To so le ene izmed misli avtorja Aneja Sama, katerega ideja je bila izdati obsežen družinski priročnik, namenjen vsem ljubiteljem psov, njihovim lastnikom, otrokom, ki si želijo psa kot hišnega ljubljenčka in sploh vsem, ki jih tudi po strokovni plati zanima uvid v pravo, naravno "pasje življenje".

Sedem poglavij, sodelujočih 35 avtorjev
Knjiga Človek o psu, pes o človeku vsebuje 233 strani, smiselno razdeljenih na sedem poglavij, izšla pa je v začetku letošnjega leta pri Društvu Jasa, ki se sicer ukvarja z izdajanjem izjemno izobraževalne in kakovostne literature z najrazličnejših področij. V prvem poglavju se sprehodimo skozi zgodovino psa, kot jo podajajo znani slovenski in tuji avtorji; v drugem je prostor za izobraževalne, polnovsebinske kolumne izpod peresa strokovnjakov, ki se že vsto let ukvarjajo z živalmi in psi; v tretjem je opisana nekoliko temna plat odnosa človek - pes (pasje borbe, lepotna tekmovanja, komercialne pasje zabave, namenjene zaslužkom); v četrtem so kratke zgodbe posvojiteljev psov, ki si ne predstavljajo več niti dneva brez pasjega pozdrava; v petem poglavju je avtor knjige nanizal svoje misli, čutenja in opažanja o odnosu človek - pes; šesto in sedmo poglavje pa sta namenjeni lepim mislim in umetnosti v povezavi s kužki, ki so jih prispevale različne zgodovinske osebnosti.
Priročnik, ki ga lahko začnete brati ali si ogledovati fotografije na kateri koli strani, smo podrobneje predstavili na MMC-jevi otroški spletni strani.

Imeli bi psa! Kupili mu bomo roza oblekico!
Vsa poglavja, razen enega, so izjemno pozitivna, psa opisujejo kot inteligentno, izjemno čutečo in človeku pomoči željno žival, čemur zna pritrditi tudi kinološka stroka. Poglavje, ki je sicer "najzanimivejše" in ob katerem bodo morda nekateri zavijali z očmi, pa nosi naslov Sij in beda odnosa človek - pes. Ne gre za nikakršno pretiravanje ali iskanje dlake v jajcu, le izjemno stvaren prikaz, česa vse se je lotil današnji človek v želji za dobičkom in v želji nadomestiti nekaj pogrešanega v svojem življenju. Ali prireja različne "pasje zabave" ali pa brezglavo "počlovečuje" psa v svojega dojenčka/otroka in se do psa vede kot nadomestka katerega od družinskih članov.
Avtor namreč zagovarja tezo, da je pes od nekdaj del narave in da ne potrebuje lepotnih tekmovanj, vozičkov, v katerih se ga prevaža s pentljicami in modnimi čopki na glavi, ki jih je pravkar dobil pri pasjem lepotnem frizerju. Postati lastnik psa je plemenito dejanje, tega pa se je treba lotiti odgovorno, in ker je ta vloga v zadnjem času pri nekaterih lastnikih precej "zašla", je avtor enostavno ni mogel ignorirati. Smo namreč leta 2016 in to, kakšni so lastniki psov danes, je zagotovo drugačna zgodba od tistih, ki so jo imeli lastniki psov pred stotimi leti.

Z avtorjem skrbno premišljenega in s pomočjo strokovnih sodelavcev napisanega priročnika smo opravili tudi kratek intervju. Za bralce MMC-jevega Živalskega otoka smo pripravili tudi nagradno igro, v kateri poklanjamo en izvod knjige.

O sami knjigi in tematiki, kako živali, še posebej psi, vplivajo na naše dojemanje sveta in zakaj človeka bogati odnos z živalmi, je v priloženih videoprispevkih iz televizijskih in radijskih oddaj na RTV Slovenija razložila predsednica društva Jasa, Mag. Mateja Jamnik.

Napisali ste zelo obsežno knjigo o odnosu človek - pes. Vsebuje tudi veliko strokovnih mnenj in pogledov različnih strokovnjakov, zgodovinskih dejstev, citatov in misli. Kakšno je vaše sporočilo, komu je knjiga namenjena in zakaj ste se odločili izdati knjigo ravno o tej tematiki?
Vedel sem, da bo tako narejena knjiga zaživela kot zrcalo, v katerem vsi vidimo lasten obraz v polni jasnosti. Nekateri bodo še enkrat videli poduhovljen obraz in bodo ponosni, drugi se bodo prestrašili spake v zrcalu. In lahko se sproži proces preobrazbe. Težko je namreč živeti z nemirno vestjo. Vsaka prava knjiga – žal, malo jih je – je zrcalo, ki nam pomaga do življenjskega smisla. Glede na večplastnost – sedem različnih poglavij – ter na dejstvo, da osvetljujoč odnos človek - pes, enakovredno osvetljuje psa in človeka, je knjiga namenjena vsem – vsem kategorijam prebivalstva – otrokom in odraslim.

Pasja lepotna tekmovanja, pasja moda, pasji hoteli, frizerji in podobno - zakaj je po vašem mnenju tega v sodobnem času tako veliko? Skorajda na sprehodih več ne srečamo psa, ki ne bi bil oblečen!
Med številnimi razlogi za knjigo je tudi počlovečevanje psa. To pa je spričevalo zmedenosti človeka, ki se ne zmore uresničiti na pravi strani življenja in si nenehno izmišlja nove oblike kompenzacije za zgrešena početja. To le še vzpodbujajo spretni zaslužkarji: pasja kozmetika, oblačila, lepotni saloni, fitnesi in podobno so zelo donosna dejavnost. Če pa bi vprašali psa, ali vse to v resnici potrebuje, bi odgovoril: Požvižgam se na vse to, hočem biti tisto, kar sem od nekdaj.

Kje je meja med zglednim, normalnim ravnanjem s psom in pretiravanjem? Kljub vsemu se je ta vloga namreč zelo spremenila. Včasih ni bil na primer tako množičen pojav psov v stanovanjih kot danes.
Posrečeno stanje je, ko je pes na ograjeni parceli oziroma dvorišču v nenehnem stiku s človeškimi prijatelji. V urbanih okoljih to ni možno. Ni težava niti, da pes živi v stanovanju, če ne samuje in mu je zagotovljeno dovolj gibanja na prostem. Za psa je nesreča, ko je večji del dneva sam, ali je obdan s “kompenzacijsko ljubeznijo”. Za pravilno ravnanje s psom in s seboj bi moral človek le spoštovati naravne zakonitosti. Tudi to nas uči knjiga Človek o psu – pes o človeku.

Zakaj je prišlo do tega, da se mnogi ljudje do svojih psov v pretirani obliki obnašajo kot da bi bil "majhen otrok"? Jih nosijo v torbicah, jih hranijo po žlički, psi jedo za mizo kot družinski člani in podobno!
Vsi nesmisli človeške vrste – hrepenenje po simbolih uspešnosti, potreba po nadvladi, ekshibicionizem ... so posledica pretrganih vezi z naravo, z jedrom Univerzuma (simbolno). Pes ni pretrgal magične niti z jedrom Univerzuma in bi lahko pomagal človeku pri dojemanju smisla življenja. Pogoj pa je, da ga ne razosebimo, ne počlovečimo. To je bistveni nauk te knjige.

Na eni strani imamo pse, ki živijo življenje pretiranega prestiža, na drugi pa je še vedno veliko število potepuških in zavrženih psov, zavetišča so prenapolnjena. Kje in kakšna je po vašem mnenju realna rešitev odnosa človek - pes? Kaj pri tem lahko naredi posameznik in kaj država?
Denarna vrednost psov, ki sodelujejo na prestižnih svetovnih tekmovanjih se giblje med 20.000 in 40.000 evri. S tem, ko “plemeniti” samec oplodi do osemdeset samic letno, prinese lastniku do milijon evrov. Organizacije takšnih tekmovanj in oblik zabave (tudi tistih prepovedanih, ki pa se množično prakticirajo: pasji boji, bordeli s psi ...), so izjemno donosen posel. To so glavni razlogi za nenehno višanje števila zavrženih psov. Trajna rešitev je, kot je zapisano v 6. poglavju: Učlovečenje človeka. Do takrat moramo ozaveščeni narediti, kar lahko. Del tega “kar lahko” je: kazati s prstom na izrojence človeške vrste ter jih nenehno sramotiti.

Dr. Maksimiljana Marinšek, ki je v knjigo prispevala svojo strokovno kolumno, je med drugim napisala, da so raziskovalci ugotovili, da pes lahko zazna rakavo celico, da tudi sladkornega bolnika zna opozoriti o padcu sladkorja, slepim pomagajo psi in jih vodijo, da ne padejo, da ne govorimo o terapevtski vlogi, reševanju v gorah in podobno. Vse to, če je pravilno vzpostavljen odnos človek - pes. Kje po vašem mnenju pa nekateri današnji lastniki delajo največ (psihološke) škode psu?
To, kar sta nam o terapevtskih zmožnostih psa razkrila psihologinja in terapevtka z živali Maksimiljana Marinšek ter nevrolog dr. Erik Tetičkovič, bi lahko uvrstili v rubriko: “Neverjetno, toda resnično”. S tem bi morali biti seznanjeni vsi pripadniki človeške vrste. Po tem spoznanju dojemamo: kakšna neznanska neumnost, kakšna tragedija je razosebljanje psa!

Sicer pa ste v knjigi mnenja, da je v bistvu vse tako preprosto - da je treba samo pogledati v naravo. Pobožati psa, a se z njim ne igrati kot z igračko, ga ne trpinčiti s pretiranimi treningi in podobno. Zakaj se je ta pristni, naravni čut pri ljudeh tako izgubil?
V knjigi je zapisano: “Pes je vitez, ne cirkuška atrakcija”. Glede različnih prepovedi psu oziroma “šolanja” pa je zapisano tudi to: “Predstavljajmo si življenje človeka ob prepovedi, da zapoje, da se razjoče, da zapleše, da vzdihne, krikne na pomoč ... In kaj bi od druženja s takšnim človekom imeli sobivajoči”. In zares: za razrešitev vsake življenjske dileme je treba le pogledati, kako je to urejeno v naravi. Zakaj je bila prekinjena nit med človekom in naravo – je potrebna celovitejša razlaga (je v moji knjigi Poklic človek).

Da bi knjige o psih vsebovale tudi umetniške stvaritve, tega nismo vajeni. Zakaj ste jim vi namenili precej prostora?
Vsi kinologi tega sveta niso o bitju psa povedali toliko, kolikor je povedal Cankar s črtico Leda, Hugo v romanu Človek, ki se smeje, Władysław Reymont z novelo Psica ..., ali koliko so nam z likovnim upodabljanjem psa povedali antični slikarji in kiparji. Pravi umetnik je zmožen “preseliti se” v bitje sobivajočih – človeka, psa, katere koli živali – in nam povedati tisto, kar bi povedalo to bitje. V življenjskem vsakdanjiku je veliko tega, kar večina ne zaznamuje, umetnik pa močno doživlja. Zato je prvo poglavje knjige tako dramatično in tako vzvišeno. Tudi z drugimi poglavji se knjiga razlikuje od obstoječih na tem področju. Povsem razumljivo: knjige o psih večinoma pišejo ljudje, ki jim je ukvarjanje s psi poklic. So torej motivirani interesno. Od 35 ustvarjalcev te knjige, le dva služita denar kot veterinarja (pa še v državni ustanovi). Zato je ta knjiga, simbolno povedano, napisana s krvjo. In že zapušča sledi.

Poklanjamo en izvod! Kako do njega?
Na elektronski naslov mmc-nagrade@rtvslo.si do petka, 6. maja, odgovorite na nagradno vprašanje: Koliko poglavij vsebuje knjiga? Pripišite tudi, zakaj si knjigo želite in ali ste lastnik psa. Ne pozabite pripisati svojega naslova, da vam izvod knjige v primeru žreba tudi pošljemo.

^{Udeleženec s sodelovanjem v nagradni igri soglaša, da organizator zbira in hrani zbrane osebne podatke za namene, za katere so bili pridobljeni. Udeleženec v nagradni igri oz. njegov skrbnik ali zakoniti zastopnik lahko od organizatorja kadar koli zahteva pregled, dopolnitev, popravo ali izbris svojih osebnih podatkov oziroma trajno ali začasno prenehanje obdelave svojih osebnih podatkov, skladno z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 86/2004 in nasl.; ZVOP-1). Sodelujoči to stori na elektronski naslov mmc-nagrade@rtvslo.si ali pisno na naslov organizatorja. Najkasneje v roku 15 dni po prejemu sporočila bo organizator preprečil uporabo osebnih podatkov udeleženca, o čemer ga bo v nadaljnjih petih dneh z elektronskim sporočilom ali po pošti tudi obvestil. Organizator se zavezuje, da bo s posredovanimi podatki upravljal v skladu z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 86/2004 in nasl.; ZVOP-1), prav tako pa podatkov ne bo posredoval neupravičeni tretji osebi ali jih kakor koli drugače zlorabljal. Dokumentacijo v zvezi z nagrajencem bo organizator hranil skladno z ZVOP-1.}