Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V portoroškem Avditoriju se danes začenjajo 39. Piranski dnevi arhitekture. Letošnja tema mednarodne arhitekturne konference, ki poteka pod pokroviteljstvom ministrice za kulturo doktorice Aste Vrečko, je Iskrena arhitektura.
Gospa Bovary, slovita zgodba francoskega pisatelja Gustava Flauberta o razočarani podeželski poročeni ženski, ki hrepeni po ljubezni, strasti in pozornosti bo jutri v baletni izvedbi zaživela na odru SNG Maribor. Predstavo je koreografinja in režiserka Valentina Turcu postavila s svojo stalno ustvarjalno ekipo – kostumografom Alanom Hraniteljem, scenografom Markom Japljem in oblikovalcem luči Aleksandrom Čavlekom. Delo je sicer premierno zaživelo junija letos v Hrvaškem narodnem gledališču v Zagrebu, po uspešni zagrebški praizvedbi pa ji sledi slovenska, v izvedbi mariborskega baletnega ansambla. (foto: Madame Bovary © Tiberiu Marta / SNG Maribor)
Bonjour le jour so besede, ki jih vsako jutro izreče mali Martin, dveletni sin Tereze Kozinc in Klavdija Slubana, in tako pozdravi nov dan. Prav on je bil glavni povod za tokratni prvi skupni projekt dveh priznanih fotografov. Tereza Kozinc in Klavdij Sluban sta obdobje pandemije in zaprtja v domove izkoristila za ustvarjanje. Kot sta povedala, je bilo to eno najlepših obdobij njunega življenja. Klavdij Sluban je bil prvič v življenju tako dolgo na istem kraju. Statičnost se je izkazala za blagodejno. V tem času sta doživela tudi rojstvo sina in prvo leto njegovega življenja. V fotografski objektiv sta vsak dan lovila transformacijo, ki jo doživlja par, ko se iz dvojine rojeva v množino. Nastale fotografije predstavljata v Mali galeriji Cankarjevega doma na razstavi z naslovom Bonjour le jour; to v francoščini pomeni Dober dan, dan. Foto: Klavdij Sluban
Po slovenski premieri na nedavno končanem Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu Liffe si gledalci in gledalke na rednem sporedu izbranih kinematografov Art kino mreže po Sloveniji lahko ogledajo celovečerni igrani prvenec režiserke Sare Kern. V Avstraliji živeča slovenska režiserka je film postavila v svojo novo domovino in ga oblikovala dvojezično: v igralsko zasedbo je poleg angleško govorečih igralk povabila igralca Gregorja Bakoviča in slovensko izseljenko v Avstraliji. Loti Kovačič je bila za vlogo Moje nagrajena z vesno za najboljšo igro na 25. Festivalu slovenskega filma Portorož, Sara Kern pa z vesno za najboljšo režijo. Med presežki domače filmske letine, ki jo Festival slovenskega filma nagrajuje z vesnami – nagradami, poimenovani po naslovni junakinji filma – najdemo še eno Vesno. V filmu režiserke in scenaristke Sare Kern ena od sester nosi njeno ime. Dvajsetletna Vesna skupaj s slovenskim očetom (skrušeno ga igra Gregor Bakovič) in sestro Mojo [Mójo] živi v predmestju Melbourna. Noseča je in ne ve, kaj bi s tem: raje kadi, piše in recitira slam poezijo. Avstralska igralka Mackenzie Mazur v filmu bere svojo poezijo, kar močnim verzom, ki jih slišimo, daje dodatno težo. Videti je, da Vesni družina pri nepričakovanem dogodku ni v pomoč; prezaposlena je z zamolklo žalostjo, ki še ni našla načina, kako naj privre na svet. Družino je pred kratkim, kot izvemo kmalu, doletel drugi nepričakovan dogodek, drugi fokus filma. Mati je doživela prometno nesrečo in v njej izgubila življenje. Je šlo za nesrečo, morda za dejanje iz obupa, to je vprašanje, ki pekli družino. Eno življenje je ugasnilo, na vrata trka novo in oba dogodka pripadata temeljnim življenjskim stvarem, ki nam – pa naj si še tako domišljamo, kako smo pripravljeni nanje – spodmaknejo tla pod nogami. Poleg smrti in rojstva je Sara Kern v svoj prvenec vpletla tretji poudarek: prijateljstvo med sestrama – sestrstvo. Desetletna Moja prezgodaj prevzame breme odgovornosti v družini, ki beži pred njo. In to sta dve plati tako življenja kot filma, Vesna in Moja.
S slavnostnim odprtjem v Festivalni dvorani v Ljubljani, na katerem so podelili Schwentnerjevo nagrado, začel 38. slovenski knjižni sejem. Danes dopoldan pa so sejem na Gospodarskem razstavišču, kjer bo potekal do prihajajoče nedelje, odprli še za širšo javnost. Letos bo sejem s sloganom Berem svet prvič potekal hibridno – v živo in na spletu, kjer bo trajal teden dni dlje. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.; izrez fotografije
V obdobju epidemije covida 19 smo redno spremljali priporočila Alojza Ihana, mikrobiologa in imunologa, ki pa je tudi nagrajevan pesnik, pisatelj in esejist. Epidemije se je zdaj lotil v dveh knjigah: človeška občutja in odzive je izrazil v romanu Karantena, tik pred izidom pa je tudi knjiga Skupinska slika z epidemijo, v kateri so zbrane kolumne iz časnika Delo. Za obe knjigi je poskrbela založba Beletrina. Foto: založba Beletrina, izrez fotografije
"Iskren, lep in sočuten film o zelo pomembni temi – samomoru, o kateri se kot družba premalokrat pogovarjamo,« je žirija zapisala v utemeljitvi glavne Liffove nagrade in dodala: »Film odlikujejo natančna režija, izjemna igra in fotografija. Prvenec nam bo ostal v spominu in napoveduje zanimive prihodnje režiserjeve filme«. Režiser Juraj Lerotić je v filmu zaigral v vlogi samega sebe, ki želi bratu (igra ga Goran Marković) pomagati; se po poskusu samomora z njim zbližati. Odločitev, da prevzame vlogo v filmu, je režiser sprejel na vajah z igralci. Producenti so dali zeleno luč in stopil je nazaj »v svoje čevlje«, kar pa je bilo težko, je povedal v pogovoru za Radio Slovenija.
Drugi koncert iz cikla Ars in Drama z naslovom "Cvetje v jeseni - Poklon Urbanu Kodru" bo ponudil tisto najboljše, kar premoreta obe naši hiši, ljubljanska Drama in Program Ars – vrhunske glasbenike, pevce in igralce ter prestižen, zgodovinski ambient. Rdeča nit večera bo glasba velikana, ki se je z zlatimi črkami zapisal v zgodovino slovenskega jazza, filma, gledališča in šansona. Koder je bil trobentač, ustanovitelj legendarne zasedbe Ljubljanski jazz ansambel in komponist. Pisal je za film, gledališče, klasično glasbo, jazz in šansone.
V Drami Slovenskega narodnega gledališča Maribor je v predstavi Samo ne se ustavit! režiser Primož Ekart na oder postavil neke vrste sodobni resničnostni šov. Predstava je priredba romana Horacea McCoya Tudi konje streljajo, mar ne? iz leta 1935, po njem pa je bil leta 1969 posnet tudi film z Jane Fonda v glavni vlogi, ki je postal svetovna uspešnica. Roman govori o plesnem maratonu, na katerem se plesalci v iskanju preživetja, plačane službe, boljšega življenja, tudi slave, izčrpavajo do smrti, in je postavljen v 30-leta prejšnjega stoletja, v čas velike ekonomske krize in brezposelnosti. Avtorica slovenske drame Simona Hamer in režiser Primož Ekart pa sta gledališko pripoved umestila v današnji čas, kjer sodobni kapitalizem znova poraja krize, brezposelnost, izkoriščanje prekarnih in drugih delavcev, ki se pehajo za boljše življenje. Foto: Drama SNG Maribor
Po dveh koronskih letih se največja slovenska knjižna prireditev, Slovenski knjižni sejem, med bralce in kupce knjig znova vrača v živi izvedbi. Za obiskovalce odpira svoja vrata v torek, 22. novembra, največja novost prireditve – ki bo še vedno potekala tudi v spletni obliki – pa je menjava prizorišča. Sejem se namreč iz Cankarjevega doma seli na Gospodarsko razstavišče. Ob tej priložnosti je Tina Kozin pred mikrofon povabila Tanjo Tuma, predsednico upravnega odbora 38. Slovenskega knjižnega sejma.
Skoraj vsi poskusi zgodovinjenja umetnosti vzhodne Evrope se sklicujejo na delo v Berlinu živeče srbske umetnostne zgodovinarke, kuratorke in aktivistke Bojane Pejić. In tako rekoč vse razprave o konstrukciji spola vključujejo njene ugotovitve. Izbojevala je marsikatero bitko, hkrati pa je številnim v svetu umetnosti ponudila podporo in mentorstvo, so zapisali v utemeljitvi letošnje nagrade Igorja Zabela za kulturo in teorijo. Z njo se bienalno poklonijo kustosom, zgodovinarjem, teoretikom, piscem in kritikom za prodorne dosežke na področju vizualne umetnosti in kulture srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope. Kot so še dodali, nas "Bojana Pejić s svojim delom vabi v nikoli končan kritični proces". Čeprav večino časa deluje na svobodi, je ustvarjalka kompleksnih in pronicljivih projektov. Foto: osebni arhiv
Na Liffu, ki kot vedno tudi letos ponuja presek filmskega ustvarjanja po svetu in s tem vpogled v trenutni zeitgeist, tudi tokrat ne manjka filmov, ki se spoprijemajo s temačnimi vidiki bivanja. Eden takih je film Zločini prihodnosti, s katerim se kanadski cineast David Cronenberg, pionir telesne groze, po dveh desetletjih vrača v žanr znanstvene fantastike. Zgodba filma je postavljena v bližnjo prihodnost – človeška telesa so se začela prilagajati okolju med drugim tako, da so začela ustvarjati nove organe, celo nov prebavni sistem, prilagojen drugačni hrani. Tinitus pa je športna psihološka drama s prvinami telesne grozljivke, kjer eno od glavnih vlog odigra zvočna podoba in v njej naslovni Tinitus. Tu je še Sin Francoza Floriana Zellerja, drugi del trilogije o družini – sicer se ne more kosati s prvim filmom Oče, in vendar je zanimiv, ker grozo išče v nemoči človeka, ki jo lahko občuti v okviru lastne družine in predvsem, ko gre za vpliv na njene člane. Foto: Pixabay
Neveljaven email naslov
