Zakaj še vedno vzgajamo osamljene pse in kakšno škodo nam povzročajo? O tem smo govorili z Romanom Starmanom iz Pasje šole Burja. Pri njih se tako vodnik kot pes učita lepega vedenja. Vodnike uči, kako pravilno vzgajati pasje štirinožce.

Zdolgočasen, osamljen pes je nesrečen, ker se v njem kopiči čezmerna energija, posledica pa je nezaželeno vedenje: uničevanje stvari, lajanje za vzbujanje pozornosti, renčanje, zaganjanje v druge pse, kopanje lukenj na vrtu ali bežanje. Nekateri drugi psi pa se vdajo usodi in postanejo neodzivni.

Kako se osamljenost odraža v divjini, pri volku?
Volkovi živijo v krdelu, skupaj lovijo, potem počivajo, da lahko spet lovijo in tako sploh preživijo. Najhujša kazen, ki lahko doleti pripadnika krdela, je izločitev iz njega. To pogosto zanj pomeni smrt. Če se vrneva k psom: vsi vemo, da so psi krdelne živali. Ko pripeljemo psa domov, postane naša družina njegovo krdelo. V tem krdelu si pes poišče svoje mesto. Vsekakor so psi radi s svojim krdelom, in če jih odstranimo iz krdela, jim je težko. Tukaj bi omenil istrsko posebnost, to je pes na njivi. Najslabše, kar se lahko zgodi psu, je, da živi v nekem prevrnjenem sodu. Mnogo ljudi mi pravi: 'Ja, pa saj smo na njivi vsak dan.' Na, to ni to. Pes večino časa preživi sam, stran od svojega krdela, in takrat mu je res težko.

Medtem ko se pes dolgočasi, si sam najde zaposlitev s predmeti, ki so mu na razpolago. Začne jih odnašati na svojo blazino, gristi, uničevati. Običajno imajo najraje lastnikove stvari: čevlje in podobno, kajne?
Da, pogosto si izberejo naše najdragocenejše stvari, stare pustijo pri miru (smeh). Najdejo nekaj, kar najbolj diši po vodniku. To imajo najraje pri sebi in potem to navadno tudi pogrizejo. V sodobni družini je večina ljudi dopoldne v službi. Pes pač preživi dopoldan sam. Če je pravilno vzgojen, ne bo težav. Pogosto pa se zgodi, da psi, predvsem mladiči, to nakopičeno energijo potrošijo na našem vrtu ali v stanovanju. Kako se temu izogniti? Tako da jih omejimo - boks ali kletka. Druge rešitve ni. Seveda pa moramo potem za psa poskrbeti, ko pridemo domov. Potrebuje dovolj gibanja, to je ena primarnih potreb psa. Ni veliko pametovanja, recept je samo en: utrujen pes je priden pes.

Številni mislijo, da je kletka pasji zapor. V resnici pa je to eden osnovnih pripomočkov, ki bi ga moral vsakdo nabaviti že pred prihodom psa v stanovanje.
Da, kletko bi priporočil vsakomur kot obvezen del opreme, ko pripelje domov pasjega mladiča. Moramo pa biti pozorni, da kletka ne postane sredstvo za kaznovanje. Kletka postane zatočišče, kamor gre pes počivat. Svetoval bi, da mu pogosto vržemo v kletko kak priboljšek, da gre tako z veseljem vanjo. Tudi v pasji šoli navajamo pse na kletko. Zakaj? V kletki bo mladič varen. Varen bo pred stvarmi, ki jih imamo v stanovanju, kot so na primer električni kabli, tudi kakšne rastline so strupene za psa. Istočasno bomo tudi stanovanje obvarovali pred psom in se s tem izognili konfliktom. Kletka pa je lahko tudi prav ličen del pohištva.

Zmotno je tudi mišljenje, da psu nič ne manjka, če ga pustimo v ograjenem vrtu. Tam se lahko razdivja, teka in podobno. V resnici bo začel takoj raziskovati in mi bomo nesrečni, ko nas bo ob vrnitvi pričakal preoran vrt. Sta velik vrt ali dvorišče nadomestek za sprehode s psom?
Seveda ne. Lastniki velikega posestva ali velikega vrta: psu to ne pomeni nič. Pogosto imajo psi, ki živijo z lastnikom v stanovanjskem bloku, polnejše življenje. Psu nekaj pomeni, ko nekaj počne z lastnikom. Kot sem že rekel: pes potrebuje veliko gibanja, predvsem pa mora izživeti nagone, ki so v njem, da bo umirjen in prijeten član krdela.

V nasprotju s psi, ki uničujejo, imamo tudi take, ki se nekako vdajo v usodo. Prespijo vse dneve, ignorirajo vse okoli sebe, na koncu tudi vodnika, ko se vrne domov.
To je del pasjega temperamenta. Pes, ki ima temperament sangvinika, bi lahko rekli, se bo težko vdal v usodo. Prej bo vse prekopal in uničil ter nas tako spravil na obrate, tako, da bomo težko ravnodušni.

V Burji imate različne tečaje, kjer inštruktorji gotovo hitro prepoznate vedenje osamljenega psa. Katere so tiste najpogostejše deviacije, ki jih je treba odpravljati, kar je veliko težje, kot če bi se lastniki pravilno lotili vzgoje že pri pasjem mladičku?
Značilno je, da so osamljeni psi slabo socializirani. Če gre pes, ki prvih nekaj mesecev življenja preživi nekje na samem - to je bolj značilno za pse s podeželja -, pri enem letu prvič v mestni vrvež, vidi druge pse, ljudi, doživi velik šok. Pes, ki živi z lastnikom v stanovanju in ga lastnik vzame s seboj kamor koli, je bolj navajen na dogajanje v okolici. Če ne drugega, lažje komunicira z gospodarjem. Več časa preživita skupaj, bolje se razumeta. Že pes, ki veliko ur preživi v pesjaku, pogosto slabše komunicira s svojim vodnikom, preprosto zato, ker sta premalo skupaj.

V vaši šoli poudarjate tudi pomen seminarjev pred začetkom praktičnega dela s psom. Katere so osnovne stvari, ki jih poskušate dopovedati prihodnjim vodnikom?
Ob začetku tečaja imamo uvodno predavanje, kjer se s tečajniki srečamo brez psov. Poskušamo jim dati nekaj znanja, predvsem o pasjem komuniciranju in o življenju v krdelu, da bodo lažje razumeli, kako pes razmišlja, zakaj pogosto pes ne more razumeti, kaj od njega želimo. Pogovorimo se, kako bo tečaj potekal. Radi pokažemo kakšen kratek film, saj ena slika pove več kot sto besed. Nekaj povemo o prehrani, obišče nas tudi veterinar.

Inštruktorji imate toliko izkušenj, da hitro prepoznate stres, ko gre za nesocializiranega psa.
Socializiran pes je tisti pes, ki ignorira druge pse in ljudi, ki do njih ni napadalen in se jih ne boji. Socializiran pes sproščeno spremlja svojega gospodarja v večini situacij. Pogosto se nam zgodi, da pride v pasjo šolo lastnik s psom, ki prve ure pasje šole preživi tako, da laja na vse živo, na vse, kar se mu približa na manj kot pet metrov. Rekel bi, da sta dve skrajnosti. Prva je pes, ki bi požrl vse pse okrog sebe in nekaj ur samo laja na vse druge ali pa ves čas rine v naročje lastnika. Druga skrajnost pa je pes, katerega življenjski cilj je igra z drugimi psi. Taki psi razmišljajo le o tem, kako bi se igrali z drugimi psi. To se zgodi predvsem zaradi tega, ker jim kot mladičkom dovolimo preveč igre z drugimi psi. Tako nam pravzaprav drugi psi vzgojijo psa. Namesto da bi vodnik vzpostavil dober odnos s psom, raje klepeta s prijatelji, medtem ko pes divja z drugimi psi. In to so težave.

Je osamljenega psa težko navezati nase, ga prepričati, da se kljub številnim motečim elementom osredotoči le na nas?
To je namen šolanja. To je bistvo. Kdor doseže to, da je pes osredotočen nanj, ima nato lahko delo.

Vaša psa gotovo nista osamljena. Koliko dela si vložil vanju, da si dosegel tako dobre rezultate?
Značilnost mojih psov je, da so lepo vzgojeni. Menim, da bi vsak inštruktor moral imeti vzgojene pse, da je lahko vzor in da je njegovo učenje sploh kredibilno. Moji psi imajo svoj poklic, to so reševalni psi. O vloženem delu lahko povem samo to: moja Kana, najstarejša psica, je v nedeljo dopolnila 13 let in mirno lahko rečem, da sem vanjo vložil 13 let dela. Vedno dobro poskrbim za svoje pse, zanje si vzamem čas. To je pri ljudeh največja težava, vsi pravijo: 'Nimam časa, življenjski tempo je prehiter, služba, družina, za pse potem zmanjka energije in časa.' Ampak jaz imam pripravljen odgovor za vse - tak, bolj krut: kdor nima časa, naj ne kupi psa. Pes je živo bitje, s katerim se je treba ukvarjati. Če nimamo časa, si psa ne moremo privoščiti.