Podnebna kriza je tu. Ne govorimo več le o podnebnih spremembah, pač pa o posledicah naših dejanj, ki smo jih že začeli plačevati, prihodnost pa je precej nepredvidljiva. Svetovno prebivalstvo je že doseglo 8 milijard in bo vsaj še naslednjih 40 let raslo, medtem ko se evropsko prebivalstvo hitro stara in naj bi se leta 2026 začelo zmanjševati. Zato se lahko soočimo s tem, da bo podnebna kriza nepopravljivo prizadela predvsem mlajšo generacijo, ki se tega tudi, vsaj tako se zdi, bolj zaveda. A mlajše in starejše generacije lahko bolje sodelujejo na poti k zmanjšanju uničevanja planeta.

Starejši se ob tem znajdejo v položaju tistih, ki krizo močno občutijo in v položaju tistih, ki h krizi močno prispevajo s svojim ekološkim odtisom. A so obenem tudi tisti, ki imajo mnoga znanja o trajnostnem načinu življenja, prav od njih se lahko veliko naučimo.

Prav to v pogovoru poudarja andragoginja, geografinja in menedžerka trajnostnega razvoja mag. Katja Bhatnagar, ki se na Inštitutu Antona Trstenjaka v različnih projektih trudi razvijati prav ta znanja: »Pogosto se gleda na starejše ljudi kot na eno izmed najbolj ranljivih skupin, tudi ko govorimo o podnebnih spremembah. Seveda so starejši ljudje spremembam tudi veliko bolj izpostavljeni, to se že pri nas vidi pri vremenskih razmerah, kot so recimo povišane temperature, kjer so starejši eni izmed bolj ranljivih, prav tako se je to izkazalo tudi ob poplavah. Na drugi strani pa so tudi današnji starejši ljudje tudi eni od povzročiteljev podnebnih sprememb. Predvsem baby boom generacija je lahko še uživala vse te sadove naše industrije in povojnega časa, rasti gospodarstva, tehnologije, po drugi strani pa ima tudi daljšo življenjsko dobo in zato je pomembno, na kakšen način živimo, da smo bolj okolju prijazni, živimo bolj trajnostno tudi po šestdesetem letu. Pomemben pa je tudi tretji vidik, da tudi starejši ljudje lahko prispevajo veliko k boju proti podnebnim spremembam. Torej starejši ljudje niso samo ranljiva populacije, niso samo tisti, ki tudi prispevajo k podnebnim spremembam, ampak so tudi tisti, ki nam jih pomagajo zmanjševati. To pa predvsem na podlagi njihovih dolgoletnih izkušenj iz svojega življenja, saj imajo starejši ljudje seveda zakladnico znanja, modrosti, na drugi strani pa tudi, ko se človek upokoji imajo morda malce več časa, da se tudi tem stvarem bolj posvetijo."
V EU medgeneracijske razlike v potrošnji, stališčih in vedenju dodajajo nove razsežnosti že tako velikim razlikam v odgovornosti za emisije glede na raven dohodka. Zato bo vse bolj pomembno, da se te razlike odpravijo in da se ukrepi politike usmerijo v energetsko učinkovitost in zelene prehode za starejše generacije. Zato je na Inštitutu Antona Trstenjaka nastal nov evropski projekt, AginGreen, Zeleno staranje, kjer želijo nasloviti prav ta vprašanja. Z medgeneracijskim povezovanjem bodo skušali doseči poglobljeno izmenjavo znanja in odgovoriti na vprašanja, kaj konkretno lahko posameznik v svojem okolju naredi na tem področju.

Mladi se tako morda bolj zavedajo svojega ogljičnega odtisa, skušajo zmanjšati svoj vpliv na podnebne spremembe. Starejši pa pogosto o tem ne vedo dovolj, in imajo višjo porabo, saj pogosto živijo v manjših gospodinjstvih in imajo je njihova poraba osredotočena na ogljično intenzivne potrebe, kot sta ogrevanje ali električna energija v prevelikih hišah in stanovanjih. Kot dodaja sogovornica: »Generacije starejših so zdaj drugačne, saj smo tudi mladi drugačni, kot so bili včasih. Danes je več svetovljanskosti, starejši ljudje se tudi več odločajo za različna potovanja in podobne stvari. Zato vidim tudi tu možnost, da jih ozavestimo o tem, da je to lahko velik ogljični odtis, da se da potovati tudi drugače in drugače uživati čas v pokoju. Ta izmenjava izkušenj je lahko zelo lepa, saj starejši lahko veliko povedo iz svojih izkušenj, kako je bilo mogoče v njihovem obdobju, v njihovem času, ko določenih stvari še ni bilo. Hkrati pa lahko tudi mlajše generacije pokažejo, na kakšen način smo pa danes lahko trajnostni. Ta izmenjava izkušenj je lahko zato zelo enakopravna, oziroma se lahko res drug od drugega marsikaj naučijo.«
Skrb za prihodnje generacije je nujna, zagotovo pa ne bo nikomur pomagalo, če bomo zgolj iskali krivce, še poudarja mag. Katja Bhatnagar: »Kadar govorimo o medgeneracijski pravičnosti je seveda tudi med mlajšimi generacijami malo jeze, zavedamo se pač teže tega, kakšen svet je pred nami. A hkrati se je zelo pomembno zavedati, da nikoli ni prepozno, da nekaj še lahko naredimo in da tudi to, da se krivimo, ne bo nikomur koristilo. Koristilo pa bo, če smo angažirani in sami aktivno pripomoremo v tem boju proti podnebnim spremembam.«

Darja Potočan, Radio Slovenija Internacional / Projekt Euranet Plus – boljše razumevanje Evrope
#euranetplus