V Ostrožnem pri Ponikvi se zavzemajo za miroljubno kmetijstvo. Gre za obliko, kjer se lahko še vedno je dobro, gurmansko in kakovostno, hkrati pa za to ni ubita nobena žival, tudi polja niso pretirano izkoriščena. "Skrbnik pazi, da rastline rastejo iz moči zemlje in da zemlja ostane rodovitna za naše otroke in naslednje generacije," je dejal Valpatič.

Živali je treba znova vrniti v naravo
Na kmetiji v Ostrožnem pri Ponikvi imajo številne živali, tudi tiste, ki so jih rešili pred zakolom. "Poklicali so nas, da sta pred zakolom pobegnili s piknika, in nas vprašali, ali ju lahko sprejmemo. Sta zelo plašni, kajti tistega trenutka, ko sta že skoraj bili na žaru, verjetno ne moreta pozabiti. Človeka se zelo bojita. Imamo nekaj kur in petelinov, dva psa ter tri muce," je pojasnil. "Poskušamo omogočiti razmere v okviru svojih zmožnosti, a opažam, da bi si one najbolj želele živeti v naravi, nekako tam, od koder smo jih vzeli v naše prostore. Torej, prepričan sem, da smo vse živali, gozdne ali poljske, enkrat zasužnjili, in trdim, da je naša naloga, da jih počasi zopet vrnemo v naravo."
Množična živinoreja ena največjih groženj človeštvu
Vprašanje o odnosu do rejnih živali je zelo težko za starejšo in mlajšo generacijo. "Tradicija ali navada nas je nekako pritisnila v to, da mislimo in verjamemo, da je to, kar počnemo z živalmi, normalno. Nekako smo v tem smislu vzgojeni, živali so tukaj in mi jih imamo za različne koristi. Navsezadnje, da jih dobro nakrmimo, prodamo, pojemo, jih imamo kot blago, s katerim se lahko res dobro zasluži. Po 30 letih raziskovanja v tem smislu pa sem prepričan, da je to popolnoma napačno in da je ta množična živinoreja v današnjem svetu ena izmed največjih groženj človeštvu, še posebej za naslednje generacije."
Dober odnos do narave za boljši medčloveški odnos
Na kmetiji sicer skrbijo tudi za prostoživeče živali. Imajo ribnik, ki mu pravijo vodni biotop. "Ne delamo teh zajed za ribe, da bi jih gojili za prehrano, kajti tudi v tem ne vidimo smisla. To je narejeno predvsem iz razloga, da tukaj dobijo življenjski prostor žabe, kuščarji, kakšna belouška, ježki, podlasice. Vidimo rastline, ki rastejo le ob vodi. Torej če kmet ali na splošno ljudje skrbimo tako za okolico ali kmetijo, da lahko živijo na kmetiji ali v širši pokrajini vse življenjske oblike in imajo življenjski prostor ter hrano, potem bo šlo tudi ljudem dobro. Če pa gledamo samo nase, da je vse samo za nas, da divje živali ne bi smele vzeti niti malo hrane, potem bo tudi nam slabše. To je tisto napačno razmišljanje v tem času, ko želimo ljudje imeti vse samo zase. To se prenese tudi na družbo, da so v njej vedno slabši odnosi in potem govorimo samo drug proti drugemu. Tu se vse začne - v naravi je treba omogočiti bivalni prostor za vse življenjske oblike. To delamo in vidimo, da je dobro."
"V gozdu imamo večjo krmilnico za ptice. Tudi pozimi, če pade veliko snega in srne nimajo hrane, jim odnesemo malo sena ali pa kakšen strok koruze. Mladi, ki radi pridejo na kmetijo, so naredili dva večja igluja, da imajo živali zavetje, če pada dež neprekinjeno dva, tri dni," je še dodal.