Znanstveniki imajo dokaze, da se ozonski plašč nad Antarktiko krepi in obnavlja, kar je posledica nadzora nad proizvodnjo in uporabo snovi, ki tanjšajo ozonsko plast. V zadnjih 15 letih se je ozonska luknja nad Antarktiko tako zmanjšala za približno velikost površine Indije, piše BBC.

Ozonski plašč zaščita pred UV-žarki
V 80. letih so britanski znanstveniki v stratosferi približno deset kilometrov nad Antarktiko opazili dramatično tanjšanje ozonske plasti. Luknje v njej so začele na letni ravni nastajati v 80. letih prejšnjega stoletja zaradi široke uporabe plinov CFC, ki so jih našli v klimatskih napravah, hladilnikih, lakih za lase …

Razlog, da se je plast tanjšala nad Antarktiko, pa je v ekstremnem mrazu in veliki količini svetlobe, kar pripomore k nastajanju polarnih stratosferskih oblakov. Ozonski plašč Zemljo ščiti pred potencialno nevarnimi ultravijoličnimi žarki, ki lahko povzročijo kožnega raka. Obenem lahko povzročijo tudi sivo mreno ter škodujejo živalim in rastlinam.

Ozonska plast na poti k okrevanju
Države so leta 1987 sprejele Montrealski protokol in Dunajsko konvencijo. Konvencija določa okvir znanstvenega in tehničnega sodelovanja za nadzor ozonske plasti, medtem ko protokol ureja nadzor nad proizvodnjo, uporabo in trgovanjem s snovmi, ki tanjšajo ozonsko plast. S protokolom je uspelo izločiti več kot 98 odstotkov nakopičenih zalog ozonu škodljivih snovi. Zahvaljujoč tem prepovedim se torej razmere počasi izboljšujejo.

Ozonska luknja nad Antarktiko je sezonsko gledano največja v času polarne pomladi, septembra in oktobra. V bolj mrzlih letih je luknja večja, kar pa po ocenah znanstvenikov ne ogroža napovedanega okrevanja v prihodnjih desetletjih. Svetovna meteorološka organizacija je ocenila, da je "na dobri poti" k okrevanju do sredine tega stoletja, krpanje luknje nad Antarktiko pa bo trajalo še dlje.