Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Roman Več kot brat, za katerega je francoski pisatelj David Diop prejel mednarodno nagrado booker, je pred tremi leti v prevodu Janine Kos izdala Mladinska knjiga. Za avtorjem se je ob njegovem gostovanju v Sloveniji pogovarjal Vlado Motnikar. VM: O veliki vojni je bilo napisanih že na stotine romanov, vaš pa odpira sorazmerno pozabljeno poglavje o vojakih iz francoskih kolonij, ki so se na evropski fronti bojevali za svoje kolonialne gospodarje. A samo to verjetno ne bi zadostovalo za mednarodno nagrado booker – čemu še pripisujete tolikšen uspeh? DD: Rekel bi, da je roman Več kot brat dal besedo senegalskemu vojaku v času, ko se je vojna dogajala. Senegalski vojaki tedaj niso imeli pravice do svoje besede, služili so kolonialnemu imperiju in niso imeli pravice do lastnega mnenja. Lahko bi rekli, da je moj roman dal glas nekomu, ki ga sicer ni imel, in da je knjiga prav zato doživela tak uspeh. VM: Ob tem romanu morda lahko bolje razumemo tisto surovost, blaznost, grozovito nasilje, ki ga vojna slejkoprej prinese s sabo. Toda, ali je to sploh mogoče razumeti? DD: Ko sem se pripravljal k pisanju tega romana, sem prebral veliko zgodovinskih dokumentov, veliko pričevanj francoskih in tudi nemških vojakov. To je bila ekstremna vojna, industrijska vojna, ki je zelo dolgo trajala in je povzročila veliko smrti. Neki zgodovinar je izračunal, da bi mimohod, ki bi se ga udeležili vsi mrtvi in ranjeni v tej veliki vojni, trajal dvanajst dni in dvanajst noči. VM: Kako bi vaš vojak Ndiaye s svojimi grozovitimi izkušnjami lahko živel po vojni? Kako je – po vsaki vojni pravzaprav – mogoče preiti iz surovosti v človečnost? DD: Danes veliko vemo o travmah, ki jih povzroča vojna; še posebej po vietnamski vojni vemo, kakšni so posttravmatski šoki. V prvi svetovni vojni pa to ni bilo znano niti se ni govorilo o tem. Prevladovalo je mnenje, da so se vojaki, ki so zaradi teh travm izgubili razum, pač skušali izogniti fronti. A če se vrnem k vašemu vprašanju: za mojega vojaka Alfa Ndiaya ne obstaja nikakršen 'potem'. Je lik, ki, ko utihne, tudi izgine. VM: Že pred pisanjem romana Več kot brat ste se ukvarjali s stiki med kolonialno Evropo in kolonizirano Afriko, raziskovali ste 18. in 19. stoletje. Je namen vašega pisanja tudi v opozarjanju na izkoriščanje, predsodke ali aroganco? DD: Ne pišem zato, da bi nekaj pokazal oziroma dokazal. Zanimajo me odnosi med Afriko in Evropo – doslej so bili moji romani postavljeni v kolonialno obdobje. Svoje osebe želim postaviti v okolje, v katerem so živele. Ne želim izrecno predati nekega sporočila, bralcu želim samo prikazati, kakšno je bilo življenje. Moji romani nimajo didaktične razsežnosti, želim si le, da bi bralec razumel vso kompleksnost situacije in življenja mojih likov. Foto: Mladinska knjiga, detajl fotografije
Prejšnji teden je v ljubljanskem Cineplexxu premiero doživel celovečerni prvenec mladega srbskega režiserja in scenarista Luka Mihailovića. Režiser je ob premieri črno-bele kriminalne drame o nekdanjem zaporniku, ki mora znova poiskati svoje mesto pod soncem, skupaj z ekipo obiskal Ljubljano. Indigo kristal v naslovu združuje oznaki za generaciji današnjih najstnikov oziroma mlajših odraslih, za indigo generacijo, ki je v Srbiji še doživela vojno po razpadu nekdanje skupne republike, in za generacijo kristal, ki se je rodila po vojni in je z njo – vsaj neposredno – manj obremenjena. Z glavno moško vlogo Vuka, ki ga igra Miodrag Radonjić (videli smo ga v regionalni uspešnici, v trilerju Južni veter), film Indigo kristal vključuje tudi starejše pripadnike generacije Y. Scenarist in režiser filma je Luka Mihailović, ki šele končuje beograjsko filmsko akademijo. Kot je povedal v pogovoru za Radio Slovenija, je to njegov diplomski film, kar je obetaven začetek za mladega avtorja, ki se je rodil v Šabcu, mestu v zahodni Srbiji na bregu Save s približno 60.000 prebivalci, in v Šabac je postavil tudi svoj celovečerni igrani prvenec: "Šabca se spominjam kot starega industrijskega mesta, spominjam se sive Zorke, kemijskega podjetja, ki je spuščalo velike količine dima iz dimnikov … Potem sem odšel študirat v Beograd in po nekaj letih sem se znova vrnil v mesto. Naletel sem na norišnico: pisani trg, instalacije, skulpture, ki mestu dajejo povsem drugačno podobo od tiste iz mojega otroštva. Danes je videti »kot šminka«. Trenutek, ko sem se vprašal, ali sem postal tujec v svojem mestu ali pa je mesto tujec in sem sam ostal enak; vprašanja, ali se je spremenilo samo nekaj ali vse, to so vprašanja in občutki, ki so spodbudili nastanek filma: zgodbo o povratniku, ki ne ve, pri čem je; ne ve, ali še vedno ima svoje stare prijatelje ali ne …" Luka Mihailović dodaja, da je Indigo kristal, če postavimo v oklepaj ves kriminalni trušč in napetost, ki izhaja iz tega, predvsem film o odraščanju. In kaj je zanj odraščanje, Luka Mihailović: "Odraščanje se zgodi v trenutku, ko spoznate, da vse, kar ste se učili – tudi o morali ste se učili, predvsem o tisti v idealnih okoliščinah in razmerah – kadar vas življenje udari z vso silo, ne drži popolnoma. Odraščanje se zgodi, ko spoznate, da ni nič tako, kot govorijo, da je. Vuk to dojame šele na koncu filma. On je pasiven lik in celo ko osvoji Majo, prijateljico, ki je nikoli prej ni uspel imeti in zdaj jo ima, ona bolj spodbuja njega. On je pasiven lik in ko se na koncu odloči, da vendarle nekaj stori, je to v popolnem nasprotju z njim, kot ga poznamo gledalci. To je trenutek, ko spozna, da ne more več samo klečati …" Svoboda ni to, da delaš, kar želiš; svoboda je, da ne delaš, česar nočeš – tako jo v enem od dialogov opredeli film, in to je ključ do nove življenjske poti Vuka, nekdanjega preprodajalca drog, ki po prihodu na »svobodo« neuspešno išče redno in običajno službo, kot jo imajo njegovi bolje socializirani vrstniki in vrstnice, hkrati pa Vuk opazuje mlajšega brata svojega pokojnega prijatelja, kako brzi po njuni poti preprodajanja drog. Zanju se je v enem primeru končala z zaporom in v drugem s smrtjo. Vuk želi preprečiti, da ponovi njuno napako, in pri tem hočeš-nočeš najde svoje mesto pod soncem. Foto: Kulturni center Kočevje
Na 5. koncertu Komornega cikla Narodnega doma Maribor je v dvorani Union tretjič gostovala priznana britanska violončelistka Natalie Clein s kolegoma v klavirskem triu.
Kraljevi orkester Concertgebouw v Amsterdamu je v svoji matični dvorani v petek izvedel Koncert za orkester te slovenske skladateljice Nine Šenk. Delo je nastalo po naročilu Bavarskega radijskega orkestra v Münchnu, kjer so ga pod taktirko Matthiasa Pintscherja prvič izvedli 7. februarja leta 2020, le dva tedna pozneje je skrajšan izbor stavkov izvedel Simfonični orkester RTV Slovenija, ta teden pa je skladbo v svoj program uvrstil eden najboljših orkestrov na svetu. Po izvedbi smo skladateljico povabili k pogovoru.
Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo je v Moderni galeriji podelilo bienalno nagrado in priznanja Izidorja Cankarja. Za življenjsko delo pri raziskovanju starejše likovne umetnosti na Slovenskem so se poklonili dr. Blažu Resmanu, upokojenemu znanstvenemu svetniku in dolgoletnemu sodelavcu Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta, ki se je doma in v tujini uveljavil kot vrhunski umetnostni zgodovinar. Priznanja Izidorja Cankarja za projekte na področju umetnostne zgodovine pa so prejeli: dr. Katra Meke za razstavni projekt Fortunat Bergant, prof. dr. Matej Klemenčič in prof. dr. Enrico Lucchese za organizacijo in izvedbo mednarodnega simpozija Meceni, posredniki in beneški umetniki na Dunaju in v deželah Svetega rimskega cesarstva in uredništvo istoimenske znanstvene monografije ter še Oddelek dokumentacija – arhiv Moderne galerije in kustosinje Jana Intihar Ferjan, Bojana Rogina in Teja Merhar za izjemen prispevek k oblikovanju, hranjenju in proučevanju arhiva podatkov na področju likovne/vizualne umetnosti 20. in 21. stoletja na Slovenskem. Foto: ZRC SAZU
V okviru cikla Jazz Ars All Stars bo v ljubljanski Cukrarni nastopila pevka NIna Strnad. S sekstetom bo premierno predstavila svoj avtorski program. Z njo bodo bobnar Kristijan Krajnčan, basist Jošt Lampret, pianist Gregor Ftičar, saksofonist Jaka Kopač in trobentač Tomaž Gajšt. V avdio in video prenosu na Programu Ars Radia Slovenija in spletni strani MMC RTV Slovenija.
V Moderni galeriji so izročili priznanji in nagrado Riharda Jakopiča za likovno in vizualno umetnost – najvišjo stanovsko nagrado pri nas. Komisija v sestavi dr. Nadja Zgonik, Žiga Kariž, Marko Glavač in dr. Aleš Vaupotič jo je, kot že omenjeno, podelila 44-letnemu slikarju Stašu Kleindienstu, priznanji pa sta prejela multimedijska umetnica Maša Jazbec in slikar Mitja Konić. V slikah Staša Kleindiensta začutimo igrivost, kot bi se slikarsko igral z drobnimi figuricami v svojem svetu, ki je po eni strani magičen, kar se zdi tudi zaradi ilustrativno natančnih, z detajli napolnjenih odslikav, a po drugi strani je temelj kristalna resničnost, vsakdanji svet. Kot so med drugim utemeljili, Kleindienst "svojo umetniško prakso razume kot način soočanja z družbenimi in kulturnimi vprašanji. Prepoznavanje pomena kolektivnega delovanja, avtoritete, anti / utopije, odnosa do narave in družbe, kulture, vrednot, urbanizma, ujetosti v sistem in iznajdba pravšnjega slikarskega jezika za upodobitev teh sklopov, odlikuje njegov opus, za katerega lahko morda poenostavljeno in hkrati z vso odgovornostjo rečemo, da je pretežno krajinarski", zapiše Žiga Kariž. A ob tem moramo izpostaviti še drugo Kleindienstovo plat, na katero je opozorila Maja Kač v besedilu ob njegovi razstavi Insomnia v Žalcu – v središče ga je postavila "kot pozornega opazovalca ne nujno širše družbe kot takšne, ampak predvsem lastne okolice". Njegovo slikarstvo tudi opiše kot veliko bolj osebno, kot se nemara na prvi pogled zdi. Priznanje Riharda Jakopiča je prejela akademska raziskovalka in intermedijska umetnica Maša Jazbec. Živi in dela v Trbovljah, kjer vodi laboratorij DDTLab. Njena tema je presečišče človeka, digitalne tehnologije in še posebej robotov, ustvarja nove tehnološke organizme, kot pravi. Med številnimi razstavami doma in po svetu omenimo lansko v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki z naslovom Sintetični organizmi. Prejemnik priznanja akademski slikar Mitja Konić se je v zadnjem obdobju predstavil s tremi velikimi samostojnimi razstavami: v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevica na Krki, Galeriji Murska Sobota in Galeriji Velenje. Z magistrskega študija na dresdenski akademiji likovnih umetnosti je v naš prostor, kot so zapisali, "prinesel novo slikarsko vitalnost, ki poživlja slikarski medij s pogledom, ki ni povzet po vnaprej izbranih vzorcih, temveč z izrazno svežino širi možnosti slikarskega medija". Podelitev nagrade in priznanj Riharda Jakopiča organizira Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov v sodelovanju z Moderno galerijo, pri izboru nagrajencev sodelujeta še Akademija za likovno umetnost in oblikovanje in Slovensko društvo likovnih kritikov. Razstavo letošnjih lavreatov Staša Kleindiensta, Maše Jazbec in Mitja Konića si lahko v Galeriji ZDSLU na Komenskega 8 v Ljubljani ogledate do 6. maja. Na fotografiji Staš Kleindienst, osebni arhiv
V Gallusovi dvorani sta izvedla 5. koncert Srebrnega abonmaja in predstavila izbrane sonate Wolfganga Amadeusa Mozarta, Franza Schuberta, Mauricea Ravela in Bele Bartoka.
Prišel je čas podelitve najvišjih stanovskih nagrad pri nas. "Za silno bogat in nadvse kompleksen slikarski opus" nagrado Riharda Jakopiča prejme 44-letni slikar Staš Kleindienst, "ki je svoj prvi višek dosegel v obdobju zadnjih petih let". "Prepoznavanje pomena kolektivnega delovanja, avtoritete, anti / utopije, odnosa do narave in družbe, kulture, vrednot, urbanizma, ujetosti v sistem in iznajdba pravšnjega slikarskega jezika za upodobitev tega odlikuje Kleindienstov opus" so med drugim utemeljili ob nagradi." Sicer pa bi lahko rekli, da so njegove slike natančne, tople in tesnobne hkrati, magične in kot bi se igral s svetlobo in drobnimi figuricami v pokrajini ob pogledu od zgoraj. Priznanje Riharda Jakopiča prejme intermedijska umetnica in akademska raziskovalka Maša Jazbec. Njena tema je presečišče človeka, tehnologije in robotov. Prejemnik priznanja Mitja Konić pa z izrazno svežino širi možnosti slikarskega medija, dotika se vprašanja človeške minljivosti. Od vedno ga je zanimal vmesni svet, "ustvarja abstraktne pokrajine kot prizorišča prisotnosti ali odsotnosti človeške figure". Razstavo letošnjih lavreatov Staša Kleindiensta, Maše Jazbec in Mitja Konića si lahko v Galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov v Ljubljani ogledate do 6. maja. Na sliki (izrez): Staš Kleindienst, Krajina s potepuškimi psi, 2019, olje na platnu, 130 x 200 cm, zbirka Moderne galerije
Drago Tršar, rojen 27. aprila 1927 v Planini pri Rakeku, je pomembno zaznamoval razvoj povojnega slovenskega kiparstva, njegova osrednja materiala sta bila žgana glina in bron, ustvarjal je tudi v kamnu, bil je mojster portreta in abstraktnih, na figure spominjajočih se kiparskih podob v razponu od malih plastik do obsežnih javnih spomenikov. Ekvilibristi v ljubljanskem parku Tivoli, spomenik revolucije in spomenik Edvardu Kardelju na Trgu republike, Primož Trubar v murskosoboškem parku in številni drugi. Na javnih površinah seveda še posebej izstopajo glavnikaste gmote, ki se le v sredini držijo tal z bodisi špicami ali pa bolj jasno upodobljenimi nogami, iz osrednje osi izraščajo vedno manjše figure, stapljajoče se v množico, ki kdaj spominja na kapnike. Še posebej natančno je Drago Tršar analiziral svoje portretirance, na primer Jakca, Kocbeka, Kržišnika in Slovenski oktet, preden jih je uresničil v modernističnih kipih. Med njegovimi skupinskimi skulpturami so še kiparski cikli Stara mesta, Svetovi, Človek v času in prostoru, njegovi Manifestanti I so bili leta 1959 odkupljeni v Bruslju za stalno postavitev v parku moderne plastike. Bil je član Grupe 69 in Skupine 53, prav ta čas pomembno predstavlja njegov kip deklice Janice, ki ga hrani Moderna galerija in s katerim je nakazal nove možnosti v figuraliki. Preizkušal je tudi abstraktne oblike v kovini, v zgodnjem obdobju je osreden motiv žival, posebej bik. Bil je odličen risar, ustvarjal je še v grafiki, tapiseriji, gledališki scenografiji. Razstavljal je po svetu, na primer na beneškem bienalu in v Guggenheimovem muzeju v New Yorku. Na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje se je kot asistent zaposlil leta 1960, od 76-ega je deloval kot redni profesor, številna leta kot vodilni za kiparstvo. Prejel je Nagrado Prešernovega sklada in Prešernovo nagrado za življenjsko delo, Jakopičevo nagrado in druge. Keramiko Draga Tršarja zaznamujejo tudi erotični prizori, kdaj eksplicitni, a prav v teh se še posebej pokaže njegov energičen odnos do življenja in motiva ter poglabljanje vanju. Izziva gledalca, da najde bistvo pod površino. Foto: Galerija Murska Sobota
Nagrado Slavka Gruma za najboljše novo nastalo dramsko besedilo je ob zaključku Tedna slovenske drame prejela Anja Novak Anjuta za delo Tekst telesa. Bienalno Grün-Filipičevo priznanje za dosežke v slovenski dramaturgiji je prejela Mojca Kreft, Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev tekmovalnega programa pa je prejel avtorski projekt po motivih slovenskih ljudskih pesmi Žene v testu v režiji Žive Bizovičar, ki je nastala v produkciji SNG Drama Ljubljana. V Prešernovem gledališču v Kranju so podelili osem nagrad.
Pri Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega sta izšli dve novi deli. Igrati (se) igralke Nataše Burger in knjiga z naslovom Moč igralca Ivane Chubbuck v prevodu Jedrt Maležič. Prevodno delo je namenjeno študentom in študentkam gledališke ter filmske igre, premisleki o igri Nataše Burger pa tudi širšemu občinstvu. Obe knjigi sta nastali pod peresom izkušenih igralk, ki skozi igralsko prizmo prihodnjim generacijam širita svoje metode, znanje, doživljanje in občutek sveta. V njem, kot pravi Nataša Burger, marsikdaj lahko opazimo, da v svetu velikokrat nismo mi tisti, ki igramo vloge, temveč one igrajo nas. Izrez grafik, vir Knjižnica MGL
Neveljaven email naslov
