Zgodb iz okolja, v katerem je živela, se je lotila že v diplomski nalogi, in sicer najprej trnovskih solataric, prek njih pa je prišla do trnovskih ptičarjev. Ti so ptice lovili za hišne ljubljenčke in jih nato prodajali ali imeli doma. Lovili pa so jih tudi za hrano.

Ptice ponujali tudi v ljubljanskih gostilnah
Ptice so veljale za postno jed, ob žabah in ribah in ne le, da si jih lahko kupil na trgu, ponujali so jih tudi v nekaterih ljubljanskih gostilnah. Kakšna bi bila takratna cena ptic, preračunana v evre, je težko reči, a za primerjavo - med letoma 1935 in 1940 je ptičar z oskubljeno cipo zaslužil en dinar, štruca kruha je stala dva dinarja. Najdražje so bile ptice pevke iz skupine mehkokljunov, na primer slavec, škrjanček in taščica, zanje so kupci odšteli 50 dinarjev. To so bili časi, ko so si na vse mogoče načine pomagali, da bi si izboljšali življenjske razmere.

Lov na ptice obstajal do konca 2. svetovne vojne
Čeprav je bil že leta 1870 izdan razglas o varstvu ptičev, ki lova sicer ni v celoti prepovedal, so leta 1910 prepovedali lov na tiste ptice, ki so bile koristne v poljedelstvu. Kljub temu pa je lov na ptice obstajal nekje do konca druge svetovne vojne.

V Sloveniji so danes z uredbo o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah zaščitene vse prostoživeče ptice, razen tistih, ki po lovski zakonodaji sodijo med tako imenovano divjad.