Na MMC-ju smo pridobili in za knjižno izdajo pripravili vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone, inženirja, ki je poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte. V treh letih vojskovanja v prvi svetovni vojni ga je dolžnost vodila na vse tri fronte, ves čas pa je vestno pisal, kaj se mu dogaja.

Njegovo pot lahko spremljate na interaktivnem zemljevidu, v izsekih iz dnevnika jo bomo objavili tudi s prispevki na MMC-ju.
- 1. del: Ločila sva se z veliko bridkostjo v srcu
- 2. del: Dnevno se pričakuje vojno napoved
- 3. del: Prenašali bomo nesrečo, samo da ostanemo na svoji zemlji
- 4. del: Kosci bomb so podobni ostri žagi
- 5. del: Strašni napad na nož
- 6. del: Bradati možje so jokali kakor majhni otroci
- 7. del: Ne slišiš več žalovanja svojih najdražjih
- 8. del: Huda omotica napada, jesti ne morejo
- 9. del: Krompir v oblicah brez soli, kruha pa nič že tri dni
- 10. del: Tisoči so to nesramno lahkoživost plačali s svojim življenjem
- 11. del: Bodite srečnejše, kakor smo mi "kulturni in civilizirani" ljudje
- 12. del: Mrzli veter brije, kakor bi kožo vlekel z obraza
- 13. del: Bliskovito se je razširila novica, da je cesar Franc Jožef umrl
- 14. del: Vse naj pogine, samo da nekaj parazitov brezsrčno živi
- 15. del: Ni človeka, da bi zajezil to nevarno razdirajoče delovanje?
- 16. del: Ne sliši se drugega tukaj govoriti, kakor o ruski revoluciji
- 17. del: Kakšen pekel smo si pripravili kot »izobraženi« domišljavci
- 18. del: Strašne številke so zgovorna in žalostna priča našega trpljenja
- 19. del: Razjokal bi se, kdor pogleda to ubogo živino na paši
- 20. del: Že četrti dan dobimo samo konzervo
- 21. del: Vse skorumpirano do najvišjega poveljstva
- 22. del: Ako je še malo poštenja, mora pravica zmagati

13. avgust 1917
Danes zjutraj mi pripoveduje Matija Zadravec, prej naš kuhar, sedaj sluga inženirja Kohna, sledeče:
»Nocoj nisva jaz in oberlt. sluga celo noč nič spala. Ob pol polnoči sta prišla nadporočnik Bošek, inženir Kohn in inženir poročnik Baukomp. 1/16 domov ter so tukaj celo noč pili kakor vragovje. Vino, rum, liker in vrag si ga vedi kaj, jaz sem moral celo noč kavo in čaj kuhati, nadporočnikov sluga pa je samo stregel. Kričali pa so kakor živina v sobi do petih zjutraj in midva nisva smela iti spat. Truden pa sem tako, da ne morem stati. Sedaj pa je šel ležat nadporočnik – in inženir Kohn – ter mi je naročil, da moram imeti že ob osmih kavo kuhano.«
Sedaj že tri dni delamo v Sołotwnu (mesto na severozahodu Ukrajine) tri moste za poljsko železnico in pri tem delu mi pomagajo vojaki 74. in 94. pešpolka, posebno pri pilotiranju. Vsi vojaki so tako slabotni in sestradani, da ne morejo nič delati. Vsi so upadlega obraza in bledi ter tako slabi, da komaj hodijo. To je brez izjeme povsod enaka slika. Splošen govor je med vojaki, da se ne morejo do sitega najesti. Tudi so mi danes častniki sami priznali, da se bojijo, da ne bodo vojaki zime zdržali. Posebno ne, ako bo tako huda, kakor je bila pretekla.
Fizično so dosegli zadnjo stopnjo. Ako ne bo kmalu vojske konec, se mora fronta zrušiti. Ker ni več nikjer konjev, zato moramo graditi same železnice. Od Ozieranov do Sołotwina je proga 3,5 kilometra dolga ter nam sedaj 500 pešcev pomaga progo graditi, da bi ja bila kmalu gotova.
Danes smo dobili, kakor mi tako pešci vojaki, samo 13 dekagramov ter sinoči in nocoj smo imeli čaj brez ruma in sladkorja. Opoldan v župi dva kilograma koruzne moke in 11 dekagramov surovega mesa na moža. Ta lepše meso vzameta Bošek in Kohn, za moštvo ostanejo smrdeče kosti in pljuča.
Nocoj je prišlo službeno sporočilo, da bo baje jutri prišel polkovnik Marianko na inšpicirungo, ker zadnji čas sploh ta oficir hodi okrog po lagerjih, s to razliko, da zaradi svoje predhodne napovedi nič ne vidi. V trenutku in nenapovedano pa ne pride nikdar inšpicirat, zato pa nič ne vidi, da se vse pravočasno pred njim vse skrije, kakor se zna to pri nas sijajno narediti.

14. avgust 1917
Danes me hoče vsak trenutek premagati omedlevica. Vsled slabosti in neznosnega glavobola v nosu imam nekak okus po lastni krvi in želodec imam tako slab, da dobim zmerom napade za bruhati, vendar tega ne morem, ker je želodec prazen. Od 25. julija do danes dobivamo samo čaj brez ruma in sladkorja in zjutraj običajno župo. To je prežgana moka, na vodi kuhana s pol kilograma masti ter zelo močno papricirana, da je čisto rudeča juha. Peni se kakor morska voda, duh pa ima tako zoprn, da se mi hočejo čreva obrniti, ako samo povoham to juho. In sedaj so nam vzeli še kruh. Tako dobimo za naprej na pet mož eno štruco kruha na dan.
Sinoči je meni rekel nadporočnik Bošek, da mora danes biti ob dveh popoldne v Lubitowu, ker pride polkovnik Marianko na inšpicirungo in je tudi mogoče, da bode prišel k nam. Opoldne smo imeli (ker je napovedana inšpicirunga) govejo juho z novim grahom, fižolovo omako s koruzno moko ter mesa (surovega) 18 dekagramov – to je bil srečen dan ter so meni Bošnjaki pri kosilu rekli: »Gospodine Werkmeister, zašto nema vsaki dan inšpicirung i zjutra naj bi došau i general?« (Gospod Werkmeister, zakaj ni vsak dan inšpekcije, zjutraj pa naj bi prišel še general?), Zaradi hude vročine pa imamo toliko komarjev, da se njih ne moremo nikjer ubraniti in še ta šiba nas tepe, ker je drugih že preveč.

16. avgust 1917
Zjutraj mi je Matija Zadravec rekel, da so ponovno ista družba kakor 13. t. m. med 14. in 15. avgustom celo noč pili v znak veselja, da ni bilo polkovnika na inšpicirungo. »Vsaka svinja se lepše obnaša kakor tisti oficirji – kaj vse so ponoči delali, Vam sploh ne morem dopovedati.«
Opoldne mi je sporočil Bošek, da je prišlo povelje od 4. A. K. (poveljstva 4. armade) v Kowlu, da sem premeščen in da moram že danes proč v Kowel na »Transenenabteilung«. Hvala Bogu.

Nadaljevanje sledi ...

Če bi zanimiv dnevnik slovenskega vojaka z vseh treh front velike vojne radi prebrali v celoti, ga lahko kupite na spletni strani ZKP RTV Slovenija.