Z dopisnico Karmen Švegl o stanju po eksploziji, prostovoljni pomoči mladih Libanoncev, o obljubljeni finančni in materialni pomoči mednarodne skupnosti ter protivladnih protestih.

Eksplozija, ki je prejšnji teden uničila velik del Bejruta, je še dodatno prizadela državo v dolgoletni krizi. 2700 ton nepravilno uskladiščenega amonijevega nitrata je popolnoma uničilo pristanišče v Libanonu, prek katerega je v državo prišla večina hrane. Domačini se bojijo pomanjkanja in številni vsak dan protestirajo proti političnim elitam, ki jih krivijo za nastalo situacijo.

"Silovita eksplozija, ki je razdejala Bejrut, nima smisla in je ni mogoče razumeti. Ljudje so prestrašeni in obupani. To eksplozijo vidijo kot znak, da svet, kakršnega so poznali, ne bo nikoli več prišel v ustaljene tirnice." – Karmen Švegl

Libanonci, ki so sicer znani po jekleni volji, se tako soočajo z veliko globljimi težavami od porušenih stavb in uničenih avtomobilov. Gospodarstvo je v hudih težavah in očitno ga politika ne zna rešiti, ljudje stradajo in to je problem. Srednjega razreda v Libanonu skoraj ni. Če so še pred šestimi meseci prebivalci zaslužili 1000 dolarjev na mesec,  njihov zaslužek danes znaša manj kot 200 dolarjev.

"Libanonski funt je vsak dan vreden manj. Za en dolar je trebna odšteti 7300 libanonskih funtov, še pred šestimi meseci jih je bilo dovolj 1500."

Številni državljani so izgubili službo, številni dobivajo le še polovico svoje plače. Ljudje enostavno nimajo nobenega denarja več, zato večinoma le še čakajo na pomoč, ki prihaja iz tujine. Trenutno Libanonci potrebujejo marsikaj, država ni poskrbela niti za strateške rezerve žita. Vsaj mesečno zalogo jim bodo tako omogočili Združeni narodi. V eksploziji je bilo uničene tudi veliko opreme, ki jo bolnišnice v času covida-19 še kako potrebujejo. "Število okužb s  koronavirusom narašča, predvsem zaradi druženja, ki se vzpostavlja ob pomoči na ulicah."

Eksplozija pa je pod sabo pokopala še en razlog za veliko nezadovoljstvo v Libanonu. Od oktobra lani se dogajajo protivladni protesti in nemiri, ki so plod neprevetrenega političnega vzdušja v državi. Že 30 let vladajo celotni družinski klani ljudi, ki so uspeli obdržati vpliv v državi. Izmenjujejo se na političnih stolčkih, predvsem zato, da imajo finančno korist. Zato najbrž vidijo tujo pomoč, ki bi lahko vrnila prebivalstvo na vsaj malo višji nivo življenjskega standarda, kot še posebej donosno.

"Politiki menijo, da se bodo od prihodu tuje finančne pomoči v državo nemiri in protesti pomirili, manj bo jeze. Ljudje so tako revni, tako lačni, da jih bo finančna pomoč vsaj začasno malo pomirila. To je država, ki je zadnjih nekaj desetletij živela od sponzorstva."