Na MMC-ju smo pridobili in za knjižno izdajo pripravili vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone, inženirja, ki je poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte. V treh letih vojskovanja v prvi svetovni vojni ga je dolžnost vodila na vse tri fronte, ves čas pa je vestno pisal, kaj se mu dogaja.

Njegovo pot lahko spremljate na interaktivnem zemljevidu, v izsekih iz dnevnika jo bomo objavili tudi s prispevki na MMC-ju.
- 1. del: Ločila sva se z veliko bridkostjo v srcu
- 2. del: Dnevno se pričakuje vojno napoved
- 3. del: Prenašali bomo nesrečo, samo da ostanemo na svoji zemlji
- 4. del: Kosci bomb so podobni ostri žagi
- 5. del: Strašni napad na nož
- 6. del: Bradati možje so jokali kakor majhni otroci
- 7. del: Ne slišiš več žalovanja svojih najdražjih
- 8. del: Huda omotica napada, jesti ne morejo
- 9. del: Krompir v oblicah brez soli, kruha pa nič že tri dni
- 10. del: Tisoči so to nesramno lahkoživost plačali s svojim življenjem
- 11. del: Bodite srečnejše, kakor smo mi "kulturni in civilizirani" ljudje
- 12. del: Mrzli veter brije, kakor bi kožo vlekel z obraza
- 13. del: Bliskovito se je razširila novica, da je cesar Franc Jožef umrl
- 14. del: Vse naj pogine, samo da nekaj parazitov brezsrčno živi
- 15. del: Ni človeka, da bi zajezil to nevarno razdirajoče delovanje?
- 16. del: Ne sliši se drugega tukaj govoriti, kakor o ruski revoluciji
- 17. del: Kakšen pekel smo si pripravili kot »izobraženi« domišljavci
- 18. del: Strašne številke so zgovorna in žalostna priča našega trpljenja
- 19. del: Razjokal bi se, kdor pogleda to ubogo živino na paši
- 20. del: Že četrti dan dobimo samo konzervo
- 21. del: Vse skorumpirano do najvišjega poveljstva
- 22. del: Ako je še malo poštenja, mora pravica zmagati
- 23. del: Častniki se bojijo, da vojaki ne bodo zdržali zime

17. avgust 1917
Zjutraj ob 6h sem prišel po velikem trudu v Rogozno, kjer sem po mnogem telefoniranju sem in tja končno zvedel, da moram v Tvorenycze (danes ukr. Tvoriniči) h k.u.k. Baukomp. 3/51, dodeljeni nemškemu 10. Ldv. Divizion. Med hudim dežjem in popolnoma premočen sem dospel na svoje novo mesto zvečer ob 6h. Moj novi poveljnik nadporočnik Laszlo je tudi Žid, ravno tako računski vodnik in službeni narednik Martin Schwarz. Sprejel me je zelo prijazno in ukazal, da jutri še ne smem v službo, da se malo odpočijem. Spiva pa s Schwarzem skupaj v eni podzemeljski luknji, ki pa je še precej velika in svetla ter je tudi telefon tukaj. Cela ta Baukomp. pa obstoji iz samih sedmograških Romunov – stari in izčrpani možje.

23. avgust 1917
Moštvo je tukaj skoraj vse dekorirano s kolajnami in zaslužnimi križci, nekateri celo po večkrat. To je znamenje, da je poveljniku vsaj malo za moštvo mar, in moram priznati, da je ta Laszlo v primerjavi z dosedanjimi drugimi poveljniki prava izjema. Naše delo tukaj obstoji iz vzdrževanja konjske železnice iz Łokaczy po dolini Kozłow – Tvoreniczy – Zajczycy v Szelwow, kjer pa je že bojna črta. Vas Kozłow je še cela, druge vasi pa so samo na zemljevidu, od Tvorenyczev ni danes sledu niti enega drevesa.

V svojem novem stanovanju imam zelo neprijetne goste – žabe, miši, podgane in muh na milijone. Tudi pri nadporočniku Laszlu ni nič bolje. Bom pa naše domove pregradil in jih dobro izoliral tako, da nas ne bodo več te gnusne živali nadlegovale

24. avgust 1917
Sinoči mi je dal nadporočnik Laszlo prečitati prispelo povelje Rezervni ukaz cesarsko-kraljevega 4. armadnega poveljstva z imensko številko 4760 z 21/VIII.17.Rezerva k odloku generalštaba vrhovnega poveljstva številka 10296 s 4/VIII. 1917. V tem razglasu so bile navedene razne pritožbe vojaštva zaradi krivic, ki se jim dnevno godijo, in vsakovrstnega trpljenja in muk, ki ga morajo v vojski (Fronttruppen - enote v prvih frontnih črtah) in v zaledju prestati. Kako vojake predstojniki mučijo in jih preganjajo, celo pretepajo, sploh nečloveško z njimi ravnajo.

To pisanje vojaštva je zelo nevarno in je že podobno nevarnemu uporu, ker vsa pisma z bojišča in zaledja pričajo o nevarni nezadovoljnosti med vojaštvom in civilnim prebivalstvom nad to dolgo trajajočo vojsko. Dunajska cenzura je že opozorila vojno ministrstvo in vrhovno vojaško poveljstvo na to nevarno gibanje, ki se dnevno povečuje med vojaštvom in civilnim prebivalstvom. Vsi častniki naj vojake podučijo o potrebah vojske. Ravno sedaj naj se z vojaki lepo ravna in daje v vsakem oziru dober vzgled. Vojaki naj se tudi lepo podučijo, da se ne bo vojska niti en dan podaljšala brez potrebe. Tako navodila oficirjem. In koliko poštenjakov pa je med častniki in podčastniki, posebno naši zloglasni R.U.O. Ta ukaz se bo samo prečital z mrkim obrazom, potem gre ad acta in vse gre po starem umazanem kolovozu navzdol, dokler ni več mogoče se vrniti.

29. september 1917
Danes smo naše delo dokončali pri nemškem pešpolku 377. Hvala Bogu brez človeških žrtev, razen malo strahu, ki so ga stari možje občutili. Jutranji prizori s slano in pajčevino so se nam ponovili, in to 27. t. m. in včeraj vsled krasnega jutranjega vremena. Te fantastične arhitekte pajke sem si tudi dodobra ogledal. So majhni pajki, pepelnato sive barve in v neverjetnih množinah mrgolijo te živalce med tukajšnjo suho travo, zato je tudi mogoče cele poljane tako hitro in tako umetno čez noč preplesti. Neverjetno je, da je zrak od te pajčevine tako prepleten, da so tudi škrjančki čisto beli in okinčani s pajčevino. Tudi lastovice sem danes še gledal, kako so letale po zraku, okrašene s pajčevino.

Po lastni neprevidnosti in predrznosti so imeli včeraj Nemci enega mrtvega vojaka in dva težko ranjena v moštvu, ki nam je pomagalo graditi železnico do 200 metrov od strelskih jarkov. Do kakih drugih bojev ni prišlo, Rusi ne kažejo veselja do napadov. Nekaj se gotovo pripravlja med ruskim vojaštvom. Edino topništvo še nekaj strelja, in še to samo tista baterija, kjer so francoski in angleški častniki zraven.

Nocoj mi je en častnik pripovedoval o tukajšnjem nemškem topništvu, da gre njegova težka baterija pojutrišnjem na italijansko fronto, ker se tam pripravlja huda ofenziva proti Italijanom, in sicer bodo vodstvo prevzeli Nemci sami. Dejstvo je, da grejo vse naše in nemške čete od tukaj nekam drugam in tudi težka artilerija se dnevno naklada na vagone na postaji Łokaczy in tukaj ostaja samo lahka artilerija. Sodeč po tem premikanju čet na druga bojišča, bodo tukajšnje trdovratne govorice le resnične, da se namreč z Rusi že pogajajo o miru. Bog nam že prinesi to srečno uro in mir.

Nadaljevanje sledi ...

Če bi zanimiv dnevnik slovenskega vojaka z vseh treh front velike vojne radi prebrali v celoti, ga lahko kupite na spletni strani ZKP RTV Slovenija.