Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Silno družbeno zgražanje nad uvodnim koncertom ptujskega kurentovanja, ki smo mu te dni priča, je licemerno: gre za skrajno natančen posnetek, dobesedno fotokopijo našega časa, v katerem vrstnega reda medijskih objav ne definira več vsebina, marveč kliki. In točno tako se je obnašal ptujski koncesionar: ni se zanašal na izobraženo izbiro, ni sam prevzel odgovornosti za program, ne, folk je vprašal, kaj hoče. Z anketo. In folk je povedal. In koncesionar mu bo Ceco pripeljal. Koncesionar sit, cel žur. In ni povsem jasno, v čem je problem. Folk hoče. Folk ima denar. Koncesionar da folku, kar slednji hoče za svoj denar. Zveni znano? Precej ljudi še vedno verjame, da imajo za 12,75 eur mesečno dejansko pravico urejati program na RTV. Mimo kvalificiranega kadra, denimo urednikov in urednic. Ker plačajo. V času, ki ga živimo, denar pregazi vse. V njem rezultate državnozborskih volitev analizirajo podjetniki, ki sicer izkazujejo očitne težave s tvorjenjem odvisnih stavkov, a kaj bi tisto, važna je zgolj debelina njihovih tošlov. In to ta družba razume res odlično – zato podjetniške vsebine prodirajo v šolske kurikule in v TV oddaje za mlade. Ker so pomembnejše od Shakespeara. Od Shakespeara ni direktne koristi, k-čing efekt izostane, vsega, kar profita ne proizvede takoj, pa se velja čimprej znebiti. Zdaj vsebin ne narekujejo več uredniki, ravnatelji gledališč, selektorji – zdaj jih folk. Edino, kar zdaj šteje, je, kar je folk pripravljen plačat. (Pre)mnogi uredniki podlegajo štetju klikov in jim prilagajajo vsebine. Skoraj vse knjižne zbirke vsebujejo vsaj par naslovov, ki se bojo "bolje prodajali« in skoraj vsako gledališče ima na repertoarju letno vsaj par »kasaštiklov". Tako je že od vedno, porečete – ja, prav mogoče, s to drobno razliko, da so bili včasih slednji zadaj, Hamlet pa spredaj, zdaj je pa obratno. In nikomur ni več niti nerodno. V primežu kapitala se kdaj znajdeta kaka javna kolesarska steza ali parkirišče, ki se ju premakne, da dobi kak zasebni kafič na pločniku prostor za svoje mize in da petičnim gostom pleh ne zastira pogleda, kdaj pa pač kak avtohtoni običaj iz zakladnice nesnovne nacionalne kulturne dediščine. Kurentovanje je eden najprepoznavnejših kamenčkov v mozaiku naše turistične prepoznavnosti, a kaj, ko se koncesionar, ki bi rad le, da se folk zabava, na to lahko mirno požvižga. In tu je kleč: v različnih definicijah pojma »zabava«. Koncesionarja zanima profit, v državi pa očitno ni ene same inštance, ki bi ga zavoljo ogrožanja zaščitene tradicije in nespoštovanja do nje kresnila po parkljih ter za to prevzela odgovornost. Ptujska županja molči. Ptujski zavod za turizem si umije roke. In dokler je tako, je Ceca na otvoritvi ptujskega kurentovanja povsem realno, zasluženo ogledalo stanja, simptom našega časa, ime blaznosti – a tudi bridkosti – naše.
Že od nastopa nove vlade se del javnosti boji, da bo nova koalicija ustavila projekt samostojnega Muzeja slovenske osamosvojitve, ki ga je med svojim zadnjim mandatom izumila prejšnja vlada. Najbrž tudi zato, ker vsi razumemo, da gre za projekt, ki ga je treba ustaviti, namreč natančno iz spoštovanja do slovenske osamosvojitve – zato, ker mora strokovnost prevladati nad ideologijo. Muzej, ki pokriva obdobje in dosežke slovenskega osamosvajanja, že imamo. Imenuje se Muzej novejše zgodovine, osamosvojitev namreč časovno spada v novejšo slovensko zgodovino. Za ustanavljanje novih muzejev obstaja strokovni postopek, ki ga je prejšnja vlada v lastni vznesenosti zaobšla, ključni problem zagovornic in zagovornikov samostojnosti omenjenega muzeja pa ta trenutek predstavlja dejstvo, da je aktualna ministrica za kulturo pač »iz foha« in je ni mogoče žejne peljati čez vodo. Bitka za samostojni beton, samostojne stene in samostojno tablo na pročelju je, jasno, zgolj paravan, dimna zavesa za to, ki poteka v ozadju – bitko za zasluge za največji dosežek Slovenk in Slovencev v vsej naši zgodovini. Pri tem, ko je velik del osamosvojiteljev, ki si najbolj goreče prizadeva, da bi jih »zgodovina slišala«, še vedno politično dejaven, kar kakopak onemogoča kakršnikoli distanco in objektivno vrednotenje njihovih vlog v procesu osamosvajanja, ravno to pa je temeljni namen muzejev. Umestitev v zgodovino zahteva čas, ni je mogoče doseči »prek vrste«, naj si za to goreči osamosvojitelji še tako prizadevajo. Muzeji so resna reč, ne igračke v rokah partikularnih samovšečnosti. Kaj si o zadevi misli bivši predsednik republike Borut Pahor, smo videli; njegovo stališče se nahaja v neki nedavno izpraznjeni bata vrečki. Kaj si o zadevi misli slovenski politik Lojze Peterle, pa smo slišali. Misli si, da imajo ministri sicer vedno prav, z ministricami je po mnenju gospoda Peterleta tako, da se kaka baje kdaj obnaša kot nedoletna, nagajiva punčka v peskovniku. Ki dedkom pokvari igro. Moment. Mar je Peterle, moški v zrelih letih, dopuščeni nivo šovinističnega pokroviteljstva v slovenskem javnem govoru ravnokar potopil v neslutene nižave ter samostojno mlado žensko podučil, naj vendar odraste? Pa ne, da je ministrici za kulturo Republike Slovenije, ki jo tako zelo ceni in spoštuje, pravkar razložil, da se politika vodi izključno tako, kot jo vodi on? Oziroma oni. Pa smo mislili, da smo dno že dosegli. Se bojim, da bodeča neža za najbolj seksistično izjavo leta ne bo dovolj. Pa šele januarja smo. Toda, zakaj nas dejstvo tovrstnega odkrito mizoginega govora v Sloveniji leta 2023 preseneča? Naši predsednici države in parlamenta po lastnih besedah nista feministki; ena zato, ker meni, da ženske ne potrebujemo prednosti, potrebujemo le enakopravnost, druga zato, ker enako spoštuje oba spola.
Obzorje prestolnice občrtavajo obrisi žerjavov. To je znamenje prosperitete; tu se dosti gradi. Redko javno infrastrukturo, recimo šole, vrtce ali bolnišnice, pogosteje privatno, recimo hotele, apart-hotele, vila-bloke, luksuzne soseske ter palače zapletenih imen na elitnih lokacijah v centru mesta. Od koder spričo gentrifikacije v polnem zamahu posledično izginja vse, kar nima mečke in črne kartice. Seveda je bil Rog (samo) simptom. Seveda je prihodnost po mnenju aktualnega, zdaj očitno že kar večnega vodstva mesta, drugje. Prihodnost nosi zlato ketno, Gucci čevlje ter komaj ve, kje so Drama, NUK ali Škuc. Za običajnega človeka je postal center Ljubljane nedosegljiv in neuporaben, življenje v svoji raznolikosti se seli na obrobje ter za štiri stene, zdravstvene storitve pa z avtobusom do okoliških občin. V Ljubljani se tudi dosti betonira. Obenem se v Ljubljani dosti seka. Denimo na Trgu mladinskih delovnih brigad. Ali na Rožniku. Tu se ta čas podira drevje, stara in baje tudi zdrava drevesa, da spominja akcija na golosek. Ob čemer je Zavod RS za varstvo narave sporočil, da "o načrtovani sečnji na Rožniku ni bil obveščen in pri odkazilu ni sodeloval." Zavod ocenjuje, "da so bila zaradi načina izvedbe posega že uničena življenjska okolja več rastlinskih in živalskih vrst, da bo v prihodnje prišlo tudi do sprememb mikroklimatskih razmer na obsežnem območju ekosistemske naravne vrednote Rožnik – Šišenski hrib – Koseški boršt ter s tem do dodatnih sprememb življenjskih pogojev za številne živalske in rastlinske vrste. Zaradi južne lege pobočij bo mladi gozd v prihodnje izpostavljen izjemni poletni vročini in suši." Meščanke in meščani so ogorčeni; četudi je ravnokar končno padel prvi sneg do nižin, je spomin na peklensko poletno vročino namreč še kako živ. Manj dreves in več betona pomeni še več vročine. No, v Ljubljani pa se tudi širi parkirne cone, namreč na dele Šiške in Bežigrada, pri čemer tudi novi oziroma posodobljeni parkomati povsem zavestno ne bodo vračali drobiža. Ali – kot v Mariboru – omogočali predplačila. Še vedno bodo zverinsko tulili, ob tem pa glasno sporočali tudi, kaj si mestna oblast misli o vas, ki vas to moti: če vam je mar za drobiž, v Ljubljani za vas ni prostora. Mestna oblast širi parkirne cone baje tudi za preprečevanje dolgega parkiranja dnevnih migrantov, kar je svojstven paradoks: večina od nas si življenja v prestolnici ne more več privoščiti, tu lahko le še delamo. Zaradi stanja javnega prevoza v državi smo se prisiljeni voziti z lastnim, pleha pa si med delovnim časom ne moremo za klobuk zataknit. A vse to je nepomembni ništrc: ko seže župan prestolnice po tem, ko se mu je ponižno opravičil minister za zdravstvo, v roko premierju ter stopi v soj žarometov, je pomembno zgolj, da se povsem jasno ve eno: kdo je tu gospodar.
Kje je tretji človek? Ni ga. Še. Treba si ga bo ustvariti. In sicer nemudoma, kajti časa do prihodnjih državnozborskih volitev ni več dosti. Zavihati bo treba rokave in pričeti s težaškim delom. Odpreti bo treba nekatere mukotrpne teme in biti pri tem neizprosen. V prime time nacionalke bo treba vrniti kulturno debato. Del civilne družbe, katere samokritika je prepogosto precej prenizka, pa se bo moral nehati zadovoljevati z drobtinicami, ki padejo z mize, in sklepati pod njo pakte z oblastjo, misleč izključno na lastne privilegije; če seveda s svojim angažmajem misli resno.
Natanko kot se je prejšnji predsednik trudil biti čim manj Borut in čim bolj Borči, želijo biti ti ta novi pač zgolj Urši, Taši in Robi, frendi iz sosednje ulice, s katerimi gre vsak komot na pivo.
Pater Rupnik za svoja globoko zavržna dejanja z vrnitvijo Prešernove nagrade ne bi bil kaznovan. Zlorabljene osebe ne bi manj trpele. Ampak mi, mi bi se pa malo bolje počutili, kajne, ta naša čistunska družba, ko bi na videz oprala svojo vest in čast nagrade za kulturo. Za katero večini, ki vidi v delavkah in delavcih v kulturi zgolj parazite na zdravem davkoplačevalskem tkivu, ne bi moglo biti bolj vseeno.
Kaj, če si države še nismo dovolj zaslužili, ker se nismo dovolj potrudili, ker na pozicije politične moči po liniji najmanjšega odpora še vedno trmasto postavljamo ali bivše akterje osamosvojitve ali neke politične amaterje, ki podlegajo svojim nravem, zasebnim interesom ali občutku moči, ki pride s funkcijo? Tej tezi pritrjuje dejstvo, da v državnem zboru, žalibog, ni nič drugače; ob njihovih razpravah se človek ne more znebiti občutka, da tam sedi preveč ljudi, ki ob Kantu pomislijo na smeti, ob Leibnizu pa na kekse.
Nedavno je Zlata nitka, ena najbolj znanih trgovin v središču Maribora, objavila, da z novim letom zapira svoja vrata. To je prodajalna na Gosposki, veličasten simbol izginjajočega sveta, ki nam tako zelo manjka. Toda, poreče izključno v hasek in profit orientirani um, prodajalne pridejo in grejo, čas teče, vse se spreminja, kajne. Razen, ko se ne.
Troje volitve so bile potrebne, da so se v monolitu, imenovanem opozicija, pričele kazati konkretne razpoke in so se tudi na desnici pojavili javni pozivi k umiku vodje največje opozicijske stranke iz aktivne politike. Običajni triki Janeza Janše, ki se je v podobnih situacijah skozi svojo post-osamosvojitveno politično kariero sicer že znašel, tokrat, kaže, ne vžgejo.
Neko popoldne na začetku letošnjega januarja mi je v avtu sredi kolone na Tivolski zazvonil telefon. Bila je moja urednica. S sporočilom, da odgovorni osebi ne želita podpisati podaljšanja nobene od šestih pogodb kolumnistom in kolumnistkama Studia City. Formalno sta bila razloga dva. Eden naj bi bil povezan z dejstvom honoriranja kolumn, ki da so po mnenju takratnega v. d. direktorja TVS brezplačna novinarska zvrst, enaka komentarjem gostov, vabljenih v Odmeve. Absurdnost te trditve se da dokazati tako z že osnovnim učbenikom za prvi letnik novinarstva kot s SSKJ-jem, a zakaj bi, saj smo vsi vedeli, da ne gre za to. Da je bil razlog en sam: ker lahko. Ker jim gre ogledalo na živce.
Neveljaven email naslov
