Nekateri pravijo, da na Kitajskem, drugi v Indiji. A tako, kot so si tam prizadevali, da bi ta postopek ostal skrivnost – za prenos sviloprejkinih jajčec s Kitajskega je bila zagrožena smrtna kazen –, tako je skrivnost izdelave azijskih svilenih tkanin več stoletij preganjala vladarje v Sredozemlju.

Vse dokler ni, vsaj tako je zapisal grški zgodovinar Prokopij, cesar Justinijan Veliki leta 553 na Vzhod poslal dveh menihov, da sta v popotnih palicah od tam pretihotapila zarod sviloprejk.

Sezona gojenja trajala kratek čas
Svilogojstvo se je tako razširilo in sredi 16. stoletja doseglo tudi naše kraje. Goriška je imela med slovenskimi deželami pri tem posebno mesto, sviloprejke pa posebno ime. Sezona gojenja je sicer trajala kratek čas, od srede maja pa do konca junija. A ker so bile gosenice požrešne – za unčo semen, to je pomenilo 40 tisoč jajčec, so potrebovali 160 murv – in ob tem še zelo občutljive, je bilo, kot pravi dr. Vesna Mia Ipavec, avtorica knjige Murve in “kavalirji”, Svilogojstvo na Goriškem svilogojstvo nekakšno prvo igralništvo na Goriškem.

O svilogojstvu smo govorili tudi z Alojzom Vugo, upokojenem učiteljem, ki je bil v času službovanja na Osnovni šoli Dobrovo v Brdih mentor učencem pri pripravi naloge iz svilogojstva. Vabljeni k poslušanju. Oddaji Noetova banda lahko na Valu 202 prisluhnete vsako drugo soboto ob 12. uri.