Hkrati je kratkoročna nagrada za uvajanje sprememb lahko majhna ali težko merljiva, saj so te usmerjene k temu, da bi se izognili dolgoročnim posledicam in katastrofam. Za politike, ki si običajno prizadevajo za kratkoročno ponovno izvolitev, torej niso privlačne.

Toda čeprav lahko politikom pomanjkljivo ukrepanje ali pa nasploh neukrepanje pomeni ohranitev nekaj glasov volivcev, so zaradi tega mladi – tisti, ki bodo zaradi podnebnih sprememb utrpeli tudi največ škode – še posebej razočarani in zgroženi nad političnim nedelovanjem. Ta pogosto krepi občutek nezaupanja v politiko – ki se med splošno populacijo pravzaprav že povečuje – in spodbuja obrat k alternativam.

Ali lahko politika reši planet? To je tema novega Green deal podcasta. Od Slovenije do Portugalske, od Belgije do Grčije so se novinarji radijske mreže Euranet Plus srečevali z mladimi, opazovalci in strokovnjaki, da bi bolje razumeli odnos mladih do politike podnebnih izzivov in komu lahko zaupajo pri spreminjanju podnebnih politik.

Po podatkih OECD je za 16 odstotkov mladih, starih med 18 in 24 let manj verjetno, da bodo odšli na volišča.

Ta pojav, ki ga pogosto imenujemo apatija mladih, je bil očiten na nedavnih volitvah po vsej EU in celo po svetu.

Grčija je morda zibelka demokracije, vendar njeni državljani izgubljajo zanimanje za politiko, kar še posebej velja za mlajšo generacijo.

Nikos, naš kolega z grškega medija SKAI, je intervjuval Faye Makantasi iz Dianeosis, neodvisne raziskovalne organizacije, ki preučuje družbena vprašanja v Grčiji. Po njenih besedah ​​Grki ne zaupajo izvoljenim uradnikom pri spopadanju s podnebnimi izzivi. Povedala je, da se zdi, "da obstaja splošno priznanje problema podnebnih sprememb, saj 99 odstotkov Grkov verjame, da podnebne spremembe negativno vplivajo na njihova življenja danes ali pa bodo negativno vplivale na njihova življenja v prihodnosti. Politično udejstvovanje Grkov upada, mlajši Grki so bistveno manj vključeni v politiko kot njihovi predhodniki. Poleg tega je zanimivo, da 5 od 10 Grkov meni, da bi državljani pri reševanju problemov države opravili boljše delo kot politiki. Zdi se, da obstaja pomanjkanje zaupanja. Poleg tega 8 od 10 ljudi meni, da večino politikov ne zanima, kaj navadni ljudje želijo ali verjamejo. Nikakor ne obstaja to, čemur pravimo, ozračje zaupanja v politični sistem na splošno, še manj pa, ko gre za obravnavanje dolgoročnih in zelo pomembnih vprašanj, še posebej, če vključujejo kratkoročne politične stroške."

Portugalci za politiko ne gojijo veliko zanimanja. Carla Malafaia, raziskovalka na Fakulteti za psihologijo in pedagoške vede Univerze v Portu je Cristini, naši kolegici z Radia Renascença, povedala, da "raziskave kažejo, da se mladi počutijo, da so videni na zelo antagonističen in paradoksalen način. Po eni strani se vidijo kot velike žrtve podnebne krize, saj ima podnebna kriza to medgeneracijsko razsežnost, kjer so mlajše generacije tiste, ki jih bodo tveganja in posledice podnebnih sprememb najbolj prizadele. Po drugi strani pa se te mobilizacije v določenem smislu pogosto štejejo za otročje in politično apatične, pogosto slišimo, da »mladi želijo špricati šolo"; prihaja do infantilizacije podnebne mobilizacije."

Po njenem mnenju politiki ne naredijo dovolj, da bi dosegli mlade in upoštevali njihova mnenja.

To opažanje je skupno številnim članicam EU. Tudi mlada Bolgarka Hristiyana Slavova, magistrska študentka angleške filologije, ki jo je intervjuvala Maria Hristova z bolgarskega radia BNR, ima podobno mnenje. Bolgarija ima najnižjo volilno udeležbo v EU. Slavova pravi, da "mnogi mladi ne zaupajo, ker ne vidijo sprememb. Veliko politikov si želi sprememb, a jih uvajajo od zgoraj navzdol. Recimo, zamenjajo predsednika vlade, predsednika in vlado. In kaj se zgodi? Družba ostane enaka. Sprememba se lahko zgodi - in govorimo o zelenem dogovoru ter celotnem političnem in javnem delu našega življenja -, če se začne od spodaj navzgor. Vodila ga bo nova generacija volivcev in javnih osebnosti. Naša življenja ne vodi politika, temveč družba. Mladi so ključ prihodnosti."

Medtem ko mladi izgubljajo zaupanje v trenutni politični establišment, to ne pomeni, da so izgubili vsako upanje na spremembe. Ravno nasprotno. V politiko se vpletajo, vendar ne po tradicionalnih kanalih in ne na tradicionalen način, je za Mareta, novinarja estonskega radia Kuku Raadio, povedal Nikolai Kunitsõn, profesor politike na univerzi v Talinu. Dodal je, da je pravzprav "v postmoderni viziji politika povsod. Brez politike ne moremo. Če greš ven in izbereš kavo ali čaj, pomeni, da ta ali tisti kmet dobi kruh na mizo v drugem delu sveta. Če torej vzamemo malo bolj celosten pristop, da je politika povsod, potem lahko rečemo, da smo vsi vpleteni v politiko. Ali delimo video dogajanja v Ukrajini, ali podpišemo peticijo za preklicati Shellovega olja v Estoniji Vse razprave med mladimi so del politike. Vse bolj vidimo neoliberalni pogled na politiko, kjer je oseba sama odgovorna za vse. Jejte manj mesa, ponovno uporabite svoja oblačila, uporabljajte skuter in ne avta. Ampak to so vse mikro spremembe. Imajo svojo vlogo, a spremembe se morajo zgoditi na sistemski ravni na političnem prizorišču. Ko se odločimo za velike spremembe na evropski ali estonski ravni."

Tako politiko lahko razumemo kot vse bolj relevantno za vsakodnevna dejanja in odločitve vsakega posameznika. Ta individualen pogled na stvari je značilen predvsem za mlade. Dr. Tomaž Deželan z Univerze v Ljubljani skupaj z dr. Miranom Lavričem z Univerze v Mariboru vodi ekipo raziskovalcev, ki že vsaj 15 let poglobljeno raziskuje položaj mladih v družbi na različnih ravneh, med drugim v povezavi s politiko. Deželan pove, da "ta individualizacija ne pomeni, da mi ni mar za družbo, ampak pomeni, da bom lahko na individualen način izrazil podporo posamezni ideji, posameznemu problemu in tako naprej."

Mladi posledično ne čutijo močne zavezanosti k političnim strankam. Namesto tega izražajo svojo naklonjenost glede na obravnavano temo.

Italijanski radio 24 je odšel v Bologno, da bi obiskal Daria Tuorta, izrednega profesorja splošne sociologije na Univerzi v Bologni. Kolegici Giulii je potrdil, da je glasovanje mladih veliko bolj nestanovitno kot pri starejši generaciji. Dodal je, da »je ena od značilnosti udeležbe in glasovanja mladoletnikov kratkotrajnost, sposobnost in pripravljenost vplivati ​​na spremembe politične slike. Mladi se na te spremembe odzivajo hitreje kot druge družbene skupine; lahko so tisti, ki se hitreje vrnejo v politiko in spremenijo glas, hkrati pa lahko čim hitreje odidejo in kaznujejo tiste stranke, ki so jih prej nagradili.«

Poleg tega se mladi mobilizirajo drugače.

To počnejo na ulicah in ne pri volilni skrinji. Toda za mnoge mlade so bili petkovi podnebni protesti pomemben korak k spoznanju, da je njihov glas lahko slišan. Spoznali so, da lahko njihova lastna dejanja mobilizirajo širši del družbe in prinesejo spremembe.

Angažiranje mladih na ulicah ni novost. Nov pa je način, kako mladi uporabljajo socialne medije za politično mobilizacijo. Nove tehnologije omogočajo tudi politiko ... brez politikov. Dr. Tomaž Deželan tako izpostavi, da »Twitter lahko uporabljaš ne samo kot orodje volilne kampanje ampak orodje, preko katerega lahko prepričaš največje globalne akterje, da, ne vem, ne koristijo živalskega krzna, da ne uničujejo okolja na ta način, kot so ga. Brez politikov. To pomeni, da so se v resnici na nek način vzorci družbene moči in razporeditve spremenili in da marsikdaj več politikov ne potrebujemo zato ker niso v resnici oni tisti, ki so najpomembnejši v teh razmerjih. Marsikdaj je neposredno kapital in kapital je seveda odvisen od produkcije in seveda konzumacije in če je na neki strani ogrožena ta konzumacija, bo kapital reagiral.«

Adélaïde Charlier je že od 17. leta ena izmed organizatork podnebnih protestov v Bruslju "Mladi za podnebje" in "Petek za prihodnost". Zdaj je stara 21 let. Pri 17 letih, preden je začela univerzo, je eno leto posvetila podnebju: najprej je odplula na Cop25 v Čilu. Nato je celo leto preživela v Evropskem parlamentu kot opazovalka stranke Zelenih, da bi "bolje razumela politični sistem, ki ga je kritizirala", je povedala v intervjuju za Belgijski RTBF. Povedala je, da je bilo
"zelo nenavadno stopiti v parlament, po tem ko sem veliko ur prebila pred tem istim parlamentom in kričala s svojimi škatlami. Sprva je bilo impresivno ... In potem takoj ugotoviš, da so na koncu dneva to ljudje kot ti in jaz: nekateri trdo delajo, drugi manj, nekateri imajo "ključni cilj". In namen, kar se (mislim da) veliko dogaja v teh parlamentih in v teh političnih institucijah, je vplivati ​​drug na drugega, predvsem na hodnikih, ob kavi. In prav zanimivo je bilo videti, da najpomembnejša srečanja niso bila nujno načrtovana, temveč tista ob kavi."

V politiki so ključni kompromisi, tako v Evropskem parlamentu kot drugod. Za Adelaide pa predstavljajo omejenost sistema ob izrednih podnebnih razmerah. Doda, da jo je zelo zmotilo, ko je videla, "da je potrebno sklepati kompromise. In to so nam povedali VSI politiki, ki smo jih srečali, tudi najbolj prepričani na svetu. Pravijo, da smo drug proti drugemu in da je to "najboljše, kar lahko naredimo v tem trenutku". Po njihovem mnenju gre v politiki za kompromis. Toda vpričo znanstvenih dejstev, degradacije narave in s tem degradacije človeške vrste, kompromis ni sprejemljiv. In tu se naš politični sistem ne odzove na izredne podnebne razmere. Tega izrednega stanja se zavedamo že 50 let in že 50 let se med seboj borimo glede odziva nanj. In pravim si: preiti moramo na naslednjo stopnjo demokracije (med drugim). Preiti moramo na primer k veliko bolj participativni demokraciji, ki vključuje državljane. Ko sem videla na stotine tisoč mladih, ki so se v zadnjih letih podali na ulice, se zavedam, da so tudi kričali: "Želimo sodelovati! Smo legitimni! Naš glas ima pomen! Morate biti sposobni to upoštevajte pri svojih odločitvah!"

Tatjana Milovanović, Radio Slovenija Internacional / Projekt Euranet Plus – boljše razumevanje Evrope # Euranetplus