Za primerjavo: leta 1997 smo v ekološki dolg na svetovni ravni vstopili proti koncu septembra, letos pa že 1. avgusta, kar je dan prej kot lani, ko smo se začeli zadolževati 2. avgusta. "Na svetovni ravni se vedemo, kakor da imamo na voljo 1,7 planeta, medtem ko je bil v Sloveniji ta dan že 11. maja letos, kar pomeni, da se vedemo, kot da imamo na voljo skoraj tri planete," ob svetovnem dnevu ekološkega dolga poudari Gaja Brecelj iz Umanotere, Slovenske fundacije za trajnostni razvoj.

Ameriški življenjski slog bi zahteval pet planetov
Podatki Global Footprint Networka o ekološkem odtisu kažejo, da je Slovenija najslabša na območju, saj v ekološki dolg vstopi že 11. maja. Sledijo ji Hrvaška (19. junij), Črna gora (29. junija), Bosna in Hercegovina (6. julija), Makedonija (19. julija) in Srbija (30. julija). Kljub temu se z ekološkim odtisom uvršča v povprečje EU-ja. A če bi vsi Zemljani porabljali vire, tako kot Slovenci, bi kot rečeno vsako leto potrebovali 2,75 planeta. Če pa bi cel svet posnemal ameriški slog življenja, bi ta zahteval kar pet planetov letno.

S čezmernim ribolovom, izkoriščanjem gozdov in preobilnimi emisijami ogljikovega dioksida izkoriščamo več virov, kot jih narava lahko regenerira, opozarja organizacija Global Footprint Network. Gaja Brecelj poudari, da govorimo o osnovnih življenjskih virih:"To so viri, ki nam jih daje Zemlja in ki nam omogočajo preživetje. Torej zemlja, na kateri pridelujemo hrano, voda, ki jo pijemo, zrak, ki ga dihamo."

Imamo en planet z omejenimi možnostmi obnavljanja
"Fizikalno dejstvo je, da imamo samo en planet, ki ima omejene vire in ki ima omejeno zmožnost obnavljanja, zato ta simbolični dan kaže na to, kdaj smo te vire že porabili. V resnici jih nismo, a s čezmernim črpanjem virov onemogočamo kakovost bivanja prihodnjim generacijam. Predvsem pa se nam bo vse to vrnilo kot bumerang oziroma se nam že vrača," pravi Brecljeva in doda, da so podnebne spremembe le ena od vedno bolj očitnih posledic čezmernega črpanja in porabe naravnih virov: "V Sloveniji se to kaže v ekstremnih vremenskih dogodkih, kot so suše, poplave, toča. Na drugih koncih sveta so posledice še precej hujše in ljudem dejansko onemogočajo bivanje. To pomeni, da bodo v prihodnosti okoljsko razseljene osebe predstavljale največji delež vseh razseljenih oseb."

Bi morali radikalno spremeniti življenjski slog?
Ukrepe proti nadaljevanju tega negativnega trenda zadolževanja na domačem planetu Brecljeva vidi na dveh ravneh: "Tu je individualna raven, saj je poraba virov nominalno povezana z našim načinom proizvodnje in porabe, kar je hkrati tudi naš življenjski slog: vse, kar jemo, vse, kar kupujemo, kako se premikamo, kako se ogrevamo in porabljamo energijo – s tem porabljamo naše vire."

Kot posamezniki bi torej morali preprosto živeti na način, da porabimo manj. A Brecljeva poudari, da je ukrepanje na sistemski ravni morda celo še pomembnejše, tudi na ravni državne in lokalne politike: "Pred nami so ključna leta za odločitev, ali bo Slovenija postala odlagališče umazanih industrij ali pa industrijska kolonija ali pa bomo izkoristili svoj zeleni razvojni potencial. Ni nam treba izbirati med delovnimi mesti in ohranjenim okoljem, ampak se lahko odločimo za razvoj, ki bo imel za svojo osnovno komponento ohranjenost okolja. Za to imamo vse naravne pogoje, v tem smo Slovenci privilegirani."

A Brecljeva opaža, da kljub skrb vzbujajočim podatkom okolje v politiki ne najde pravega mesta, saj mu prave pozornosti niso namenili ne predvolilna kampanja ne trenutna koalicijska pogajanja: "Nismo slišali nobenih resnih odgovorov, kako bomo reševali okoljske in podnebne težave. Po drugi strani pa vemo, da bo prav naslednja vlada morala sprejeti osrednji nacionalni načrt za doseganje ciljev na področju podnebja, se pravi zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2030," Brecljeva opozori na zaveze, ki smo jih sklenili s pariškim sporazumom in ki zahtevajo politične odločitve. "Kako bomo to storili? Na kakšen način bomo zaprli termoelektrarno Šoštanj, ki jo moramo zapreti do leta 2030? Teh odgovorov še vedno nismo slišali."

Kaj lahko storimo sami?
Brecljeva kot prvo stvar, ki jo lahko storimo sami, da zmanjšamo okoljski dolg, poudari nujnost, da postanemo aktivni državljani: "Da zahtevamo od podjetij, da bodo okoljsko družbeno odgovorna, od odločevalcev, da peljejo državo na trajnostno pot." Sicer pa je edina pot za manjšo porabo virov sprememba življenjskega sloga: "Premikamo se peš, s kolesom, z javnim prevozom, čim manj uporabljamo avto in letalski prevoz. Uživamo lokalno, ekološko proizvedeno, rastlinsko in sezonsko hrano, ki ima najmanjši ekološki odtis, je najbolj zdrava in zagotavlja lokalna delovna mesta. Kar se tiče porabe, naj si vsak zastavi ključno vprašanje: Ali res to potrebujem? Če ja, kako lahko to dobim na drug način, kot da kupim novo stvar? Lahko popravim, si izmenjam, izposodim?" Vsak izdelek namreč sčasoma postane odpadek, ki je problem tako za nas kot za naslednje generacije. In naj še tako recikliramo, če bomo še naprej proizvajali take količine odpadkov, se bomo v njih zadušili, še sklene Brecljeva.