Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Združene države Amerike so v znamenju strankarskih volitev republikancev v Iowi, danes v New Hampshiru in čez nekaj dni v Karolini … Gre šele za strankarske volitve s katerimi naj bi dobili republikanskega predsedniškega kandidata, ki naj bi se soočil s predsednikom Obamo, a že zdaj se zdi, da za Ameriko in Američane ne obstaja nič drugega. Predsedniške volitve bodo šele jeseni, natančneje novembra, do takrat, ko naj bi dobili novega predsednika je torej še skoraj leto dni in ameriški mediji so že zdaj s tem popolnoma obsedeni.
Mitt Romney je na republikanskih strankarskih volitvah v New Hampshiru zanesljivo osvojil prvo mesto in postaja najresnejši kandidat za republikanskega tekmeca predsednika Baracka Obame.
Mitt Romney velja za najresnejšega kandidata, ki naj bi se novembra letos na predsedniških volitvah pomeril z zdajšnjim predsednikom ZDA Barackom Obamo (Foto: BeckyF, Flickr).
Volitve v republikanski stranki v državi New Hampshire so bile kar nekaj dni, torej od strankarskih volitev v Iowi pred tednom, tako rekoč edina prava stvar, s katero se ukvarjajo mediji v ZDA. Ameriške predsedniške volitve bodo sicer šele jeseni, natančneje novembra, do takrat, ko naj bi dobili novega predsednika je torej še skoraj leto dni in ameriški mediji so že zdaj s tem popolnoma obsedeni.
V celotni stvari igra izjemno vlogo televizija. Včasih je težko dojeti, da so televizijske mreže, predvsem v večernih urah, ko ljudje gledajo televizijo, sposobne proizvesti toliko programov, tudi povsem resnih, izjemno analitičnih, skratka obrtno novinarsko relevantnih, pa seveda tudi slabih oddaj, katerih podlaga so relativno majhni dogodki, ki objektivno nimajo velike politične teže.
”A konkurenca med televizijskimi mrežami, bitka za gledalstvo in oglaševalski denar je neusmiljena in seveda človek, ki pride v Ameriko iz relativno idiličnega in medijsko nerazvitega okolja, kot je Slovenija uvidi, da imajo konkurenca, neusmiljene tržne zakonitosti, ko gre za medije včasih lahko tudi negativne stranske posledice. Z drugimi besedami, če nas čaka nekoč to, vsaj ko gre za medije, bi veljalo dvakrat premisliti … ”
Stoletna zgodovina ameriških predsedniških volitev uči, da so tako rekoč vsi predsedniki predhodno zmagali v New Hampshiru, kar naj bi povečevalo domnevno njegov usodni pomen, čeprav brez racionalne razlage. A na drugi strani je prav tako res, da so bili po letu 1992 kar trije ameriški predsedniki Clinton, Bush in Obama, ki so kljub porazu v New Hampshiru na koncu prišli v Belo hišo. Torej še en dokaz, da se da s statistiko dokazati tudi najbolj kosmate laži.
Je pa dejstvo, da te prve države kandidatom, morda bolje pretendentom, uradni kandidati še niso, za predsedniške volitve lahko zaprejo ali odprejo vrata za naprej. Gre za prvi preizkus, koliko podpore imajo kandidati pri volivcih – do zdaj so bili virtualne osebnosti, ki so obstajale v medijih in na spletu, zdaj pa lahko prvič vidijo, kakšna je njihova dejanska teža in tudi potenca za prihodnost pri ljudeh, volivcih. Ne le zdaj ampak tudi pozneje, ko naj bi se spoprijeli s samim predsednikom Barackom Obamo.
Kot je v pogovoru povedal Edvard Žitnik, so strankarske volitve za kandidate priložnost, ”da dobijo ali izgubijo tako imenovane tri MMM-je, okrog katerih se vse skupaj vrti: to so money – denar, media – medijska pozornost in momentum – pobuda v kampanji. Torej New Hampshire naj bi dal zmagovalcu, idealno popotnico za prihodnost, ostalim, ki ne bodo uspeli, pa bo to odvzel.”
Za številne, ne le republikanske pretendente za predsedniške volitve nismo nikoli več slišali, ker niso prišli skozi sito strankarskih volitev, pa so za to porabili milijone dolarjev. Zaradi kraljice televizije, brez katere kljub internetu ni zmage na volitvah, so postale tudi v Ameriki volilne tekme izjemno drage; če se je nekoč govorilo o milijonih dolarjev za televizijske oglase za nekaj mesečno obdobje kampanje, gredo zdaj številke v stotine milijonov dolarjev. In za potencialne darovalce denarja za kampanjo so rezultati v teh prvih državah zelo dobro znamenje, kam, ali če hočete, v katerega kandidata velja investirati.
Gabrielle Giffords – prava zgodba ameriškega sna
V nedeljo je minilo natančno leto dni od strelskega napada na nakupovalce v Arizoni. Napadalec je prišel na srečanje 40-letne demokratske kongresnice Gabrielle Giffords z volivci pred veleblagovnico v Tucsonu in začel streljati. Ubil je šest ljudi, med njimi devetletno deklico, zveznega sodnika Johna Rolla in moža, ki je s telesom pred kroglami zaščitil svojo ženo. Med 14 ranjenci je bila tudi Giffordsova, ki je med žrtvami prva utrpela strelne rane in je s prestreljenimi možgani čudežno preživela.
Šlo je za veliko zgodbo, še posebej, ker se je sprva ugibalo, da naj bi bil napad politično motiviran. To je bil čas vzpona gibanja čajank, torej skrajnega desničarskega gibanja. Spomnimo se Sare Palin, ki je z demokratko Giffordsovo vse prej kot delila politična stališča. Napadalec je bil med tem razglašen za neprištevnega, Gabrielle Giffords pa je leto dni kasneje, torej v nedeljo, nastopila pred nekaj tisočglavo množico navdušenih ljudi. Njeno preživetje, vrnitev v življenje, optimizem, neizmerna volja do življenja, trud, da začne govoriti, skratka, da se vrne v normalno življenje, je postal inspiracija za številne Američane.
Seveda pa se tako ona kot mož Mark Kelly, ki ji ves čas stoji ob strani, zavedata, da njuno življenje ne bo nikoli več tako, kot je bilo pred napadom; posledice strela so preprosto prehude, pravi čudež je, da je sploh preživela. Giffordova, do pred leta dni mlada atraktivna ženska, ambiciozna, inteligentna, obetavna članica kongresa, ima zdaj težave z ravnotežjem, morala se je naučiti govoriti, slišati je, da naj bi imela tudi hude krize, da pa se na drugi strani vedno znova vrne nazaj, se bori, seveda tudi zaradi pomoči najboljših strokovnjakov, ki so si zadali nalogo, da Giffordsovi pomagajo po najboljših močeh, in da sploh ne gre za vprašanje denarja, kar je sicer v Združenih državah Amerike, ko gre za zdravje, še kako pomembna stvar.
Slišati je bilo, da Gabrielle Giffords razmišlja celo o vrnitvi v politiko, čeprav seveda bo pot vse prej kot lahka. Giffordsova je še vedno močno prizadeta, o tem ni dvoma. V nedeljo ji je ob prisegi moral pomagati položiti roko na srce mož. Ima pa seveda njena zgodba v sebi nekaj tipično ameriškega: gre za tragično zgodbo, ki pa se je, tako kot holivudski filmi končala optimistično, z upanjem, potjo naprej, in je seveda še en dokaz, da življenje piše najboljše zgodbe.
”Prav nič ne bi bil presenečen, če bi se razkrilo, da je morda avtorske pravice za njeno zgodbo že odkupil Steven Spielberg; njen mož Mark Kelly je že napisal knjigo, Giffordova se je ob izzidu smejala z vseh naslovnic ženskih, pa ne samo ženskih revij, skratka tudi to je Amerika. Gabrielle Gifford pa je zaradi svoje nesrečne usode danes celo večja medijska zvezda kot pred napadom.”
791 epizod
Novice in aktualne zgodbe z vsega sveta, ki jih pripravljajo naši dopisniki in sodelavci. 18. vzporednik je pogovor s poročevalci iz vseh večjih evropskih in nekaterih svetovnih prestolnic.
Združene države Amerike so v znamenju strankarskih volitev republikancev v Iowi, danes v New Hampshiru in čez nekaj dni v Karolini … Gre šele za strankarske volitve s katerimi naj bi dobili republikanskega predsedniškega kandidata, ki naj bi se soočil s predsednikom Obamo, a že zdaj se zdi, da za Ameriko in Američane ne obstaja nič drugega. Predsedniške volitve bodo šele jeseni, natančneje novembra, do takrat, ko naj bi dobili novega predsednika je torej še skoraj leto dni in ameriški mediji so že zdaj s tem popolnoma obsedeni.
Mitt Romney je na republikanskih strankarskih volitvah v New Hampshiru zanesljivo osvojil prvo mesto in postaja najresnejši kandidat za republikanskega tekmeca predsednika Baracka Obame.
Mitt Romney velja za najresnejšega kandidata, ki naj bi se novembra letos na predsedniških volitvah pomeril z zdajšnjim predsednikom ZDA Barackom Obamo (Foto: BeckyF, Flickr).
Volitve v republikanski stranki v državi New Hampshire so bile kar nekaj dni, torej od strankarskih volitev v Iowi pred tednom, tako rekoč edina prava stvar, s katero se ukvarjajo mediji v ZDA. Ameriške predsedniške volitve bodo sicer šele jeseni, natančneje novembra, do takrat, ko naj bi dobili novega predsednika je torej še skoraj leto dni in ameriški mediji so že zdaj s tem popolnoma obsedeni.
V celotni stvari igra izjemno vlogo televizija. Včasih je težko dojeti, da so televizijske mreže, predvsem v večernih urah, ko ljudje gledajo televizijo, sposobne proizvesti toliko programov, tudi povsem resnih, izjemno analitičnih, skratka obrtno novinarsko relevantnih, pa seveda tudi slabih oddaj, katerih podlaga so relativno majhni dogodki, ki objektivno nimajo velike politične teže.
”A konkurenca med televizijskimi mrežami, bitka za gledalstvo in oglaševalski denar je neusmiljena in seveda človek, ki pride v Ameriko iz relativno idiličnega in medijsko nerazvitega okolja, kot je Slovenija uvidi, da imajo konkurenca, neusmiljene tržne zakonitosti, ko gre za medije včasih lahko tudi negativne stranske posledice. Z drugimi besedami, če nas čaka nekoč to, vsaj ko gre za medije, bi veljalo dvakrat premisliti … ”
Stoletna zgodovina ameriških predsedniških volitev uči, da so tako rekoč vsi predsedniki predhodno zmagali v New Hampshiru, kar naj bi povečevalo domnevno njegov usodni pomen, čeprav brez racionalne razlage. A na drugi strani je prav tako res, da so bili po letu 1992 kar trije ameriški predsedniki Clinton, Bush in Obama, ki so kljub porazu v New Hampshiru na koncu prišli v Belo hišo. Torej še en dokaz, da se da s statistiko dokazati tudi najbolj kosmate laži.
Je pa dejstvo, da te prve države kandidatom, morda bolje pretendentom, uradni kandidati še niso, za predsedniške volitve lahko zaprejo ali odprejo vrata za naprej. Gre za prvi preizkus, koliko podpore imajo kandidati pri volivcih – do zdaj so bili virtualne osebnosti, ki so obstajale v medijih in na spletu, zdaj pa lahko prvič vidijo, kakšna je njihova dejanska teža in tudi potenca za prihodnost pri ljudeh, volivcih. Ne le zdaj ampak tudi pozneje, ko naj bi se spoprijeli s samim predsednikom Barackom Obamo.
Kot je v pogovoru povedal Edvard Žitnik, so strankarske volitve za kandidate priložnost, ”da dobijo ali izgubijo tako imenovane tri MMM-je, okrog katerih se vse skupaj vrti: to so money – denar, media – medijska pozornost in momentum – pobuda v kampanji. Torej New Hampshire naj bi dal zmagovalcu, idealno popotnico za prihodnost, ostalim, ki ne bodo uspeli, pa bo to odvzel.”
Za številne, ne le republikanske pretendente za predsedniške volitve nismo nikoli več slišali, ker niso prišli skozi sito strankarskih volitev, pa so za to porabili milijone dolarjev. Zaradi kraljice televizije, brez katere kljub internetu ni zmage na volitvah, so postale tudi v Ameriki volilne tekme izjemno drage; če se je nekoč govorilo o milijonih dolarjev za televizijske oglase za nekaj mesečno obdobje kampanje, gredo zdaj številke v stotine milijonov dolarjev. In za potencialne darovalce denarja za kampanjo so rezultati v teh prvih državah zelo dobro znamenje, kam, ali če hočete, v katerega kandidata velja investirati.
Gabrielle Giffords – prava zgodba ameriškega sna
V nedeljo je minilo natančno leto dni od strelskega napada na nakupovalce v Arizoni. Napadalec je prišel na srečanje 40-letne demokratske kongresnice Gabrielle Giffords z volivci pred veleblagovnico v Tucsonu in začel streljati. Ubil je šest ljudi, med njimi devetletno deklico, zveznega sodnika Johna Rolla in moža, ki je s telesom pred kroglami zaščitil svojo ženo. Med 14 ranjenci je bila tudi Giffordsova, ki je med žrtvami prva utrpela strelne rane in je s prestreljenimi možgani čudežno preživela.
Šlo je za veliko zgodbo, še posebej, ker se je sprva ugibalo, da naj bi bil napad politično motiviran. To je bil čas vzpona gibanja čajank, torej skrajnega desničarskega gibanja. Spomnimo se Sare Palin, ki je z demokratko Giffordsovo vse prej kot delila politična stališča. Napadalec je bil med tem razglašen za neprištevnega, Gabrielle Giffords pa je leto dni kasneje, torej v nedeljo, nastopila pred nekaj tisočglavo množico navdušenih ljudi. Njeno preživetje, vrnitev v življenje, optimizem, neizmerna volja do življenja, trud, da začne govoriti, skratka, da se vrne v normalno življenje, je postal inspiracija za številne Američane.
Seveda pa se tako ona kot mož Mark Kelly, ki ji ves čas stoji ob strani, zavedata, da njuno življenje ne bo nikoli več tako, kot je bilo pred napadom; posledice strela so preprosto prehude, pravi čudež je, da je sploh preživela. Giffordova, do pred leta dni mlada atraktivna ženska, ambiciozna, inteligentna, obetavna članica kongresa, ima zdaj težave z ravnotežjem, morala se je naučiti govoriti, slišati je, da naj bi imela tudi hude krize, da pa se na drugi strani vedno znova vrne nazaj, se bori, seveda tudi zaradi pomoči najboljših strokovnjakov, ki so si zadali nalogo, da Giffordsovi pomagajo po najboljših močeh, in da sploh ne gre za vprašanje denarja, kar je sicer v Združenih državah Amerike, ko gre za zdravje, še kako pomembna stvar.
Slišati je bilo, da Gabrielle Giffords razmišlja celo o vrnitvi v politiko, čeprav seveda bo pot vse prej kot lahka. Giffordsova je še vedno močno prizadeta, o tem ni dvoma. V nedeljo ji je ob prisegi moral pomagati položiti roko na srce mož. Ima pa seveda njena zgodba v sebi nekaj tipično ameriškega: gre za tragično zgodbo, ki pa se je, tako kot holivudski filmi končala optimistično, z upanjem, potjo naprej, in je seveda še en dokaz, da življenje piše najboljše zgodbe.
”Prav nič ne bi bil presenečen, če bi se razkrilo, da je morda avtorske pravice za njeno zgodbo že odkupil Steven Spielberg; njen mož Mark Kelly je že napisal knjigo, Giffordova se je ob izzidu smejala z vseh naslovnic ženskih, pa ne samo ženskih revij, skratka tudi to je Amerika. Gabrielle Gifford pa je zaradi svoje nesrečne usode danes celo večja medijska zvezda kot pred napadom.”
V tednu, ko pridne otroke obiskuje Miklavž, se v Vatikanu zdi, da so več dela z obiski imeli parklji. Že nekaj let se v Vatikanu odvija afera, kjer je glavni akter eden izmed kardinalov. Ta naj bi s svojo zaupnico in s pomočjo še osmih "sodelavcev" odtujil več sto milijonov evrov, ki so jih Vatikanu darovali verniki. Vatikansko sodišče, ki prvič v zgodovini vodi primer zoper enega izmed kardinalov, bo svojo odločitev sprejelo predvidoma konec naslednjega tedna. Vendar primer sodišča ne moti italijanske priprave na decembrske praznike, ki jih Italijani tradicionalno obhajajo s svojimi domačimi.
Slovenska pobuda za natančnejše označevanje izvora medu je na dolgi in ovinkasti poti do morebitne končne direktive, o njej so te dni razpravljali tudi na enem izmed odborov v Evropskem parlamentu. V Bruslju pa so že zelo natančni podatki o navzočnosti tako imenovanih večnih kemikalij v pitni vodi. Voda, zrak in okolje bodo tudi v ospredju razprav na svetovnem podnebnem vrhu COP 28 v Dubaju v Združenih arabskih emiratih. S kakšnimi izhodišči je tam Evropska unija?
Z dopisnico, ki nas je kot posebna poročevalka obveščala o izraelsko-palestinski tragediji, poleg Bližnjega vzhoda obiščemo še Avstralijo, kjer je posnela dokumentarec o naših izseljencih, pa Mjanmar oz. nekdanjo Burmo, kjer v igralnicah straši in razsaja kitajska mafija, ter Indijo, ki bo kmalu dosegla takšno število prebivalcev, da bo že vsak peti Zemljan njen državljan.
Pri severnih sosedih se v zadnjem času soočajo z vse več antisemitizma. Tudi zato je avstrijska vlada napovedala reformo protinacističnega zakona, ki vključuje večje kazni za prekrške. V Avstriji se spopadajo tudi z eno najvišjih stopenj inflacije v EU, stopnja tvegane revščine je visoka, nihče pa ne ve, kaj bo prinesla zima.
Medtem ko je Slovenija tik pred Martinovo soboto zaskrbljena zaradi alkohola, Hrvate obliva zona zaradi tveganega pitja brezalkoholnih pijač; opekline v grlu ali dvanajsterniku je po zaužitju moralo zdraviti kar nekaj gostov na Reki, v Zagrebu, Varaždinu, Splitu in Slunju. Še bolj pa davkoplačevalce iz naše južne sosede peklijo neresnosti pri sodnem procesu v veleaferi Agrokor in škandaloznem izigravanju pri porabi že dodeljenih evropskih sredstev.
Okroglo leto pred ameriškimi predsedniškimi volitvami se z washingtonskim dopisnikom sprašujemo o usodnosti naglega padca priljubljenosti 80-letnega Joeja Bidna, med drugim tudi o tem, ali se je v milijardni vreči ameriške vojaške pomoči Ukrajini in Izraelu že začelo kazati dno …
Pravkar se je vrnil z zavite poti od Srbije prek Kosova do Albanije in nazaj. Vmes je rekordna tretja zaporedna srbska vlada pod vodstvom Ane Brnabič spet praznovala svojo prvo obletnico, na Kosovu sta se dokončno izoblikovala dva nasprotna srbska tabora, najuspešnejša kandidatka za novo članico EU Črna gora pa je po štirih mesecih le uspela sestaviti novo vladno koalicijo, iz kar enajstih različnih strank.
Frankfurtski knjižni sejem s Slovenijo kot letošnjo častno gostjo, nemško doživljanje izraelsko-palestinske tragedije, poljske volitve z analizo izkupička in povsem novo delovno okolje. To so bistvene iztočnice za pogovor z našo novo berlinsko dopisnico Majo Derčar.
Poletne poplave Belgiji niso prizanesle že pred dvema letoma; sanacija bo tudi tam draga in dolgotrajna. Medtem pa v njeni severni soseščini, na Nizozemskem, že mesec dni pred novembrskimi volitvami vse kaže na odplavljanje nekaterih znanih politikov: dolgoletni premier Mark Rutte je že napovedal svoj umik iz politike in sploh ne bo kandidiral.
Italija je še vedno ena glavnih vstopnih točk za begunce, po novem dogovoru pa bodo članice Evropske unije, ki se bodo znašle pred velikim migracijskim pritiskom, lahko zahtevale solidarnostno in finančno pomoč, s premestitvijo migrantov v druge članice povezave vred. Tudi v Vatikanu je ta mesec pestro dogajanje, saj papež gosti pomembno škofovsko sinodo, kmalu pa bodo tradicionalno za en oktobrski dan turistom na ogled ponudili starodavne katakombe.
Na Hrvaškem se večina veseli znižanja cen živilskih košaric za nekaj evrov, medtem pa nekaj nedotakljivih posameznikov mirno obrača milijone: včasih pozabijo plačati davke na donosne posle, najraje pa imajo nezakonite gradnje razkošnih jadranskih vil … in ker jih ščiti sam vrh izvršilne oblasti, je potem res čudno, da se za mesto direktorja organov pregona najhujšega kriminala noče nihče potegovati? O hrvaškem vsakdanjiku po končani glavni sezoni poroča Tanja Borčič Bernard.
Na sedežu Združenih narodov v New Yorku so se na začetku tedna na 78. zasedanju Generalne skupščine ZN zbrali svetovni voditelji. Naš ameriški dopisnik razlaga, kaj je in še bo najbolj zaznamovalo tokratno zasedanje in kaj je prineslo izredno zasedanje Varnostnega sveta, katerega nestalna članica bo kmalu tudi Slovenija. Kako so si vloge na stalnem predstavništvu pri OZN razdelili naši diplomati in kaj je novega v ‘gerontološki vojni’ med Bidnom in Trumpom?
Ob začetku šolskega leta v Avstriji, kjer se pouk začne nekoliko pozneje kot pri nas, kličemo našo dopisnico Petro Kos Gnamuš. Kako se je v učilnicah na Koroškem prve dni novega šolskega leta obnesel šolski robot? Kkako se spopadajo z eno najvišjih inflacij v Evropski uniji? Zakaj Avstrija še vedno vztraja s poostrenim nadzorom na mejah? In o aferi Kurz, ki po dveh letih še ni dobila epiloga.
Slabo leto pred evropskimi volitvami se bo komisija osvežila z vsaj dvema novima komisarjema iz Bolgarije in Nizozemske, morda bodo zamenjali finsko in dansko komisarko.
Z azijsko dopisnico Karmen Švegl o tem, kakšne so razmere v ribji industriji po Fukušimi in kako zdrav je še pravi japonski suši. Pojasnjuje, zakaj je Okinava, na kateri se mudijo slovenski košarkarji, tako posebna in pomembna za Japonsko. Razloži, kateri so glavni razlogi, da Slovenija na Filipinih odpira konzulat, govori pa tudi o tem, kako močna velesila je v resnici Kitajska in kaj to pomeni za regijo in svet.
V Srbiji se že vneto pripravljajo na prvi dan novega šolskega leta. Ta bo namreč prvi po strelskih pohodih, zato bo varnost še bolj na očeh javnosti, ki sicer še vedno protestira vsako soboto. Naš dopisnik z Balkana redno spremlja očitno dolgotrajne povolilne peripetije v Črni gori, kjer v ozadju pomembno vlogo igrata tudi srbski predsednik Vučić in nedavno poraženi dolgoletni predsednik Djukanović. Poleg tega se Boštjan Anžin že pripravlja na vnovičen vrh Brdo–Brioni, ki bo čez dva tedna v Skopju najverjetneje v ospredje postavil težave Severne Makedonije z Bolgarijo in Kosova s Srbijo.
V zadnjih letih je osip iz nemške cerkve ogromen, letos celo rekorden. Iz katoliške cerkve izstopa več kot pol milijona vernikov. Podobno se dogaja tudi v protestantski cerkvi. Berlin sicer v zadnjih letih obvladujejo štirje bližnjevzhodni kriminalni klani, ki obstajajo že od 90. let prejšnjega stoletja. Nemška notranja ministrica Nancy Faeser je podala predlog, da se pripadnike teh klanov izžene iz države. Med Nemci tako poteka burna razprava, če je to protiustavno ali ne. Uzakonili so še prelomni zakon delne legalizacije marihuane. Ekspodiral je nemški nepremičninski trg. Stanovanj ni mogoče najti, cene so visoke, v primerjavi z evropskimi mesti nižje, a berlinske plače so bistveno nižje kot na Bavarskem in v Hamburgu. Najemopogodbe večinoma podpišejo za neomejen čas, pri čemer je lastniških stanovanj manj kot 20 odstotkov.
Naša hrvaška dopisnica je na svoji koži občutila zdaj že nekoliko izčiščeno sliko letošnje turistične sezone. Počasi se že razgrinjajo tudi smernice hrvaškega turizma za naslednje poletje, medtem pa se tudi južni sosedje ukvarjajo s poplavami, ki so se jim sicer skoraj popolnoma izognili; delno po sreči, delno pa tudi zaradi dobrega načrtovanja nasipov in poplavnih ravnic.
Bruseljska dopisnica Mojca Širok o naraščanju kriminala in trgovine s prepovedanimi drogami v Belgiji. Pa o dogajanju v Franciji, kjer se predsednik Emmanuel Macron vse bolj boji evropskih volitev. Za konec pa še o pomenu piva in pivovarstva v Belgiji.
Z avstrijsko dopisnico Petro Kos Gnamuš primerjamo našo sedanjo in nekdanjo prestolnico. Pri nas smo se šele začeli pogovarjati o celostni prometni perspektivi, na Dunaju pa so že sredi konkretnega boja proti posledicam podnebnih sprememb. Eno meščanom najprijaznejših mest na svetu je za ohlajevanje in razvodnjavanje namenilo 1,2 milijarde evrov.
Neveljaven email naslov