Prvi meseci življenja so za pasjega mladička zelo pomembni, saj gre za glavno obdobje socializacije. Tedaj je najprimernejši čas za pasjo šolo ali za individualno delo s psom. Toda tudi pozneje je mogoče šolanje, le da je nekoliko oteženo. O vsem tem smo povprašali Anito Gosnik iz Puppy Landa.

Kje ste in kaj je vaš namen?
Nahajamo se v Celju. V bistvu v samem središču Celja, zraven sprehajalnih poti, mestnega parka in tudi samega mestnega jedra. Tu imamo tudi možnost treninga v notranjih in zunanjih prostorih.

Namenjeni ste torej pasjim mladičkom oziroma gostite pasje mladičke.
V osnovi sem si zamislila kraj za začetek vadbe in pasjega življenja, skupaj z lastnikom, v smislu predvsem preventive vedenjskih težav. In sicer zato, ker v notranjih prostorih kužki lahko vadijo skozi vse leto in lahko v bistvu začnejo že vaditi pri dveh mesecih. Recimo, ni jim treba čakati na jesenske in pomladne tečaje, ker potem v bistvu zamudijo obdobje socializacije, tako pa je možno skozi vse leto vaditi.

Katere izmed vaj oziroma kaj želite pravzaprav pasje mladičke naučiti in zakaj je morda pomembno, da jih tako hitro že začnemo učiti?
Ravno v tretjem in četrtem mesecu življenja mladička je to glavno obdobje socializacije in jih predvsem navajamo - seveda najprej se navajajo na lastnika - na igro, na sobivanje z njim. Delamo pa tudi vaje preventive strahu in agresije. Recimo, da ne renči pri hrani, pri igri - da je pravilna igra. Potem, kako se obnaša do drugih psov, ko se igrajo, kdaj prekiniti igro. Na sprehodu, da ne vleče in podobno.

Hkrati imajo pa lastniki veliko vprašanj o grizenju, o lulanju, o sprehodih in kako s psom sobivati.
Ta program za mladičke, ki ga imamo, je od dveh do šestih mesecev. V bistvu je to nekaj novega. Program je sicer iz Amerike, ampak sem ga prilagodila za naše razmere in ga izvajamo prvi v Sloveniji.

Danes smo se vam pridružili na tečaju oziroma izobraževanju, povezanim s samokontrolo psov. Za kaj pravzaprav gre?
Pri samokontroli psov gre v bistvu za to, da psa učimo, da se zna umiriti. To so vajice, ki obsegajo, recimo, da pes počaka, da sedi, da je v prostoru takrat, ko mu rečemo. Da se zna umiriti, ko recimo pridejo obiski, da ne vleče na povodcu, da ne sili skozi vrata ...

Konkretno s kakšnimi vajami skušate to doseči?
Z vajami, ko delamo vajo 'pusti'. Recimo, da pes pusti hrano pred sabo, ko mu dajemo obroke. Počakamo, da se pes usede, šele nato mu damo hrano. Če pes sili skozi vrata, počakamo, da se usede, da se umiri. Šele takrat gre lahko skozi vrata. Ko pridejo obiski, ga - recimo - naučimo neko nadomestno vedenje, kot je 'sedi' oziroma da ima vse štiri tačke na tleh. In nagrajujemo dejansko to, da se zna umiriti. Gre v bistvu za vajo, kjer gre pes mimo smeti, pri čemer se nanje ne ozira, ne gleda tistega, kar je na tleh, ampak le svojega lastnika. Torej je pozoren na svojega lastnika ali pa ga dejansko odpokličemo čez cel prostor, da se usede in nas počaka.

Na kakšen način ga motivirate, s hrano ali kako?
S hrano in z igračami, z obojim.

Kdaj je primerna starost, da ga tega naučite?
Od mladička dalje. Takoj od dveh mesecev dalje, tudi v programu 'mladiček' že delamo te vaje. Čim hitreje, tem bolje.

Kdaj je morda že prepozno - ali nikoli ni prepozno?
Nikoli ni prepozno. Je mogoče malo teže, malo več časa zahteva, ampak ni pa nikoli prepozno.

Veliko delate za izobraževanje lastnikov psov. Kaj pripravljate?
Da, imamo tudi kar nekaj delavnic, seminarjev. Tudi iz tujine povabimo predavatelje, tudi svoje, za vsakega se nekaj najde.