Prva svetovna vojna ima kot vsaka vojna predzgodovino, gre za imperialno vojno. Države so vstopale vanjo z različnimi interesi in ob različnem času, glavni cilj velikih sil pa je bila lakomnost po ozemljih, je v oddaji Tarča na TV Slovenija pojasnil zgodovinar Božo Repe. "Ne strinjam se s tezo, da 1. sv. vojna ni bila ideološka vojna, nacionalizem sam je še kako ideološki," je poudaril Repe in dodal, da gotovo 2. sv. vojna korenini v prvi. "Situacija, kot je trenutno z EU-jem in ZDA na eni strani in Rusijo in Kitajsko na drugi, zlahka pripelje do situacij, kakršna je bila v 1. sv. vojni," je opozoril.

Spomin na 1. svetovno vojno je ves čas bival v senci 2. svetovne vojne, v senci jugoslovanske združitve in zgodbe. Senčno obdobje spomina na veliko vojno je trajalo dolga desetletja, primanjkljaj je bil predvsem pri zgodovini v šoli, ki je poudarek dajala 2. svetovni vojni in jugoslovanski zgodbi, je pojasnila zgodovinarka Petra Svoljšak.

Prvo svetovno vojno je po mnenju predstavnika Spirita v Milanu Gorazda Skrta veliko lažje pripovedovati, ker po njegovem mnenju ni ideološka in vsebuje romantičnost spomina. Prekinjena je tudi neposredna emocionalna vez, saj ni nihče več živ, ki bi poznal kogar koli, ki se je dejansko bojeval in doživel trpljenje velike vojne. Tako lahko gledamo na dogajanje objektivneje, ljudje niso več tako čustveno občutljivi.

"Če se sprehodimo čez obe Gorici, vidimo, da italijanska Gorica govori zgodbo 1. sv. vojne, slovenska pa 2. sv. vojne," je izpostavila zgodovinarka Kaja Širok. Pred stotimi leti smo bili navajeni mest, ki so imela različne kulture, a so se med seboj vseeno razumele in sodelovale, šele nacionalizem je prinesel nacionalna trenja in to multikulturo nekako v dveh velikih vojnah okrnil, je še dejala Širokova.

"Ni bilo lepo opisovati zgodbe slovenskih vojakov v uniformah avstro-ogrske monarhije, ki se jo je videlo v negativni luči v Jugoslaviji," je povedal ljubiteljski raziskovalec soške fronte Vasja Klavora. Bojišče je bilo strahovito, glavni motiv vojakov je bil gotovo preživeti, Slovenci pa so imeli še dodaten motiv braniti slovensko ozemlje. Vojaki pogosto zapišejo v svoje vojne dnevnike: "Nočemo lahom prepustiti slovenskega ozemlja," je o vsebini dejal Klavora in dodal, da zato naši vojaki niso bežali, ampak so se bojevali dosti bolj zavzeto kot vojaki z oddaljenih koncev monarhije.

"Potrebujemo pošten spomin"
"Spomin na vojno potrebujemo, ampak potrebujemo pošten spomin. Ne potrebujemo zlorabe spomina, kar se v slovenski družbi rado dogaja," je opozoril Repe in izpostavil primer 2. sv. vojne, o kateri ljudje radi govorijo, ne da bi poznali najosnovnejša dejstva. Glede sprave po 1. svetovni vojni je Repe povedal, da do nje ni prišlo, tema pa ima neskončne razsežnosti. Pariška mirovna konferenca je začrtala Evropo, ki je temeljila na revanšizmu in vzpostavila cel kup majhnih nacionalističnih državic z željo po maščevanju, vse to pa je zakuhalo 2. sv. vojno, je pojasnil.

Amaterski zbiratelji so tisti, ki so ohranjali spomin s svojim entuziazmom in zbiranjem predmetov, zapisov in na splošno vsega, povezanega z veliko vojno, je opisala pomen zbirateljev Svoljšakova. "Za vojake, ki so padli na drugih frontah, srbskem bojišču na primer, ne moremo reči, da smo jih pokopali, ker nihče ne ve, kje je njihov grob," je še dodala.

Vojaki Avsto-Ogrske so bili pokopani vzdolž celotne soške fronte, slovenski fantje pa so pokopani tudi vsepovsod drugod, kjer so potekale frontne črte velike vojne, je o spominu na padle dodala Širokova.

Glede zbirateljstva je bil sprejet kompromisni zakon, je opozoril Klavora in dodal, da se zbirateljstvo ne sme kar tako zavreti, ker je dediščina, ki jo zbiratelji nakopičijo, neprecenljiva. "No, vseeno ne sme riti in kopati po zemlji kar kdor koli," je dejal Klavora, ki se zavzema za postavitev skupnega obeležja za vse žrtve velike vojne nekje na področju soške fronte.

Pot miru od Alp do Jadrana je dober primer sodelovanja, je povedala Svoljšakova in dodala, da takšni projekti skušajo ta prostor združiti v sožitje in harmonično sobivanje. Zgodovina je deljena, ker ima vsak svoj pogled, nas pa ne deli več, je poudarila.

Skrt je dejal, da ni sporno govoriti o trženju zgodovine, moti ga, ko se govori o mračnjaškem zgodovinskem turizmu. "Jezdimo na pravem valu, peljali smo italijanske novinarje po krajih, ki nosijo italijanska imena. Sobo kobariškega muzeja smo posvetili 1. sv. vojni, pripravili recital, kjer se je bralo pisma vojakov s fronte," je prizadevanja za približanje zgodbe velike vojne ljudem in turistom opisal Skrt.

Zakaj se malo naučimo iz zgodovine?
"O Slovencih so velike sile odločale trikrat, po 1. sv. vojni, 2. sv. vojni in ob osamosvojitvi. Ko smo stopili v obzorje velikih sil, so nas imeli za nezgodovinski narod, ki se ni pripravljen postaviti zase, ki se samo pritožuje in je kulturno na nižjem nivoju. Po 2. sv. vojni se je to spremenilo, ker smo si to z našim aktivnim in pokončnim bojem izborili, podobno kot ob osamosvojitvi, ko smo aktivno vzeli usodo v svoje roke," je pojasnil Repe in dodal, da tisti trenutek, ko se pojavijo te razlike med velikimi in malimi oziroma med "prvorazrednimi in drugorazrednimi narodi, kot se nekako zdaj dogaja s poniževanjem Grčije, vsaj oni tako čutijo, potem že imamo tu dobre nastavke za naslednji konflikt".

"Vojne potegnejo za sabo vse najslabše, a vendar tudi vse najbolj plemenito in dobro, kar je v človeku, predvsem to zadnje bi morali poudarjati," je sklenil Repe.

"V kontekstu italijanskega razmišljanja je še vedno prisoten mit velike vojne, ta vojna za njih ne pomeni enako kot za nas, še vedno pomeni dogodek, ko so dobili veliko ozemlja," je dejal Klavora in spomnil na fašistični shod, ki je bil pred kratkim v Gorici, ko so spomin na vojno celo praznovali. Repe je tu spomnil na Rapalsko pogodbo, ki je Slovencem odvzela tretjino ozemlja. Nobena vojna nas nič ne nauči, če pogledamo vse reke beguncev in vojne, ki še vedno povsod po svetu povzročajo trpljenje, je sklenil Klavora.

"Hiše, kot je naš muzej, so tu zato, da se bomo iz zgodovine kaj naučili in prenehali ponavljati napake preteklosti," je dodala Širokova.

Iz studia se je tokrat Tarča preselila na Goriško v muzejsko dvorano dvorca Kromberk, v kraje, kjer je bila zemlja pred stoletjem razrita od izstrelkov in prepojena s krvjo. Voditelj Boštjan Anžin nas je s pomočjo gostov popeljal v stoletni odmev velike vojne, vprašali pa so se tudi, zakaj se iz časov vojne in miru tako malo naučimo.