Človeška ribica je simbol slovenske naravne dediščine, storila je veliko pri prepoznavnosti Postojnske jame in je veliko pripomogla k razmahu izobraževalnega turizma v Sloveniji. Toda njena preučevanje in ohranitev sta za ljudi zelo pomembna. Za kaj gre, smo povprašali Gregorja Aljančiča iz Jamskega laboratorija Tular v Kranju.

Uspešno se razmnožujejo v laboratorijih
Počasi mineva 55 let dela v omenjenem laboratoriju, kjer so prišli do ugotovitev, ki so pomembne za poznavanje življenja človeške ribice. "V naravi, v težko dostopnem kraškem podzemlju, jo še danes težko opazujemo dalj časa in samo v takih polnaravnih razmerah lahko živali dalj časa spremljamo. Kot eno najzanimivejših tem raziskovanja je skrivnostno razmnoževanje človeške ribice. Samo tukaj, pa v Franciji v jami Moulis, nekje blizu Andore, kjer je še en podoben laboratorij, se človeške ribice uspešno razmnožujejo v ujetništvu, kot rečemo, v teh polnaravnih razmerah jamskega laboratorija. V naravi pa zaradi že omenjene nedostopnosti nismo našli na samem mestu ne jajčec ne mladičev. Najmanjša žival, kadar koli najdena v podzemlju, je bila dolga že štiri centimetre, kar pomeni, da je bila stara mogoče okoli leto ali dve," je pojasnil Aljančič.

Črno človeško ribico odkrili šele leta 1986
Bele oziroma navadne človeške ribice se uspešno razmnožujejo že dalj časa, črno človeško ribico pa so odkrili šele leta 1986. "Ampak to je seveda zelo malo, da bi o njej vedeli kaj več. V našem laboratoriju, v velikem betonskem bazenu, živi sedem teh živali že od leta 2002. V tem času so zdaj že tretjič odlagale jajčeca. Vendar do zdaj še nismo bili uspešni, da bi se ta jajčeca tudi do konca razvila in da bi se izlegle ličinke. Nazadnje, od sredine oktobra, je ena izmed samic začela odlagati jajčeca in smo to seveda spremljali z infrardečo kamero. Iz tega potem nekako po korakih razbiramo to zgodbo in zanimivo vedenje človeške ribice. Vsakič se nekaj novega naučimo in zdi se mi, da mogoče tudi to pot ne bomo uspešni. Vendar pa potem za naslednjič vemo, česa ne storiti, in potem tako, po korakih, napredujemo," je priznal Aljančič.

Človeška ribica pomembna tudi za ljudi
Preučevanje človeške ribice in zaščita človeške ribice pa nista pomembna samo zaradi same živalske vrste, ampak tudi zaradi nas ljudi. "Zgodba o človeški ribici, o tej ogroženi in sploh nenavadni živali, največji svetovni naravni znamenitosti Slovenije, pravzaprav ni samo zgodba o tem, kako bi, ali pa trud, da bi to žival v naraščajočem onesnaževanju kraškega podzemlja ohranili v prihodnje, ampak je hkrati tudi del ali pa pomembno vprašanje našega javnega zdravja. Ali pa bi vsaj morala čim prej postati. Namreč, podzemna voda predstavlja v Sloveniji skoraj edini vir pitne vode. Od tega mogoče slaba polovica prihaja neposredno iz življenjskega prostora človeške ribice. Z vsemi nespametnimi dejavnostmi na površju," je dejal Aljančič. "V letošnjem projektu, ki ga Slovenija ne podpira, ampak Norveška, Islandija in Liechtenstein v programu podpore nevladnim organizacijam, se zdi, da se ne zavedamo pomena človeške ribice."

Sklenil je: "Kaže, da jo raje občudujemo skupaj z milijoni obiskovalcev v slovenski jami, kot pa da bi kaj konkretnega, praktičnega ukrenili za njeno zaščito. Ali pa za zaščito nas samih navsezadnje. Človeška ribica je postala nekakšen mit in kraško podzemlje je tako nedostopno, da se nam zdi, da je to še zadnji neokrnjeni del narave, ampak seveda že zdavnaj ni tako."

Oddajo O živalih in ljudeh lahko spremljate vsako soboto ob 13.25 na TV SLO 1.