Luknja nad Antarktiko se počasi manjša zaradi omejevanja izpustov klorofluorokarbonov in drugih snovi, ki uničujejo ozon. Po projekcijah, ki so jih opravili na Državnem inštitutu za okolijske študije, je ozonska luknja zdaj največja, postopoma pa naj bi se začela krčiti leta 2020, in če bo šlo vse po napovedih, naj bi okoli leta 2050 popolnoma izginila.

Nekateri pa trdijo, da bo potrebnega več časa za uničenje luknje, ker predvsem Kanada in ZDA še vedno spuščata v zrak strupene snovi.