Na MMC-ju smo pridobili in pripravili za knjižno izdajo vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone, inženirja, ki je poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte. V treh letih vojskovanja v prvi svetovni vojni ga je dolžnost vodila na vse tri fronte, ves čas pa je vestno pisal, kaj se mu dogaja.

Njegovo pot lahko spremljate na interaktivnem zemljevidu, v izsekih iz dnevnika jo bomo objavili tudi s prispevki na MMC-ju.
- 1. del: Ločila sva se z veliko bridkostjo v srcu
- 2. del: Dnevno se pričakuje vojno napoved
- 3. del: Prenašali bomo nesrečo, samo da ostanemo na svoji zemlji
- 4. del: Kosci bomb so podobni ostri žagi
- 5. del: Strašni napad na nož
- 6. del: Bradati možje so jokali kakor majhni otroci
- 7. del: Ne slišiš več žalovanja svojih najdražjih
- 8. del: Huda omotica napada, jesti ne morejo
- 9. del: Krompir v oblicah brez soli, kruha pa nič že tri dni
- 10. del: Tisoči so to nesramno lahkoživost plačali s svojim življenjem
- 11. del: Bodite srečnejše, kakor smo mi "kulturni in civilizirani" ljudje
- 12. del: Mrzli veter brije, kakor bi kožo vlekel z obraza
- 13. del: Bliskovito se je razširila novica, da je cesar Franc Jožef umrl
- 14. del: Vse naj pogine, samo da nekaj parazitov brezsrčno živi
- 15. del: Ni človeka, da bi zajezil to nevarno razdirajoče delovanje?
- 16. del: Ne sliši se drugega tukaj govoriti, kakor o ruski revoluciji
- 17. del: Kakšen pekel smo si pripravili kot »izobraženi« domišljavci
- 18. del: Strašne številke so zgovorna in žalostna priča našega trpljenja
- 19. del: Razjokal bi se, kdor pogleda to ubogo živino na paši
- 20. del: Že četrti dan dobimo samo konzervo

.

24. junij 1917
Danes dopoldne je prišel z dopusta Kohn ter je bil strašno razburjen. Prvič, ker sem moštvu dal spet prostost, in drugič zaradi odlikovanja vojakov. In meni reče: »To je sramota, kar ste naredili: nesmrtno ste me osramotili s svojo butasto pripombo – kaj si bo poveljstvo 4. armade o meni mislilo.« Na ta izbruh jeze jaz Kohnu odgovorim: »Gospod inženir, delajte naprej, kar želite, jaz sem storil, kar mislim, da je prav in sveto.« Po tem sporu sva naredila obračun in sem izročil Kohnu poveljstvo in blagajno.

27. junij 1917
Sedaj smo imeli spet tri dni samo konzervo za jesti in danes smo dobili na Prov. Amtu za kosilo 69 jajc, 19 kilogramov govedine in kilogram svinjine. Od tega je vzel Kohn vseh 69 jajc, kilogram svinjine in pet kilogramov govedine ter je ostalo za cel oddelek samo 14 kilogramov govedine – kosti. V pisarni je Kohn pred menoj in računovodskim narednikom Grilcem rekel: »Vi, Grilc, jajca ni vredno dati moštvu, kaj naj Bošnjaki s tem. Jajca obdržite zame, drugače nimam nič za jesti. Bošnjaki tako ali tako še niso v življenju videli jajca.«
Zvečer sem našel Bosance v bližnjem gozdu in so imeli ogenj, pri ognju pa vsak svojo skodelico (Essschalle - menažka), polno natlačeno z navadno travo, in so isto kuhali brez soli ali zabele. Jaz jih vprašam in vsi mi soglasno odgovorijo, da so tako lačni, da bodo drugače od lakote poginili, ter me prosijo, naj tega ne javim inženirju Kohnu, drugače jih bo spet dal strogo zastražiti. Ker sem videl, da imajo možje prav, sem odšel s trdim sklepom, da bodem storil zadnji korak v korist teh mučenikov. Ako bo imelo seveda kaj uspeha, bodem spisal vse Kohnove umazanije skupaj ter bom vlogo poslal na A.O.K (Vojaško vrhovno poveljstvo). v Lavenburg, in sicer bom to naredil doma ob času dopusta, kjer imam dovolj časa in shranjene vse svoje dnevne zapiske v raznih noticknjigah. Ako to ne bo nič pomagalo, potem znam za gotovo, da smo obsojeni propadu. Ker je vse skorumpirano do najvišjega poveljstva in take razmere se samo obsodijo z razsulom enote.

30. junij 1917
Zjutraj sem bil na zdravniškem pregledu v Ozieranih in ob 1.45 popoldan sem se odpeljal v Gornjo Radgono na dopust k svoji družini. Ob 7.45 zvečer, ravno pri dohodu našega vlaka proti kolodvoru, je začelo v neposredni bližini kolodvora eksplodirati nemško municijsko skladišče in je eksplozija trajala do 8.30 zvečer. Moč eksplozije je bila tako silna, da so se po oddaljenih ulicah vse šipe polomile od potresa in zračnega pritiska. Sreča naša, da smo imeli pogumnega strojnika, ki je videl nevarnost in nas je s polno paro potegnil na kolodvor in še okoli 200 metrov naprej, kjer smo izstopili in se poskrili pred oblaki drobcev eksplodiranih min, šrapnelov in raznih granat. Kar je bilo živega, vse se je skrilo in v mestu je bila baje strašna zmešnjava.
Dve eksploziji, kjer je bila najtežja municija, sta bili strahoviti, spremljani s strašnim grmenjem in potresom, v zrak so se dvignili celi oblaki zemlje, lesa, granat in deloma so se še v zraku te velike granate razpočile. Ta prizor je bil grozen za oči in za človeka, ker se je usula prava ploha prsti in železnine na zemljo v velikem obsegu. Pri odhodu našega vlaka se je govorilo, da so ta največja nemška municijska skladišča v zrak spustili ruski revolucionarji. Koliko bo tukaj resnice, Bog zna. Po velikem trudu in čakanju na postajah v Oświęcimu, Dunaju, Špilju sem 3. julija ob 10h zjutraj končno prišel domov.

Nadaljevanje sledi ...

Če bi zanimiv dnevnik slovenskega vojaka z vseh treh front velike vojne radi prebrali v celoti, ga lahko kupite na spletni strani ZKP RTV Slovenija.