Vlada je v svoji zahtevi med drugim navedla, da je pristojno ministrstvo, še preden je Občina Pivka sprejela omenjeni odlok, začelo postopek priprave državnega prostorskega načrta za prenosni plinovod M8 Kalce–Jelšane, katerega trasa naj bi potekala tudi po z odlokom določenem območju.

Po mnenju vlade je občina s tem, ko je to prepoved uveljavila na celotnem območju krajinskega parka, presegla okvir, ki ga določa zakon o ohranjanju narave.

Skladno z zakonom se z aktom o zavarovanju lahko omeji dejavnost ali raba, povezana z naravno vrednoto na zavarovanem območju, le v tolikšni meri, kot je to nujno potrebno zaradi ohranitve naravne vrednote, izvajanja njenega varstva ali obnovitve naravne vrednote, navaja sodišče.

Ustavno sodišče je ugotovilo, da je imela občina zadostno zakonsko podlago, da v okviru splošnega varstvenega režima določeno omejitev, ki se nanaša na gradnjo novih tranzitnih energetskih, telekomunikacijskih in prometnih infrastrukturnih ureditev, uveljavi na celotnem območju krajinskega parka.

Sodišče je tehtalo tudi, ali oz. koliko je lokalna skupnost pri urejanju varstvenega režima vezana na strokovni predlog, ki ga na podlagi zakona o ohranjanju narave pripravi organizacija, pristojna za ohranjanje narave.

Po presoji ustavnega sodišča iz zakona izhaja le zahteva, da je na ta merila pri pripravi strokovnega predloga vezana tudi strokovna organizacija, ne pa tudi, da je pristojni organ dolžen upoštevati strokovni predlog na način, da v aktu o zavarovanju ne sme določiti dodatnih ukrepov oz. strožjih oblik varstvenih omejitev, kot so navedeni v strokovnem predlogu.

To pa ne pomeni, da strokovnega predloga pristojnemu organu sploh ni treba upoštevati, pač pa mu služi kot pomembna strokovna podlaga pri urejanju pravil ravnanja in oblikovanju varstvenega režima na zavarovanem območju.

Razvidno je, da je občina pri oblikovanju varstvenega režima upoštevala tako strokovne ugotovitve in usmeritve kot tudi značilnosti zavarovanega območja ter namen zavarovanja, zato je po presoji ustavnega sodišča izpolnila omenjeno zahtevo.

Občina je imela zadostno podlago za oceno

Po presoji sodišča je občina poleg tega imela zadostno podlago za oceno, da je treba na zavarovanem območju v kar največji meri omejiti dejavnosti in posege, ki bi lahko škodljivo vplivali na ohranitev naravnih vrednot in biotske raznovrstnosti. Za tako oceno je imela podlago tudi v dejstvu, da spada pretežni del zavarovanega območja med posebna varstvena območja Nature 2000.

Ker je lokalna skupnost poleg tega svojo presojo oprla na strokovne ugotovitve in usmeritve, ki izhajajo iz strokovnih podlag, ni presegla okvira strokovnega predloga zavoda za varstvo narave.
Vlada je še trdila, da bi morala občina pred sprejetjem odloka po načelu sorazmernosti tehtati, ali bo z izpodbijano določbo uveljavljen ukrep prepovedi gradnje prekomerno posegel v pristojnost države, da na zavarovanem območju načrtuje gradnjo takih ureditev državnega pomena.

Ustavno sodišče je ugotovilo, da je občina tako tehtanje na načelni ravni tudi opravila, opirajoč se pri tem na ugotovitve, ki izhajajo iz strokovnih podlag. Ker naj bi iz strokovnih podlag izhajala ugotovitev, da bi vsakršen poseg na ekološko bogatem območju krajinskega parka lahko škodljivo vplival na naravne vrednote in porušil biotsko raznovrstnost, naj bi občina dala prednost ohranjanju narave.

Po oceni sodišča je občina s temi navedbami, ki jim vlada ni nasprotovala, razumno pojasnila, kako je opravila tehtanje, ki ga po mnenju vlade zahteva zakonodaja. Ker je tudi razumno utemeljila oceno, da prepoved gradnje ne bi pomenila nesorazmerne omejitve pristojnosti države, je po presoji sodišča zadostila zakonski zahtevi.

Ustavno sodišče je pojasnilo, da se pristojnost države, da tudi na zavarovanem območju načrtuje prostorske ureditve s področja energetske infrastrukture, in pristojnost lokalne skupnosti, da sprejme ukrepe varstva naravnih vrednot ter določi način izvajanja tega varstva, po naravi stvari hkrati omejujeta in dopolnjujeta. Kadar država in lokalna skupnost uresničujeta različni, vendar na zakonu temelječi javni koristi, se lahko v primerih, ko ti javni koristi trčita druga ob drugo, opravi presoja, katera od teh javnih koristi je prevladujoča in ji je zato treba dati prednost.

Možnost uporabe t. i. instituta prevlade javne koristi v postopku priprave državnega prostorskega načrta ureja tudi zakon, zato bi bilo odpravo izpodbijane odločbe in posledično sprejetje prostorskega načrta mogoče doseči tudi v okviru nadaljevanja postopka njegove priprave, je še zapisalo sodišče.

Ustavno sodišče je vsebinski del odločbe sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Rok Svetlič. Ta je v odklonilnem ločenem mnenju opozoril, da "če golo sklicevanje na zaščito narave lahko tako postane bianco strategija za preprečevanje participacije občin pri nepriljubljenih dejavnostih in državni infrastrukturi, smo s tem blokirali družbeni razvoj države in ogrozili njene strateške naloge".