Župan malega mesta proti državi, begunski otroci proti odvzeti subvenciji, naravovarstveniki proti marmornim megakorporacijam in prebivalci Benetk proti turistom.

V 18. vzporednik se je oglasil dopisnik iz Rima Janko Petrovec

Hribovski kraj na jugu Italije Riace je bil prava meka za begunce. Že leta 2000 je tja prišla prva skupina Kurdov, migranti, največ jih je prispelo leta 2008, pa predstavljajo četrtino prebivalcev kraja. Župan Domenico Lucano je imel preprosto logiko: migranti naj pomagajo kraju in dobili bodo hiše, ki so jih nekdanji prebivalci pustili v opravljanje občini. Iz italijanskega juga so se ljudje namreč množično izseljevali.

Župan, ki je preporodil mesto, je zdaj v zaporu, saj je priporočal migrantom, naj se poročijo z Italijankami za pridobitev državljanstva. Državni aparat je našel še veliko drugih “nepravilnosti”, s katerimi se župan ni okoristil, ampak je želel le pomagati migrantom.

V Lodiju južno od Milana se je desničarska mestna oblast odločila, da v šolah ne bodo več subvencionirali malice in prevoza migrantskim otrokom. Številni Italijani so se na hitro organizirali in zbrali 90.000 evrov, kar je še enkrat več denarja, kot bi otroci potrebovali za subvencijo.

V Apuanskih Alpah najdemo kar 300 kamnolomov, kjer nakopljejo od pet do devet ton materiala letno. Tehnika rezanja marmorja pa proizvede ogromno drobirja, ki močno onesnažuje okolje. Znanstveniki menijo, da je to ena največjih okoljskih katastrof v Evropi, krivi pa so predvsem bogataši, ki bi z marmorjem krasili vse: hiše, vile, hotele …

Benetke na dan obišče 74.000 tisoč ljudi, kar je več, kot ima mesto prebivalcev. V 60. letih je tam živelo 130.000 ljudi, danes polovico manj.

Lastnikom stanovanj je namreč zadišal denar, zato ob izteku pogodb zahtevajo izselitev ali še enkrat več denarja. Tega si obubožani srednji sloj seveda ne more privoščiti, zato Benetke vsako leto izgubijo po tisoč prebivalcev.