pivske tropine ipd."

Malek ob tem znova opozarja, da velik del krme za prašiče in perutnino uvažamo, o čemer se zaradi povišanih cen uvožene krme zadnje čase pogosto govori. Del krme, ki jo sestavljajo tudi sojine tropine, uvažamo z območij zunaj EU-ja, za katera ne moremo biti prepričani, da ne povzročajo krčenja tropskih gozdov.

Prašičjereja. Foto: BoBo
Prašičjereja. Foto: BoBo

Vpliv uvoza rastlinske hrane na podnebje

Kmetijski inštitut na drugi strani meni, da pogosto govorimo o negativnih učinkih živinoreje skupaj z uvozom krme in o njunem prispevku toplogrednih plinov v ozračje. Zanemarja pa se vpliv na okolje in družbo, ki ga ima hrana, ki ni lokalnega izvora ali pa je za njeno pripravo potreben postopek, ki zahteva veliko količino naravnih virov. Na primer priprava nekaterih prehranskih dopolnil in nadomestkov, predpripravljena hrana, transport hrane iz oddaljenih držav ... "Premik k bolj ali zgolj rastlinski prehrani ob današnjih potrošniških navadah in omejenosti ponudbe zagotovo utegne povzročiti dodaten pritisk na proizvodnjo hrane v državah, ki že zdaj ustvarjajo precejšnje pritiske na okolje in so večinoma zunaj EU-ja – vzemimo za primer plantaže banan, avokada in drugega južnega sadja," opozarjajo na KIS-u.

S še večjim deležem uvožene rastlinske hrane bi lahko, podobno kot s krmo, degradacijo okolja in prispevke toplogrednih plinov še naprej odrivali daleč od oči in od srca. Tudi Žiga Malek priznava, da bi premik k bolj rastlinski prehrani lahko povzročil dodaten pritisk na proizvodnjo hrane v tretjih državah, kjer so okoljski standardi nižji. "Najbolj izpostavljen je primer pridelave avokada in z njim povezanimi težavami glede porabe vode v sušnih predelih sveta (Kenija, Čile, Mehika), od koder ga po večini uvažamo v Evropo." Problematična je tudi pridelava različnih oreščkov, ki bi lahko nadomestili maščobe živalskega izvora, kot je karitejevo maslo. "Pogosto imajo ti izdelki manjši donos na hektar, zaradi česar bi potrebovali večje površine in bi lahko pomenile večje posege v lokalne ekosisteme, vodne vire in kakovost tal v tretjih državah." Obenem smo veliki porabniki palmovega olja iz Indonezije in Malezije, kjer so za njegovo pridelavo v zadnjih letih množično izsekavali tropski gozd. Zato Malek vseeno meni, da bi se lahko posvetili trenutnim pritiskom v tretjih državah zaradi proizvodnje hrane, ki jo že uporabljamo v evropski in slovenski prehrambni verigi.

"Hkrati EU samo iz Brazilije letno uvozi 16 milijonov ton soje za krmo evropskih prašičev, piščancev in delno tudi goveda (tudi v Sloveniji). Tako je ta skrb za okolje v tretjih državah malce dvolična. Evropska agencija za okolje omenja, da so se izpusti v evropskem kmetijstvu v primerjavi z letom 1990 zmanjšali za četrtino, vendar priznava, da se je velik del prenesel v druge konce sveta, od koder zdaj uvažamo kmetijske surovine," sklene Žiga Malek.

Za konec le še podatek, da je samooskrba s kmetijskimi proizvodi v Sloveniji (podatki so za leto 2021) že zdaj najslabša pri sadju (14 odstotkov), zelenjavi (44 odstotkov) in krompirju (44 odstotkov). Z mesom in drugimi živilskimi izdelki pa smo celo več kot samooskrbni, na primer pri mleku (136 odstotkov), perutninskem mesu (112 odstotkov) ter govejem in telečjem mesu (110 odstotkov). Nizko stopnjo samooskrbe imamo le pri prašičjem mesu (43 odstotkov).