Kopenske želve načeloma znajo prezimiti v naravi. Pri nas, na Primorskem, lastniki želvam običajno uredijo dom na vrtu ali njivi. Ko temperatura pade, se želve zagrebejo globoko v zemljo. Nevarno je, da zaradi nenadnega zvišanja temperature prilezejo na plano, potem pa ob ohladitvi ozračja poginejo. Lahko jim pomagamo tako, da zanje pripravimo prezimovališče v zaprtih prostorih - lahko tudi v kleti ali škatli, napolnjeni z zemljo, listjem in senom.

Ingrid Kodarin iz Boršta je velika ljubiteljica in poznavalka kopenskih želv. Z eno od njih se srečuje že od otroštva. Ta živi na družinskem vrtu in je stara že približno sto let. Starejši člani družine se z želvo niso veliko ukvarjali. Verjeli so, da zna prezimiti sama, in to se je potrdilo.

Želve raje daje v škatle
Zdaj ima Kodarinova kar lepo število kopenskih želv. Pred zimo poskrbi zanje. Navadno otrpnejo, ko temperatura pade na od 10 do 12 stopinj ali zapiha burja, je pojasnila. Letos še ni bilo pravega mraza, zato so bile živali v zadnjih dneh še na prostem. "Imamo neverjetno jesen. Še vedno racajo po vrtu. To pomeni, da je temperatura še ugodna. Glede hibernacije je tako: žival, kot rečejo, vedno poskrbi zase in se sama zaščiti. Imam pa težavo, ker živim v središču vasi, kjer je veliko kamna in malo zemlje. Zato jih dam raje v škatle – velike škatle, v katere dam hrastovo listje. Dam jih v klet, kjer temperatura ne pade pod ničlo, in tam prezimijo. Še prej pa naredim to, kar mogoče ni nujno, ampak vem, da mi tako želve uspevajo: preden jih dam v škatle, da se tam zakopljejo, jih dam v posodo z vročo vodo, da se otoplijo in se iztrebijo, tako da imajo črevesje čisto. Ko jih vzamem iz vode, jih očistim in namažem z olivnim oljem. Zatem jih dam v škatle. Tam prespijo približno do marca. Konec februarja že slišim, kako se listje premika. Ko pride želva na vrh in začne hoditi po škatli, jo vzamem ven in jo dam na vrt. Ne dam pa jih takoj na zemljo in travo, ampak v nekakšno hiško. Ko je temperatura ugodna, okrog 12 stopinj, pridejo ven za kratek čas," je dejala Kodarinova.

Dodala je: "Še vedno se tudi zadržujejo znotraj. Je pa odvisno. Točno vem, katera želva pride prva ven. Videti je, da imajo to 'kronologijo' že v sebi. Ta, ki je najstarejša, je vedno prva zunaj. Najpozneje pridejo najmlajše. Kot stari ljudje, ki ne morejo več spati ... (smeh)."

Nekaj želv že odnesla v Škocjanski zatok
Preden želve otrpnejo, ko se temperatura zniža, tudi jedo manj. "Pravijo, da jim ni dobro dajati veliko sadja in zelenjave, ampak poleti je neizogibno, ker imajo tako rade kakšen paradižnik ali lubenico. Ne vsak dan, ampak za poslastico jim dam. V septembru pa že skrbim, da imajo samo trave, regrat ... Vse, kar raste zunaj." Kodarinova skrbi tudi za zarod naše avtohtone vrste, močvirske sklednice. Nekaj teh živali je že odnesla v Škocjanski zatok, kjer je ta vrsta pred nekaj leti izumrla. Nov zarod je izpustila v naravo tudi v dolini Dragonje, na kar je posebej ponosna. Najprej je dobila samo dve želvici in delo ni bilo preprosto: "Kar osem let je trajalo, da sem dobila jajčka. Nisem vedela, kako ravnati z njimi. Za prvi poskus sem jih kar pustila tam, kjer jih je želva odložila. Rekla sem si: so avtohtone, torej jim ustreza naša temperatura. In res, prej kot v dveh mesecih se je izvalilo nekaj mladičkov." Skupaj jih je do zdaj vzgojila približno dvajset. "Po kakšnem dežju pridejo ven in jih pobiraš po vrtu kot kovance. Potem sem jih nekaj dala v Škocjanski zatok, nekaj pa v dolino Dragonje. Zdaj, ko hodim ob srednjem toku Dragonje, jih že srečujem in vem, da so te, moje. V spodnjem toku jih je že bilo nekaj."

Vabljeni k poslušanju oddaje Živalski blues. Oddaja je na sporedu vsako sredo ob 10.30 na Radiu Koper.