Z okoljskimi davki se onesnaževalce spodbuja, da preprečujejo okoljsko škodo, poleg tega pa se od njih zahteva odgovornost za onesnaženje, ki ga povzročijo. A to ni vedno enostavno, mnogim pa se tudi zdi, da že zdaj plačujejo preveč.

Okoljski davki so povezani z načelom – onesnaževalec plača, kar je tudi ključno načelo okoljske politike Evropske unije. Vsi namreč že tako ali tako plačujemo 'davke' zaradi onesnaženega okolja – predvsem davke uničenega zdravja, uničene narave, uničene biotske raznovrstnosti. Zato je potrebno to področje urediti in omejiti. To pa ni enostavno, saj je onesnaževalcev veliko, povezava med onesnaževanjem in vplivi na okolje pa je velikokrat precej kompleksna, zato je težko pokazati na enega krivca. Stojan Glavač iz FURSa razloži, da se okoljske dajatve v Republiki Sloveniji plačujejo zaradi onesnaževanja okolja z izrabljenimi in odpadnimi proizvodi ter zaradi uporabe nekaterih snovi, ki so okolju škodljive. Ti so prihodek proračuna Republike Slovenije, razen okoljske dajatve zaradi odvajanja odpadnih vod in odlagališč, ki so prihodek občin, še doda: »Največji delež, kar 80 % pobranih okoljskih dajatev se nanaša na emisije CO2. Finančna uprava je v letu 2022 pobrala za 132 milijonov evrov okoljskih dajatev, od tega 103 milijone evrov za emisije CO2. V primerjavi z vsemi pobranimi javnofinančnimi prihodki Republike Slovenije to predstavlja 0,5 % vseh javnofinančnih prihodkov, ki jih Finančna uprava RS pobere v enem letu.«

V preteklih letih smo bili v Sloveniji po deležu okoljskih davkov v BDP skoraj vedno med prvimi petimi v Evropi, razloži okoljski ekonomist Jonas Sonnenschein iz Umanotere: »To ne pomeni, da imamo noro visoke davke, pač pa da imamo veliko porabo okolju škodljivih energentov in to ni dobro. Menim, da naš sistem okoljskih davkov še ni pripravljen na prehod na evropske okoljske cilje, na primer na cilj razogličenja do sredine stoletja. Na ravni EU smo se na primer dogovorili, da bomo do leta 2035 nehali prodajati dizelske in bencinske avtomobile, to je jasen cilj in tudi naša država se strinja, saj ti avtomobili povzročajo velike izpuste CO2. Pri nas smo že reformirali davek na motorna vozila tako, da zdaj temelji predvsem na izpustih CO2. A vendar zdaj s tem davkom zberemo manj denarja kot prej. To pomeni, da se je celotno davčno breme zmanjšalo in zato to seveda ne bo vplivalo na zmanjšanje uporabe teh avtomobilov, saj zdaj plačamo še manj davkov za nov avtomobil. Poleg tega tudi električna vozila, ki po mojem mnenju napačno štejejo med vozila z nič emisijami, še vedno povzročajo okoljsko škodo, saj ti še vedno zavzemajo prostor, povzročajo nesreče, so hrupni in tako dalje, zato bi bilo popolnoma nesmiselno samo zamenjati stare avtomobile z novimi električnimi. Tudi trošarine, ki so za bencinske avtomobile zelo nizke, še vedno podpirajo staro paradigmo. Na drugi strani je zelo pomembno podpreti revna gospodinjstva, da si bodo lahko privoščili mobilnost, a mora to biti ciljno usmerjeno. Zdaj je taka pavšalna davčna osnova podpira bogate, saj ti namenijo absolutno največ denarja za prevoz."
Obstajajo pa tudi dejavnosti, ki so škodljive, a še sploh niso obdavčene, še dodaja sogovornik. Kot opozarja, je namreč okoljski odtis proizvodnje mesa, recimo govedine, ogromen: »Ampak namesto, da bi to obdavčili, zdaj živinorejo močno subvencioniramo. Drug primer so plastični delci, različne kemikalije, ki jih je mogoče najti v vsakem kotičku planeta, od najvišje gore do krvi novorojenčkov in kljub temu so plastika in škodljive kemikalije še vedno izjemno poceni. Sem pa skeptičen ali davki na tem področju sploh pomagajo. Promoviral bi druge rešitve, kot recimo pri žarnicah ali električnih avtomobilih. Potrebujemo stroge predpise ali morda celo prepovedi, kot se je izkazalo na teh področjih. Svetloba zdaj ni nič slabša kot prej, električni avtomobili prav tako niso nič slabši in zato sem prepričan, da bo življenje z manj plastike in manj mesa boljše, ne slabše.«
Vpeljava novih davkov bo v smislu politične ekonomije zelo težka, še opozarja, čeprav bi bilo nujno za reči, ki najbolj obremenjujejo okolje vedeti, da ne morejo biti tako zelo poceni, da je treba zanje plačati več. S tem pa se ne strinja predsednik Kmetijske zbornice Slovenije, Roman Žveglič, ki se boji, da Evropska komisija določa predpise kar vsepovprek, ne da bi prej preverila in naredila natančno analizo, kakšno je kmetijstvo v posameznih državah: »Slovensko kmetijstvo že tako diha na škrge in ne prenese nobenih novih davčnih obremenitev. Obremenjenost hektarja obdelovalnih površin z govedorejo je pri nas manj kot 1 glava velike živine, na Nizozemskem je to recimo kar 7 GVŽ na hektar. Slovensko kmetijstvo je okoljsko, trajnostno in vzdržno, zato nobeni predpisi in dajatve bruseljskih birokratov ne pridejo v poštev. Med prebivalce in kmete posameznih držav vnašajo le nemir in povečujejo protievropsko nastrojenost, kar pa mislim, da za prihodnost Evropske unije ni dobro.«
Nekje se bodo kompromisi in rešitve morali najti, dogajanje preteklega poletja je jasno pokazalo, da narava že kaže posledice naših dejanj. Naš skupen interes mora vendarle biti preživetje, ne samo nas, pač pa tudi preživetje naših potomcev. Kot zaključuje dr. Sonnenschein: »Zelo jasno je, da smo v zelo veliki krizi. Če pogledamo po svetu, hitro ugotovimo, da gre za podnebni zlom in ne samo za podnebne spremembe. Če se zdaj delamo, da ni treba narediti nič, da ni treba ukrepati, potem bo to stvari samo poslabšalo. Potrebno je ukrepati zdaj, takoj, v bistvu že predvčerajšnjim. »

Darja Potočan, Radio Slovenija Internacional / Projekt Euranet Plus – boljše razumevanje Evrope
#euranetplus