Obstaja veliko spremenljivk, ki vplivajo na okoljski in etični vpliv rezanega cvetja. Te spremenljivke pa vplivajo tudi na njihovo ceno. Aleksandra Brglez, lastnica znamke Cvetober, se ukvarja z lokalno pridelavo rezanega cvetja pove, da »pri cvetju na ceno vpliva predvsem uporaba pesticidov, količina, cena delovne in pa seveda energenti za ogrevanje rastlinjakov in luči, ko se goji izven sezone, tako da pri vzgoji kakšnih vrtnic ali nageljnov Slovenija ne more biti več konkurenčna.«.

Po podatkih statističnega urada je lani 81 % rezanega cvetja in cvetnih brstov v Slovenijo prišlo iz Nizozemske. Sledile so ji Avstrija, Italija, Belgija in Poljska.

Nizozemska je tudi največja svetovna izvoznica rezanega cvetja. Sledijo Kolumbija, Ekvador in Kenija.

Ga. Brglez opozori, da se je dobro zavedati, četudi ima cvetje oznako, na kateri piše, da prihaja iz Nizozemske, to ne pomeni nujno, da je bilo tudi vzgojeno na Nizozemskem, saj imajo lahko Nizozemska podjetja v tretjih državah, kot je npr. Kenija, svoje izpostave. Razlogi za to pa so predvsem ekonomski. »V Keniji je podnebje idealno za pridelavo vrtnic na prostem. Na prostem pomeni še vedno v pokritih rastlinjakih, ki pa ne potrebujejo ogrevanja. Tam imajo tudi manj stroge standarde za uporabo pesticidov v primerjavi z Evropo, pa tudi delovna sila je cenejša.« Opozori, da so cvetličarji tisti, ki so zaradi ravnanja s cvetjem najbolj izpostavljeni, saj pesticidi zelo dobro prehajajo skozi kožo. Ga. Martina Hosta Drnovšek z uprave republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin pove, da naša zakonodaja ne ureja, s čim je tretirano uvoženo cvetje iz tretjih držav. Ob tem pa doda, da »če pa govorimo pa o EU pridelavi, velja enako kot za vse druge uporabe v kmetijstvu. Sredstvo mora biti za tako rabo na okrasnih rastlinah seveda registrirano, sicer uporaba ni dovoljena.« Kar se tiče zdravja ljudi pri ravnanju z rastlinami, ki vsebujejo v EU registrirane pesticide, je po njenih besedah »nevarnost ocenjena in mora biti sprejemljiva za delavce, ki s cvetjem manipulirajo veliko časa, nevarnost bi lahko potencialno bila za cvetličarje, ki pa bi prav zato pri delu morali uporabljati rokavice.«

Potrošniki po besedah ge. Brglez sicer ne morejo zagotovo vedeti, ali je bila roža škropljena s pesticidi. Doda, da je najbolj zanesljiva izbira ta, da cvetlice kupimo neposredno pri pridelovalcu, ki mu zaupamo. »V Sloveniji, tudi pri nas, ni možno kupiti cvetja, ki bi imelo ekološki certifikat. Tudi v Evropi je to zelo zelo težko. Preprosto se ne uporablja. Tudi pridelati kakovostno cvetje na ekološki način je dosti dražje in težje. Ob tem se moramo zavedati, da smo pri pridelavi ekološkega cvetja na točki, kjer je bila pridelava ekološke zelenjave pred dvajsetimi leti, torej tudi razvoj tehnologije pridelave ni še tako zelo razvit.«

Nevarnosti za naše okolje pa ne predstavljajo le pesticidi, temveč tudi rastline in rastlinski proizvodi, ki izhajajo iz držav izven Evropske unije in se vanjo vnašajo po pošti ali prenašajo v osebni prtljagi potnikov. Zlasti rastline oziroma njihovi deli, nabrani v naravi ali kupljeni pri nepreverjenem prodajalcu na drugem kontinentu, lahko namreč s seboj prinesejo virusno, bakterijsko ali glivično okužbo oziroma jajčeca in druge razvojne stadije rastlinskih škodljivcev, ki se lahko v našem okolju pretirano razmnožijo, ker tu nimajo naravnih sovražnikov. Zato je pred dobrimi tremi leti v EU začela veljati nova uredba o ukrepih varstva pred škodljivimi organizmi rastlin, ki predpisuje strožje ukrepe za uvoz rastlin v Evropsko unijo. Na upravi republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo tako pozivajo, da »s potovanj ne vnašajo rastlin, semen ali zemlje in tega blaga tudi ne naročajo iz tretjih držav. Takšne pošiljke morajo sicer ob uvozu imeti fitosanitarno spričevalo ne glede na količino. To pomeni, da npr. s potovanja na Tajskem ne smem prinesti šopka orhidej, če zanj nimam veljavnega fitosanitarnega spričevala.« Pozivamo vse, da te rastline raje poiščite na trgu EU, kjer jih vzgajajo registrirani proizvajalci, ki so pod rednim nadzorom.« Pove še, da opažajo, da »ljudje naročajo predvsem semena iz tretjih držav in s tem se lahko vnese res nevarne bolezni, predvsem pa kakšne viruse, ki na semenu npr. niso vidni, potem pa ko rastlina zraste, se to lahko razširi, prenese in tako naprej.«

Ekološko zavedno in lokalno gojenje rastlin je torej težje in dražje. Kljub temu pa se po besedah ge. Brglez trend spreminja. »V tujini je vedno več teh manjših, lokalnih pridelovalcev, predvsem ZDA in Velika Britanija sta zelo napredovala v zadnjih desetih letih. Evropa malo manj, ker je v Evropi velika konkurenca Nizozemska in njihovo borzo, ampak se spreminja počasi na boljše.«

Tatjana Milovanović Radio Slovenija Internacional / Projekt Euranet Plus – boljše razumevanje Evrope