Moderno je imeti čebele na strehi. Imajo jih podjetja, hoteli in kulturne ustanove po svetu, pri nas pa že četrto leto zapored Cankarjev dom. Idejo je dobil direktor naše največje kulturne ustanove Mitja Rotovnik, ko je izvedel, da imajo čebele na Operni hiši v Parizu. 'Cankarjeve čebele' se pasejo na drevesih Tivolija, Rožnika in Grajskega hriba ter na lipah in javorjih med ulicami. Lani so pridelale kar 150 kg medu.

Za njihov čebelnjak na terasi Cankarjevega doma skrbi Franc Petrovčič, tam zaposlen, sicer pa izkušen čebelar: "Ko smo dali objavo na splet, so bili komentarji, da bo med črn od svinca, da bo poln ne vem česa, in zato smo s pomočjo Medexa dali med na analizo v laboratorij v Bremen, kjer se je pokazalo, da med nima težkih kovin, kar bi bila posledica izpušnih plinov, razumljivo nima pesticidov in insekticidov."

Čebelarjenje na domači terasi
In kot je urbano čebelarstvo priljubljeno med prebivalci Berlina, Los Angelesa, San Francisca in drugih večjih mest, tako se nad njim počasi navdušujejo tudi slovenski meščani. V Ljubljani je eden izmed njih Tone Jelenec. Sredi strnjenega naselja v Šiški ima na terasi, veliki 21 m2, tri panje.

Idejo je dobil prav, ko je slišal za čebele na Cankarjevem domu, čeprav pred tem o čebelarjenju ni vedel nič. Prebral je kup knjig in si našel mentorja: "Ko sem prišel k njemu in mu povedal, kaj bi, da pojma nimam, malo me je čudno gledal … Ko prebereš literaturo, se ti zdi, da ti je veliko stvari jasnih, ampak ko odpreš zadaj panj, ko potegneš ven sat in na tem satu mrgoli čebel …"

Zaradi začetniških napak so mu čebele uhajale, nekoč so ga popikale do neprepoznavnosti, zdaj pa ga le še redko kdaj kakšna piči, pa še to le takrat, ko panj odpira. Sicer pa z družino poleti poseda na terasi, meter in pol stran od čebelnjaka, brez težav: "Čebela ni nevarna, osa zna biti tista, ki gre v hrano." Jelenčeve čebele se pasejo na bližnjem Šišenskem hribu in iz cvetov vrbe, leske, akacije in kostanja so lani pridelale 60 kg medu.