Nemški kratkodlaki ptičarji so po naravi prijazni psi, radi imajo ljudi. Ob dobri socializaciji se zelo dobro ujamejo z otroki vseh starosti. Najsrečnejši so v športnih disciplinah, ki spominjajo na lov, saj je bila pasma vzrejena prav za to dejavnost. Če jim znamo ponuditi dovolj sprostitve, se odlično obnesejo tudi kot družinski člani.

Z nemškimi kratkodlakimi ptičarji ste tako rekoč zrasli. Je še kakšna uganka, ki jo lahko razvozlate o njih?
Vsako leto se najde kakšna nova uganka, z vsakim psom se najdejo nove stvari, ki jih srečam prvič, ki jih nisem še nikoli v življenju videla, slišala ali prebrala. Vsak pes je izziv, vsak pes je oseba zase.
Ljudje večinoma mislimo, da so ti psi namenjeni za lov na ptiče, pa ni tako, kajne?
Ptičar je po standardu vsestransko uporaben lovski pes. To, da jim mi rečemo ptičarji, je pravzaprav smešno. V drugih jezikih jih navadno poimenujejo po njihovem načinu dela. Angleži jim rečejo pointers, Nemci vorstehhunde, Italijani cani da ferma. Pri nas se je uveljavila ta beseda, ptičar, ki pa pravzaprav ne opredeljuje teh psov, kakršni naj bi po standardu bili. Zato so se tudi pri nas veljaki že v tridesetih letih prejšnjega stoletja zelo trudili, da bi uveljavili izraz fermač, ki ga še danes zasledimo v raznih zapisih, ampak žal niso bili uspešni. Na koncu so obupali in ostal je ptičar.
Včasih so ga uporabljali izključno za lov, danes pa je to tudi hišni pes. Kako se obnese?
Ptičar je še vedno predvsem lovec in tak bo tudi ostal. Tudi tisti, ki jih imajo doma kot hišne ljubljenčke, se srečajo z njihovimi lovskimi nagoni in s težavami, ki jih ti lovski nagoni prinašajo. Je pa tako, da se ti psi mnogo bolje obnesejo v športih, kjer so aktivni - reševanje, tek s psom, 'rally obedience', delo z nosom, za policijske namene - povsod tam, kjer morajo biti aktivni. Pes ptičar kot hišni ljubljenec pa navadno povzroča kar nekaj težav. Kot sem že rekla, je predvsem lovec, in tega ne moremo izbrisati. To lahko preusmerimo, to lahko ogradimo, to lahko nekako damo v neke okvire, ampak to je vse. Prej ko slej bo prišlo do tega, da bo ptičar prišel v stik z divjadjo. Tudi zato, ker je ptičar, kot aktiven, deloven pes, zanimiv za specifično skupino ljudi. To ni pes, ki jim je smisel dneva petsto metrov po promenadi, potem pa visenje ure in ure na kavicah, ampak je to pes za ljudi, ki radi hodijo v naravo, ki so aktivni, ki se ukvarjajo s športom. Seveda imajo pri svojih dejavnostih navadno pse s sabo. V naravi pa prej ko slej pridemo v stik z divjadjo, z dahom divjadi. Če pes ni pravilno šolan ali vzgojen oziroma če teh njegovih lovskih lastnosti ne uokvirimo, pride do težav.
Kako naj torej naučimo pasjega mladička?
To je dolgotrajen proces. Ne gre od danes do jutri. Ptičar ima prirojeno stojo na divjad. Vsi poskušamo to stojo utrditi, ker je veliko bolje, če pes pred divjadjo - ali tudi pred mačko, pred golobom ali pred kokoško - obstoji in ga imamo možnosti prijeti ali priti tako blizu, da nas sliši. To je veliko bolje, kot če žival preganja. Tudi za vzrejo dosledno uporabljamo pse, ki imajo dobro stojo in ki so učljivi. To pa je druga stran ptičarja - mora biti učljiv, odziven, mora iskati stik s človekom. Če to ni tako, navadno problem izhaja iz njegove vzgoje, šolanja, razmer, v katerih je zrasel. Redko, ampak se tudi zgodi, je pa tudi stvar genetike.
Doma imate leglo, kar nekaj mladičkov ste že oddali in izkazali so se kot uspešni delovni psi. Je res?
Drži. Naši psi so predvsem, še enkrat poudarjam, lovski psi. Seveda se vedno trudim, da gredo večinoma v lovske roke, ampak v zadnjih desetih letih so to pasmo odkrili - v narekovajih - tudi na drugih področjih. Odlično se obnesejo kot policijski psi, specialisti za drogo, za tobak, za iskanje telesnih tekočin. Odlično se obnesejo kot psi reševalci, tako pri ruševinah - čeprav so tam morda malo prehitri in jih je treba umiriti - kot pri iskanju izgubljenih oseb v naravi. Tudi pri iskanju utopljencev so uspešni.
Zelo radi imajo vodo, kajne?
Zelo radi imajo vodo. To je spet ena od posledic selekcije. Ptičar, ki ne gre rad v vodo, niti ne more dobiti vzrejnega dovoljenja, razen angleških ptičarjev, ki so specialisti samo za delo na polju, zato se pri njih tudi na vzrejnih preizkušnjah pričakuje samo to. Uporabljajo se tudi za terapevtske namene. Ravno zdaj je izšla iz legla v Sloveniji psička, ki bo za pomoč pri odkrivanju diabetesa. Tako, da so za različne namene. Ampak, kot sem rekla, vedno imajo neko funkcijo, ker kot zgolj ljubljenčki navadno povzročajo težave. Ptičar je pes, ki se ne dolgočasi. Ali mu zaposlitev najdete vi ali si jo bo našel sam; in če si jo bo našel sam, verjemite, da vam ne bo všeč.
Zakaj imajo ptičarji odrezan rep?
Nimajo vsi ptičarji odrezanega repa. Recimo, za dolgodlake pasme ptičarjev je značilno, da imajo rep v polni dolžini, ker je dovolj v dlakah, da se ne poškoduje. Največji problem je pri kratkodlakih pasmah ptičarjev, ki so zelo aktivne. Takrat pride do res hudih poškodb. Rep je slabše prekrvavljen in prihaja do nekroz. Tudi amputacija repa pri starejšem psu ni tako zelo enostavna. Pri dva dni starem mladiču je poseg res minimalen. Zakon o zaščiti živali sicer prepoveduje krajšanje repov, ampak je v 20. členu navedeno, da sme poseg opraviti veterinar v korist psa. Korist psa pa ni samo kurativa, ampak tudi preventiva. S tem psu res prihranimo ogromno težav, ogromno bolečine. Tisti, ki je kdaj videl pri ptičarju, kako grdo je rep lahko poškodovan, ne bo nikoli več razmišljali, ali je to po zakonu oziroma ali je humano, ampak se bo vsak strinjal, da rep mora biti prikrajšan. Rep pa ne sme biti prikrajšan preveč. Še vedno mora ostati takšna dolžina, da se vede kot rep v polni dolžini.
Kako nemški kratkodlaki ptičarji prenašajo zimo in poletje?
V bistvu imajo radi vse letne čase. Moramo se sicer malo prilagoditi, ker so kratkodlaki. Tisti psi, ki živijo zunaj, razvijejo tudi močnejšo podlanko. Naši psi, recimo, živijo v stanovanju, ampak kljub temu ne uporabljam plaščkov in podobnih stvari. Zelo pomembno je, da so stalno v gibanju. Enostavno: zebe jih, če se ustavijo, če čakajo. Takrat jih moramo zaščititi. Recimo: ptičarji imajo zelo radi vodo. Meni včasih uidejo v vodo, tudi če je 20 centimetrov snega. Ne morejo se premagati, da ne bi. Ko pridejo ven iz vode, je pomembno samo to, da se ogromno gibajo, da se posušijo. Kratkodlaki ptičar je pravzaprav suh v 20 minutah. Za pse, ki imajo daljšo dlako, je veliko bolj problematično, če gredo v vodo sredi zime. Kar pa se tiče poletja - skoraj lažje prenašajo mraz, kot pa vročino. Zato moramo poskrbeti za senco, za vodo, nikakor jih ne smemo puščati v avtu, ampak to tako ali tako velja za vsakega psa. Nadvse radi se kopajo, tako v morju, kot v rekah, v jezerih, v lužah, v blatu, v kakršni koli vodi. Predvsem moramo paziti, da se ne pregrejejo, in da jih ne preveč utrudimo. Problem ptičarjev je tudi to, da se včasih ne znajo ustaviti.
Kako pa se vedejo v vodi, se tudi potopijo?
Se. Recimo, moja starejša psica se potopi tudi do meter in pol globoko. Tako, da res uživajo.