Po zaslugi romana in filma Lassie se vrača, odi prijateljstvu in zvestobi psa in dečka, so sredi prejšnjega stoletja škotski ovčarji postali izjemno priljubljeni. Pasmi pa je veliko škode povzročilo prepričanje ljudi, da znajo takšni psi vse storiti sami, kot v filmu. Veliko psov je bilo ujetih na dvoriščih in na verigah. Zaradi tega so bili večinoma plašni.

Z leti pa se odnos do teh psov popravlja. Škotski ovčar je ljubeč do otrok, zelo inteligenten, vendar tako kot drugi psi potrebuje vzgojo. Zelo se naveže na družino, je zelo zaščitniški in na vsiljivce opozarja z vztrajnim lajanjem. S škotskimi ovčarji se številni lastniki postavljajo na razstavah psov, naš sogovornik Alen Lilić pa ima psico le zase in svojo družino. Medtem ko on s fizioterapijo pomaga ljudem, je njemu vsakodnevno v veliko oporo škotska ovčarka Joy.

Kdaj ste začutili potrebo po psu?
V kriznem obdobju življenja, ko sem imel psihične težave, ker stres naredi svoje. Bil sem na zdravljenju, tablete naredijo svoje, na neki način vplivajo, ampak potem človek najde svoj izhod iz krize. Ker so bili tudi otroci za to, da bi k hiši pripeljali psa, smo začeli razmišljati, kakšen pes bi to bil. Ker sem v preteklosti že imel dva šnavcerja, sem se nagibal k tej pasmi, ampak večinsko mnenje v družini je bilo, naj bo to škotski ovčar, ker ga je že imela svakinja. Zato smo se odločili za škota. V tistem trenutku nisem mislil, da mi bo ta pes toliko pomenil, da me bo izvlekel iz te krize. Če imam zdaj priložnost svetovati pacientom s psihičnimi težavami, jim povem, da imajo zdravila stranske učinke, pes pa nima stranskih učinkov. Pes je družinski član, ki ne pomaga samo enemu človeku, ampak vsej družini.

Kako ste psa izbrali?
Pri izbiri pasme mora človek vedeti, zakaj kupuje psa - ali je to zaradi trenutne mode ali zaradi drugih motivov. Pogosto se zgodi, da ljudje kupijo žival, čez nekaj let pa jo dajo v zavetišče ali jo zapustijo. Kdor kupuje psa, mora poznati tudi značaj pasme. Po mojem mnenju je zelo pomembno tudi to, iz katerega legla je ta pes, kdo so starši. Tako kot ljudje tudi pes podeduje določene gene. Za škota sem se odločil, kot sem že omenil, prav zato, ker smo ga že imeli. Vem, da je to malo trmast pes. Dokler je mlad, dokler se uči, potrebuje čvrsto roko, ampak potem je prijazen do vseh v družini in ni tako agresiven. Je čuvaj, ampak ni agresiven do živali ali drugih ljudi.

Je naključje, da ste izbrali prav psičko, ali je bilo namerno?
Namerno, ker - to je sicer moje mnenje - so psičke po značaju malo bolj mirne, ne glede na pasmo. Sicer bo tudi kokeršpanjel, če ga človek da na verigo, postal zver. Ampak psičke so bolj mirne, bolj privržene, bolj nežne - in rad imam ženske.

So psičke podobne ženskam? Niso ženske bolj divje?
Da, včasih. Ljubosumna je, dejansko je! Če objamem ženo ali otroka, ni ravno mirna. Tudi če slučajno zastokam ali naredim kakšno grimaso, kot da bi me kaj bolelo, je takoj zraven. Res je ženska.

Kaj pa vi pričakujete od Joy?
Težko rečem. Ničesar ne pričakujem, ampak dala mi je vse, česar nisem pričakoval. Včasih sem rekel, da bi bil v naslednjem življenju rad moj pes, ker ji nič ne manjka, meni pa daje tisto, kar potrebujem - toplino, vleče me ven, vleče me na zrak. Ko prideš domov in vidiš, da se nekdo tako razveseli - izgubi glavo, laja, stoka, joče - je lep občutek.

Škotski ovčarji vsiljivcev ne napadejo, ampak opozorijo z laježem. Je lahko to tudi moteče?
Da, moram priznati, je moteče, predvsem za starejše ljudi. Moja zgodbica je taka, da je bila naša psica zunaj, moja tašča pa je malo starejša gospa, ne more spati in lajež jo je motil. Zgodba pa je srečna, ker je Joy zdaj pri nas, v hiši, tako da notri laja, pa je v redu. Dejstvo pa je, da ko kdo pride, ko sliši avto, je ona takoj pri vratih in preveri, kdo je.

Kako pa ji negujete dlako? Pri takšnem psu se namreč hitro naredijo vozlički.
To je največji problem pri škotih oziroma dolgodlakih psih. Obvezno jo moram vsaj enkrat ali dvakrat na teden, kolikor pač utegnem, počesati. Ko nastanejo vozli, namreč ni druge rešitve, kot da izrežemo dlako, s tem pa se le-ta poškoduje. Enkrat ali dvakrat na leto jo peljem tudi v pasji salon, kjer jo uredijo, da je kot princeska.

Se strinjate, da škotski ovčar potrebuje zelo gibčnega lastnika?
Da, v začetku, ko sem jo peljal v pasjo šolo, da se malo socializira, je razgibala vse druge pse. Res je taka. Jaz grem z njo, kolikor mi čas dovoljuje, torej pred službo in ko pridem domov po službi, ne glede na to, ali je ura devet ali deset. Včasih, ko pridem domov ob enih ponoči, gremo ven, ker to potrebuje in komaj čaka, da gremo ven. Tudi meni to pomaga, ker delam ves dan in sem utrujen od vsega skupaj.

Kako čutite njeno energijo? Pravimo, da pes pomirja.
Mene Joy zelo pomirja. Včasih se to zdi smešno, ljudje rečejo: pogovarja se z živalmi, saj živali ne razumejo. Ampak včasih imam res občutek, da če sem slabe volje, čuti to slabo energijo, in da poskuša narediti svoje. Ko sem dobre volje, ne potrebujem ničesar posebnega in ona ve, da je v redu. Res imam občutek, da jaz čutim njo in ona mene. Pri psu je vedno tako, da si izbere enega člana družine za svojega lastnika, in kot pravim, imam srečo, da je Joy izbrala mene. Joy je naša, ampak v družini pravijo, da je moja oziroma najbolj moja.

Kaj naredite, ko greste na dopust?
Ne pustim je nikomur, ker je toliko navezana name. Ko smo se enkrat vračali z morja, v kombiju, je imela veliko prostora, ampak je bila ob mojih nogah. Tam je morala biti in tam ji je bilo najlepše. Tako, da gre na dopust z nami. Zdaj je kot član družine. Tudi če gremo k moji mami ali na daljšo pot, jo vzamemo s sabo, ker se jaz ne bi počutil dobro, če bi jo pustil samo. To je, kot da bi pustil otroka samega. Zame je ona četrti otrok.

Oddaji Živalski blues lahko prisluhnete vsako sredo ob 10.30 na Radiu Koper.