Kar tri četrtine komunalnih odpadkov, ki nastanejo zaradi potreb ljudi v gospodinjstvih, proizvodnih in poslovnih obratih, izvozimo v tujino, v Avstrijo, Slovaško, Srbijo in na Madžarsko. A na vladi menijo, da je čas, da – ob upoštevanju najvišjih okoljskih standardov in regulaciji – sami poskrbimo za svoje smeti. Rešitev vidijo v dveh novih sežigalnicah, ki bi jih dobili čez od sedem do deset let in bi se tako pridružili obratu za sežiganje odpadkov v Celju.

Sorodna novica Vlada sprejela uredbo o sežiganju komunalnih odpadkov. Bo Slovenija dobila še dve sežigalnici?

Ena sežigalnica naj bi stala v Ljubljani in bi pokrila zahodni del države, druga, v Mariboru, pa vzhodni del. Lokalne oblasti v Mariboru pozdravljajo vladno odločitev, zlasti zaradi težav pri ogrevanju polovice mesta, torej okoli 45 tisoč prebivalcev. Sežigalnico, s pomočjo katere bi lahko Maribor po navedbah direktorja Energetike Maribor Jožeta Hribarja postal energijsko samozadosten, bi tam postavili blizu Snagine sortirnice v industrijsko-trgovski coni na Teznem. Na ljubljanski občini medtem ocenjujejo, da bi bila lahko sežigalnica zgrajena v prihodnjih petih letih. Med lokacijami se omenja regijski center za ravnanje z odpadki na Barju.

Pri tem se postavlja vprašanje, kakšna so zdravstvena in okoljska tveganja. Ob sežiganju odpadkov se v zrak namreč sprostijo številni rakotvorni delci, kot so PM, toksični ogljikovodiki, pa tudi številne težke kovine. Več strokovnjakov je ob tem že opozorilo, da na Ljubljanskem barju ni ustreznih pogojev za sežiganje odpadkov in da postavljanje takšnih obratov pomeni dolgoročno degradacijo okolja, saj se majhne koncentracije škodljivih spojin z leti nabirajo. Zdaj je na potezi pristojno ministrstvo, da pripravi razpis za dodelitev 30-letne koncesije. Ta naj bi bil objavljen do poletja, koncesionarja pa bi lahko izbrali na začetku prihodnjega leta.

O načrtih vlade, regulaciji in pomislekih, ki spremljajo projekt, je v oddaji Odmevi spregovoril državni sekretar na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo Uroš Vajgl. Celoten pogovor lahko preberete v nadaljevanju.

Dobili bomo še dve sežigalnici. To je predvideno v od petih do sedmih letih. Ali to pomeni, da bomo potem sami sežigali te odpadke iz tako imenovanih črnih smetnjakov, kot se je izrazil minister, ali pa bomo še vedno izvažali odpadke in jih bo treba sežigati v tujini?

Kapacitete, ki so določene v vladni uredbi o sežiganju komunalnih odpadkov in ki bodo predmet koncesijskega razpisa, so pravzaprav take, da omogočajo, da bomo za velik, če ne celoten del odpadkov poskrbeli doma.

Ob tem je slišati precej pomislekov, sploh v Ljubljani. Tudi zdravstvena stroka pravi, da je že zdaj veliko bolezni, astme, s tem da gre pri tem vendarle za nevarne odpadke. Ali boste, ko boste podeljevali koncesije, pri izbiri lokacij to upoštevali?

Da, med merili za podelitev koncesije so prav na predlog zdravstvene stroke določeni parametri, ki merijo okoljski vpliv – tako mejne vrednosti izpustov kot tudi lokalne meteorološke razmere, pa tudi gostoto naseljenosti.

V Ljubljani je težava tudi megla, ni veliko vetra.

Ljubljana se spopada, tako kot pretežno velik del Slovenije, s temperaturnimi inverzijami in pravzaprav meteorološki pogoji niso idealni in so slabši kot marsikje drugje. Omenja se mesto Dunaj, ki pa je bolj prevetreno. Dunaj ima sicer štiri sežigalnice in najstarejša med njimi je stara že več kot 50 let. Za nove sežigalnice, ki bi se zgradile v naši državi, verjamem, da bi dosegale najvišje mogoče standarde. In želim si in verjamem, da bo tudi investitor temu sledil. Tudi obe mesti, tako Ljubljana kot Maribor, sta na javnih predstavitvah že predstavljali neke tehnološke rešitve – filtri, visoki dimniki. So karakteristike, ki omogočajo, da se invertna plast prebije. Po drugi strani so mogoči ukrepi za to, da res minimalizirajo tisti okoljski vpliv, ki ga taka sežigalnica ima.

Je pa zelo pomembno poudariti – omenil sem, da je to merilo za podelitev koncesije, ampak podelitev koncesije ne bo biankomenica za postavitev teh naprav. Potekati bosta morala še dva okoljska postopka. Eden v okviru umeščanja v prostor, takrat bo celovita presoja vplivov na okolje preverila točne lokacije, kje naj bi bile te naprave. Po drugi strani pa bodo te naprave lahko obratovale šele z okoljevarstvenim dovoljenjem. In v okviru te preučitve za okoljevarstveno dovoljenje bodo preučene te tehnološke rešitve samih obratov in takrat bo določeno, ali je to sprejemljiva rešitev ali ni.

Torej še ni samoumevno, da bosta sežigalnici v Ljubljani in Mariboru. V javni razpravi so bile tudi pripombe, da ni popolnoma jasno, kaj so mešani komunalni odpadki. Ali je popolnoma jasno, kaj se bo sežigalo v teh sežigalnicah?

Da, to je popolnoma jasno. Jasno je, da se v teh sežigalnicah predvideva kurjenje kapacitet 140 tisoč ton iz črnih smetnjakov, kakor je rekel minister, in dodatno še 80 tisoč ton drugih odpadkov, ki se lahko kurijo na teh napravah v sklopu posebnih storitev, v sklopu dodatnih kapacitet. Vse te kapacitete pomenijo, da bo država na področju odpadkov veliko bolj samozadostna, to pa pomeni tudi to, da ne bomo teh odpadkov vozili v tujino, kjer imajo v obratih od toplote in proizvedene elektrike korist drugi.

Sorodna novica Požar v Puconcih sprožil razpravo o izgradnji sežigalnic

Omenjajo se tudi države, v katere izvažamo odpadke. Tažava je, da se nam tudi v teh državah občasno zapirajo trgi. Zlasti je pogosto težava pozimi, ko cementarne, ki prejemajo večji del naših odpadkov, gredo na remonte oziroma obdobja, ko je na vidiku recimo ohlajanje gospodarstva, takrat tudi cementarne zmanjšujejo proizvodnjo. Nekatere druge države pa se tudi zapirajo, Madžarska se je lani zaprla in je rekla: kurili bomo samo lastne odpadke. In takrat imamo mi dve težavi. Prva je, da naši izvozniki iščejo te ponore, te prevzeme čedalje bolj stran. Tudi na Nizozemskem, v Grčiji, na Finskem so iskali in tudi to povzroča okoljske pritiske. Največja težava pa je, ko teh ponorov ne najdejo in se ti odpadki kopičijo doma. Ker gre za gorljive ostanke, so ti najdovzetnejši za požare.

Gre za izredno drage projekte. Kakšno bo financiranje, kakšna je finančna konstrukcija?

Uredba predvideva, da bomo to delali v okviru gospodarske javne službe. To pomeni, da bodo vsi komunalni odpadki iz države šli v te naprave, in vlada je tista, ki določa cene za prevzemanje teh odpadkov. Zato vsak investitor ve, da bo ekonomika prek tega zagotovljena. Sama ekonomika tako temelji na tem prejemanju plačila za prevzem odpadkov, po drugi strani stroški obratovanja, stroškov kritja, financiranja in po tretji strani iz prihodkov iz energije in elektrike. Morebitna dodatna subvencija mesta, države, evropskih sredstev bi pomenila, da se zmanjšujejo stroški, če rečem zelo grafično, na položnici za ceno toplote oziroma za prevzem odpadkov. A javna sredstva so tudi omejena in bo treba to odločitev v neki fazi tudi sprejeti – danes še ni čas za to.

Najpomembnejše vprašanje, kdo bo plačal, torej še ostaja odprto. Ampak postopek se je pa začel.

Če so ti prevzemi daleč stran, so seveda še toliko dražji. Takrat ko se zapira, gredo cene v nebo. In pravzaprav v obdobju, kot je bilo zdaj, ko je bila zdaj kriza z energetskimi cenami – ko je šla cena energije gor, je istočasno narastel tudi prevzem odpadkov za 50, 70 odstotkov.