Kakšni smo, v veliki meri določa genski zapis oziroma naš DNK. Ta je praktično v vsaki celici našega telesa. Genski zapis je edinstven, tako nekako kot prstni odtis. Hiter napredek molekularne genetike in razvoj informacijske tehnologije v 20. stoletju je odprl tudi nove možnosti za gensko identifikacijo posameznih živali, analizo populacij in rekonstrukcijo njihove zgodovine.

Raziskave pri živalih podobne kot pri človeku
"Način genskega preiskovanja pri živalih je zelo podoben raziskavam pri človeku. V prvem koraku moramo pridobiti neki biološki material. To je lahko vzorec krvi, lahko je vzorec tlačnih mešičkov, lahko je bris sluznice, in iz tega materiala potem osamimo deoksiribonukleinske kisline ali DNK, kot temu rečemo, in to je naš material, s katerim začnemo analizo," je na začetku dejal prof. dr. Peter Dovč s Katedre za genetiko, animalno biotehnologijo in imunologijo na Biotehnični fakulteti Univerze v Ljubljani. "Laboratorijske metode nam omogočajo, da z zelo majhno količino materiala lahko pridobimo informacije, ki so seveda v različnih kontekstih lahko zanimive. Najpogostejša vprašanja, ki si jih v tem kontekstu zastavljamo, je poreklo živali, se pravi preverjanje, ali starši in potomci ustrezajo pravilom mendelskega dedovanja, se pravi, ali se ti vzorci med seboj ujemajo ali ne," je dodal.

Zelo odmevna analiza lipicanskih konj
"Druga, malo bolj zahtevna vprašanja, pa so vprašanja na ravni cele populacije, kjer nas zanima, ali populacija deluje kot neka homogena populacija ali je razdeljena na manjše podskupine, ki se med seboj bolj ali manj razlikujejo, in seveda, v kakšnem odnosu je populacija, ki jo preučujemo s podobnimi populacijami, ki živijo na istem geografskem območju oziroma so zgodovinsko lahko prišle v stik," je nadaljeval. Raziskovalno delo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, na Oddelku za zootehniko, poteka v okviru programske skupine primerjalna genomika in genomska diverziteta. Gre za različnost genskih zapisov pri različnih pasmah domačih živali. Zelo odmevna je tudi analiza lipicanskih konj. "Zdaj smo v sodelovanju s Kobilarno Lipica pa tudi Društvom vzrediteljev lipicanskih konj opravili analizo vseh konj v slovenski populaciji lipicanskega konja. To nam zdaj omogoča zelo elegantno možnost za preverjanje porekla novorojenih žrebet, ker pravzaprav staršev ni treba več analizirati, ampak so že vsi v podatkovni bazi in vedno pogledamo samo še novorojena žrebeta. To delo smo v glavnem opravili v povezavi z evropskim projektom Copernicus, ki je imel za cilj analizirati celotno populacijo lipicanskih konj, tako v avstrijskih kobilarnah kot na Madžarskem, na Slovaškem in tudi na Hrvaškem, tako da smo pravzaprav takrat zajeli več ali manj celotno populacijo lipicanskih konj. Projekt se je končal leta 2000 in od takrat opravljamo samo še tekoče analize," je pojasnil.

Za večji genski bazen
"Za kontrolo teh pedigriranih populacij, se pravi populacij, kjer vodimo rodovnike, je tako delo zelo pomembno, ker nam omogoča stalno preverjanje pravilnosti rodovniških podatkov in za čuda ravno pri konjih je seveda največ možnosti za zamenjavo žrebet ravno v velikih kobilarnah, kot so na primer Lipica ali pa kot so bile včasih Borike. Tam se dejansko zgodi, da imata dve ali celo več kobil na isto noč žrebeta in takrat se lahko zgodi, da žrebeta pripišemo napačni mami," je opozoril in sklenil: "Tako spremljanje populacijskih parametrov nam omogoča tudi načrtovanje najbolj zaželenih ali pa najbolj ustreznih paritev v populaciji. Namreč, predvsem v majhnih populacijah je nevarnost, da bi z nesmotrnim parjenjem zašli v preozko vzrejo v sorodstvu, sorazmerno velika, zato je v teh populacijah zelo dragoceno, da lahko predvidimo, kateri pari žrebcev in kobil so si genetsko najbolj različni in kako bi čim večji del te variabilnosti lahko prenesli v naslednjo generacijo."

Oddajo O živalih in ljudeh lahko spremljate vsako soboto ob 13.25 na TV SLO 1.