Mnoge živali že močno občutijo, da se Zemlja segreva in da temperatura v okolju narašča, zato se skušajo čim uspešneje prilagoditi na nove razmere. Nekatere so pri tem uspešnejše kot druge. V raziskavi, ki jo je konec poletja objavila Univerza južne Danske, so ugotovili velike razlike v sposobnosti prilagajanja sesalcev na dvig temperature. Na spremembe so bolj odporne tiste živali, ki imajo daljšo življenjsko dobo in malo naraščaja, kot so medvedi in bizoni, huje pa bodo prizadete drobne živali z veliko potomci in krajšo življenjsko dobo. Primer so miši in postrušniki oziroma lemingi – glodavci, ki živijo v severnih polarnih pokrajinah.

Raziskovalci so namreč preučili najmanj desetletno gibanje populacij 157 vrst sesalcev, ki živijo na različnih delih sveta, in jih primerjali z vremenskimi in podnebnimi razmerami v istem časovnem obdobju. "Izrisal se je jasen vzorec – živali, ki živijo dolgo in imajo malo mladičev, so v obdobju izrednih vremenskih razmer manj ranljive. Kot primer lahko navedemo lame in slone, ki so v primerjavi z živalmi s kratkim življenjem mnogo na boljšem kot na primer miši, oposumi in majhni redki vrečarji," je dejal raziskovalec Owen Jones.

Razlog je v tem, da se velike živali lažje prilagodijo na težke vremenske razmere, kot so poplave ali dolgotrajna huda suša, saj to ne vpliva v tolikšni meri na njihovo zmožnost preživetja, naraščaja in vzgojo mladičev kot pri majhnih sesalcih. Velike živali lahko na primer vso svojo energijo usmerijo v to, da nahranijo le enega mladiča ali preprosto počakajo z naraščajem, dokler se razmere v okolju ne izboljšajo. Po drugi strani pa se populacije majhnih glodavcev v kratkem času močno spreminjajo. Če udari huda suša, lahko izgubijo glavne vire hrane, nimajo pa velikih zalog maščobe, da bi jih pokurili. Po drugi strani pa se v časih izobilja lahko hitro spet namnožijo in nadoknadijo vse zamujeno v časih "zategovanja pasu". "Majhni sesalci zelo burno odreagirajo na skrajne vremenske razmere, in sicer v eno ali drugo stran. So izredno ranljivi, a slaba leta hitro pozabijo, zato tega ne smemo enačiti z izumiranjem," je opozoril Jones.

Čeprav so podnebne spremembe eden glavnih dejavnikov nujnega prilagajanja živali novim razmeram, pa ne smemo pozabiti niti drugih negativnih vplivov na možnosti za njihovo preživetje, kot so izsekavanje gozdov, uničevanje habitatov, onesnaževanje in širjenje invazivnih vrst.

Podnebne spremembe primate in lemurje silijo iz krošenj proti tlom

Mnoge živalske vrste se odzivajo tako, da spreminjajo svoje vedenjske vzorce in iščejo nov življenjski prostor. Pred dnevi je bila objavljena zanimiva raziskava, s katero so ugotovili, da vse višje temperature in izguba gozdov povzročata, da se vrste opic in lemurjev iz visokih drevesnih krošenj vse bolj pomikajo proti gozdnim tlom. V študiji je sodelovalo več kot sto strokovnjakov, ki so več kot 151.000 ur opazovali obnašanje živali na Madagaskarju ter v Srednji in Južni Ameriki. Ugotovili so, da podnebne spremembe silijo vrste primatov, da se zaradi izogibanja vročini in iskanja hrane vse bolj izpostavljajo plenilcem z zadrževanjem na tleh, čeprav so generacije pred njimi skorajda vse življenje preživele visoko v drevesnih krošnjah. V zdravih gozdovih do tega ne prihaja, saj se opice še vedno zadržujejo visoko v drevesih, v degradiranih, poškodovanih gozdovih s skromnimi krošnjami pa vse pogosteje prihajajo k tlom po bolj hranljivo hrano ali pri tleh celo spijo.

Raziskava, ki jo je vodil Tim Eppley, povzel pa Washington Post, je ugotovila tudi, da si vse pogostejše obiske podrastja lahko "privoščijo" tiste živalske vrste, ki živijo v velikih skupinah, imajo boljše telesne sposobnosti in bolj raznovrstno prehrano. Kaj ostane preostalim? Vse bolj bodo ogrožene. "Nekaterih vrst primatov verjetno ne bo več dolgo med nami," je črnogled Eppley, ki je posebej omenil ogroženost lemurjev, ki pa so izredno pomembni za ohranjanje ravnovesja v naravi. "Lemurji so zelo pomembni pri razširjanju drevesnih semen. Če izginejo lemurji, se bo sprožil domino efekt. Primati z Madagaskarja so že zdaj med najbolj ogroženimi vrstami na svetu, ljudje pa jim s svojimi dejanji življenj prav nič ne lajšamo. Edino upanje je, da se bodo sami znali uspešno prilagoditi na segrevanje ozračja tako, da se bodo prilagodili življenju pri tleh, kjer je temperatura znosnejša," je dodal. Primati so namreč močno odvisni od sence, ki jim jo nudijo drevesa.

V Afriki podnebne spremembe že večja grožnja kot lovci

Podnebne spremembe otežujejo tudi delovanje naravnih parkov in rezervatov v Afriki. V Zimbabveju so morali septembra 2500 divjih živali preseliti iz rezervata na jugu na območje na severu, da bi jih tako rešili pred hudo sušo. Tamkajšnji delavci opozarjajo, da so podnebne spremembe že prehitele krivolov kot največjo grožnjo slonom, žirafam, bivolom, divjim svinjam, levom in drugim živalim. Zimbabve se tako velike selitve živali ni lotil že 60 let. Nazadnje so okoli 5000 divjih živali preselili zaradi nevarnosti pred poplavami ob gradnji velikega jezu na reki Zambezi – zdaj so jih selili zaradi pomanjkanja vode. "Vrsto let smo vse sile usmerjali v zmanjšanje in kaznovanje krivolova, zdaj pa so podnebne spremembe postale največja grožnja za naše prostoživeče živali. V mnogih parkih zmanjkuje prostora, na voljo je tudi vse manj hrane in vode. Živali zato začnejo uničevati svoje lastno okolje, postanejo grožnja druga drugi ter vse pogosteje vpadajo v naselja," je dejal Tinashe Farawo, predstavnik zimbabvejskih nacionalnih parkov.

S podobnimi težavami se spopadajo tudi druge afriške države, v katerih živijo znamenite živali, kot so sloni, levi in bivoli. Življenje v nacionalnih parkih za ta mogočna bitja zaradi vse nižjih vodostajev rek postaja vse težje. Hrana postaja posebej redka za nosoroge, žirafe in antilope. Razmere še poslabšujejo tudi mnogi infrastrukturni projekti, kot so nove naftne vrtine in širjenje pašnikov za živino. S podobnimi težavami se soočajo parki vse od Kenije in Tanzanije do Konga, Mozambika in znamenitega parka Kruger v Južni Afriki, kjer so z raziskavo ugotovili povezanost skrajnih vremenskih pogojev in drastičnega upada rastlinskih in živalskih vrst. Okoljevarstveniki opozarjajo, da je obstoj narodnih parkov nujen, saj ne samo da ščitijo tamkajšnjo floro in favno, ampak služijo tudi kot zbiratelji ogljikovega dioksida, s tem pa blažijo posledice globalnega segrevanja.

Ken Mwathe iz organizacije BirdLife International je v pogovoru za agencijo AP opozoril, da je kar 38 odstotkov območja z veliko biotsko raznovrstnostjo v Afriki ogroženega zaradi podnebnih sprememb in novih infrastrukturnih projektov, ki jih v veliki meri financirajo neafriške države. Pri tem prednjači Kitajska, ki stoji tudi za predlaganim Vzhodnoafriškim plinovodom, ki pa bi v Ugandi potekal tudi čez naravovarstvena območja. Narodni parki so stisnjeni v kot tudi zaradi gradnje novih cest, železnic, pristanišč in električnega omrežja.

"Moramo najti način, da ne bomo postavljali ločnic med živalmi in ljudmi, ampak bomo z njimi sobivali, saj je to edina pot trajnostnega razvoja," je dodal Mwathe. Večino afriških narodnih parkov so konec 19. in v začetku 20. stoletja ustanovili kolonialni režimi, ki so preprosto postavili visoke ograje in ukazali domačinom, naj se preselijo. Okoljevarstveniki opozarjajo, da se mora tak pogled spremeniti. "Afrika je v očeh mnogih celina, na kateri živijo krasne živali, tamkajšnji ljudje pa so vsem v napoto," je dodal.

V iskanju gena, ki bi olajšal prilagajanje živini in ovcam

Pomislili bi, da v prilagajanju novim podnebnim razmeram najbolje kaže domačim živalim, ki jim človek priskrbi bivališče, hrano in vodo. A tudi one niso ravnodušne do podnebnih sprememb. Raziskovalci na Katoliški univerzi v Piacenzi v Italiji zato delajo genetske raziskave na živini in ovcah, ki bi jim pokazale pot, kako lahko tudi te živali postanejo odpornejše na vročinske valove, dolgotrajno sušo in podnebne spremembe. Nedavno so objavili tudi raziskavo o prilagoditvah živine na podnebne spremembe. "Vročinski stres je škodljiv za vse živalske vrste, še bolj pa so mu izpostavljeni prežvekovalci in živali, ki dajejo mleko," je dejal profesor Marco Trevisan, ki se zaveda, da bo vreme v prihodnjih desetletjih povsod postalo vse bolj vroče in sušno. Globalno škodo zaradi vročine konec stoletja ocenjuje na 40 milijard evrov na leto.

Italijani zato upajo, da jim bo genomika odprla pot do tega, da se živina hitreje in lažje prilagodi. Že več let vodijo nacionalni vzrejni program, ki ne išče le živali, ki dajejo največ mleka, ampak predvsem krepke primerke, za katere menijo, da bodo lažje preživeli. Poleg tega so v nekatere pasme krav prek vzrejnega načrtovanja dali mutacijo gena, ki so ga odkrili pri nekaterih vrstah goveda na Karibih in zaradi katerega so živali odpornejše na vročino. Posebej preučujejo tudi genetiko živali, ki živijo v severni Afriki, kjer je zelo vroče in suho, ter ugotavljajo, kako so se tamkajšnje ovce in kokoši tako uspešno prilagodile na neprijazne razmere.

Sorodna novica Spremeni se ali zbeži drugam (kam?) – kako se živali prilagajajo na podnebne spremembe

Pri mrzlokrvnih živalih ogroženi predvsem mladiči

Če se že sesalci težko prilagajajo na vse višje temperature in vse pogostejše in daljše vročinske valove, so razmere še toliko slabše za mrzlokrvne živali, sploh njihove mladiče. Tudi o tem obstajajo raziskave, zadnja je bila konec septembra objavljena na portalu The Conversation in je vključila vedenjske vzorce 138 mrzlokrvnih živalskih vrst v 60-letnem časovnem razponu. Mrzlokrvne živali predstavljajo kar 99 odstotkov vseh živalskih vrst na Zemlji in vključujejo ribe, plazilce, dvoživke in žuželke. Telesna temperatura teh živali se prilagaja temperaturi okolja. Jasno je torej, da med vročinskimi valovi njihova telesna temperatura nevarno naraste.

Ker se Zemlja segreva, je za preživetje živali ključna njihova sposobnost prilagoditve na nove razmere, torej na višjo temperaturo. A študija je ugotovila, da imajo pri tem posebej velike težave mladiči mrzlokrvnih živali, kar bi lahko imelo dramatične posledice za biološko raznovrstnost. Telesna temperatura mrzlokrvnih živali močno niha, saj se spreminja glede na zunanje okoliščine. A obstaja zgornja meja vročine, ki jo te živali lahko prenesejo – če jo presežejo, prenehajo delovati njihove ključne življenjske funkcije, na primer sposobnost premikanja ali plavanja. Če je temperatura izredno visoka nekaj dni zapored, se lahko njihova telesa tako pregrejejo, da je to zanje usodno.

Seveda se tudi te živali skozi generacije prilagajajo na spremenjene razmere v okolju – a ne, če se te spremembe dogajajo prehitro. To je težava že za odrasle primerke, kaj šele za mladiče, ki se pogosto niti ne morejo premikati, da bi se umaknili na hladnejši kraj. Mladi kuščar, ki se razvija v jajcu, se seveda ne more odpraviti v senco. Mladiči, ki se že lahko sami premikajo, pa niso zmožni premagati večjih razdalj. Študija je tako ugotovila, da se je toleranca zarodkov in mladičev mrzlokrvnih živali na vročino pri dvigu zunanje temperature za eno stopinjo Celzija povečala le za 0,13 stopinje. Poleg tega se kopenski mladiči težje prilagajajo na vročino kot tisti, ki živijo v vodi – sklepajo, da zato, ker so se skozi zgodovino slabše prilagodili na temperaturne spremembe kot vodni.

Razlike pa so tudi med posameznimi vrstami. Nekatere že tako živijo v toplejših področjih in imajo višjo sposobnost prilagajanja. Pri tem pa so strokovnjaki odkrili nekaj presenetljivih stvari. Za primer so vzeli vrsto gekona, ki živi ob vroči vzhodni obali Avstralije. Primerki, ki so se izvalili v hladnejših gnezdih s temperaturo 23 stopinj, so bili sposobni tolerirati temperaturo do 40,2 stopinje. Mladiči, ki so se razvili v vročih gnezdih (27 stopinj), pa so prenesli najvišjo temperaturo 38,7 stopinje. Ti vzorci se lahko prenesejo tudi na odrasle živali.

Strokovnjaki zato poudarjajo, da se moramo ljudje zavedati škode, ki jo podnebne spremembe povzročajo biološki raznovrstnosti in da je treba ohraniti habitate, ki bodo živalim z drevesi, grmovjem, brlogi, mlakami, jamami in skalami omogočali, da najdejo senco ali zatočišče pred hudo vročino.

Tudi žuželke imajo slabo zmožnost aklimatizacije

Nič dobrega se ne obeta niti žuželkam, ki so prav tako med vrstami, ki so zelo dojemljive za dvig temperature v ozračju, saj imajo zelo slabo sposobnost aklimatizacije in vročinske tolerance. Mednarodna ekipa raziskovalcev, ki jo je vodila ekipa z univerze v Bristolu, je preučila več kot sto vrst žuželk in vpliv podnebnih sprememb nanje. Ugotovili so, da so prav te živali, ki so v naravi zelo pomembne zaradi opraševanja in prehranjevanja s škodljivci na posevkih, zelo ranljivi glede ekstremnih temperatur, saj je njihova prilagodljivost slaba. Zato se bodo morale tudi te vrste prilagoditi s telesnimi spremembami, spremeniti svoje življenjsko okolje ali obnašanje.

V arktičnih vodah več rastlin, izginjanje velikih živali

Kaj pa se bo zgodilo z živalmi v vodi, na primer s tistimi v Arktičnem oceanu, ki obliva severni tečaj, če vemo, da se podnebne razmere v svoji najbolj brutalni obliki kažejo prav na obeh zemeljskih polih? Jasno je, da se led na Arktiki hitro taja, sploh poleti. Takšno spremenjeno življenjsko okolje je za nekatere živali pot v pogubo, za druge ekosisteme pa predstavlja veliko priložnost za razvoj. Arktika se namreč segreva kar trikrat hitreje od svetovnega povprečja, ledena skorja poleti pa se je v zadnjih 30 letih vsako desetletje stanjšala za 12 odstotkov. Strokovnjaki napovedujejo, da bodo velika obalna območja na tej celini že čez pet do deset let poleti ostala brez ledu, led pa bi lahko v celoti izginil do leta 2035.

Kot pravi danski biolog Karl Attard z Univerze južna Danska, ki preučuje živali na Arktiki, bo izguba ledu pomenila, da bo v poletnih mesecih izginil tudi celotni ekosistem, značilen za to območje. To bo predstavljalo izredno veliko težavo za severne medvede, tjulnje in druge živali, ki za svoj obstoj potrebujejo trdna ledena tla pod nogami. "Po drugi strani pa bo manj ledu tudi omogočilo, da se bodo sončni žarki v poletnih mesecih lahko prebili globlje pod morsko gladino in tako omogočili fotosintezo, s tem pa se bo povečala produktivnost rastlin," je prepričan Attard, a v isti sapi dodal: "Res je tudi, da bo zaradi izginjanja ledu nastajalo več neviht, ki bodo povzročale močnejše valove in morske tokove, kar bo znova škodilo življu v vodi."

Kljub temu pa pričakuje, da se bodo v arktičnih vodah v prihodnjih letih zaradi novih okoliščin – manj ledu in več rastlin – povečale populacije rib, voda namesto ledu pa bo olajšala tudi plovne poti in mednarodno trgovino. "To prinaša daljnosežne gospodarske, geopolitične in družbene spremembe. Predstavljajte si, da bodo azijske in evropske države med seboj lahko trgovale po plovni poti čez Arktiko. Kako bo to vplivalo tako na tamkajšnje živali in rastline kot na ljudi, še ni znano," je dodal.

Labodji spev koralnih grebenov?

Za konec pa še v toplejše vode. Raziskovalci z univerze Havaji ne napovedujejo ničesar dobrega niti za koralne grebene, saj so s študijo ugotovili, da bo do leta 2035 kar polovica koralnih grebenov ležala na območjih, ki zanje zaradi podnebnih sprememb ne bodo več primerna. Preučili so pet ključnih negativnih dejavnikov zanje – temperatura na gladini vode, zakisovanje oceanov, tropske nevihte, izraba zemlje in gibanje števila prebivalstva. Do leta 2035 bosta imela vsaj dva omenjena dejavnika vpliv na vsaj na polovico koralnih grebenov. Do leta 2055 bodo ti dejavniki vplivali že na 99 odstotkov koralnih grebenov. Korale bodo zaradi tega odmirale, to pa bo imelo negativen vpliv na vso prehransko verigo. Poleg tega mnoge živali koralne grebene uporabljajo za svoj dom ali za zatočišče pred plenilci, raziskavo povzema BBC.