Včasih je treba prijeti bika za roge in ugrizniti tudi v kakšno kislo jabolko, pravita zakonca Levičar, ki sta bila stevardesa in pilot pri Adrii Airways.

Ana Levičar je v Adrii začela delati leta 2005, zadnja leta je vodila kabinsko osebje, kar pomeni, da je bila na letalu prva med stevardesami. Povedala je, da so septembra 2019  zaposleni slutili konec Adrie, čeprav je imelo podjetje že prej veliko težav. Ob teh njenih besedah se je oglasil Jernej Levičar: ''Ampak še vedno smo upali, prepričani smo bili, da bo s pomočjo države nastalo novo podjetje …'' Ana pa je dodala: ''Upanje umre zadnje.'' Kako je doživljala najhujše mesece Adrie?

''Ne le za potnike, tudi za posadko so bili ti zadnji meseci zelo naporni, saj je bilo veliko slabe volje in problemov, sploh takrat, ko so bili leti združeni. Potniki so izstopili na napačnem letališču, potem smo jih iskali …  ''

Jernej Levičar je združene lete opisal z vidika pilota:

''Kot kobilica, ki skače z enega letališča na drugega. Sicer pa v operativnem smislu taki leti pomenijo zamude, komplikacije, slabo voljo.''

Konec je

Ana Levičar je bila na enem izmed zadnjih letov Adrie Airways. Zvečer so prileteli iz Züricha, ko so pristali, ji je kolegica prišepnila: ''Ana, konec je.'' Jernej Levičar  je bil osemnajst let pilot pri Adrii Airways, bil je kapitan na letalu Canadair, v zadnjem času pa je vodil  izobraževanje posadk. Ko je Adria dobila zadnjega lastnika, so se kmalu začeli pritiski na zaposlene, pripoveduje Jernej Levičar.

''Uprava se je vtikala v stvari, na katere se ni spoznala. Pilotom so govorili, da ne znajo pristajati, stevardesam pa, da se premalo smejijo.''

Nihče ni verjel, da bo šla Adria v stečaj, do konca so bili prepričani, da država svojemu prevozniku ne bo pustila propasti. Adria je bila naš nacionalni prevoznik, poudarja Levičar.

''Pred leti so imeli naši vojaki težave pri vrnitvi iz Afganistana, zato je šla ponje Adria Airways s svojim letalom. Država mora poskrbeti za svoje državljane, tudi zaradi takih primerov ima svojega prevoznika.''

Z Ano Levičar in Jernejem Levičarjem smo se pogovarjali kmalu po tistem, ko je bila Adria jeseni 2019 prizemljena. Takrat so bile rane še zelo sveže, zaposleni v Adrii pa so bili žalostni, jezni, razočarani, hkrati pa še vedno polni upanja, da bo oblast morda vsaj poskusila rešiti Adrio. A so upali zaman. ''Prijeti je bilo treba bika za roge in oditi,'' je dejal Levičar, ki se je po bankrotu Adrie zaposlil pri letalskem prevozniku Laudamotion. Veselil se je novih izzivov, tudi letenja na Airbusu 320.

''Kljub temu bom vedno gledal, kdaj se lahko spet vrnem v Slovenijo, kdaj bom lahko spet letel z Brnika.''

Ana Levičar je povedala, da zaenkrat ostaja doma, tudi zaradi tega, ker imata dva šoloobvezna otroka: ''Se bomo prilagajali situaciji in ugriznili v kislo jabolko.''

Manjka nam korajže

Ko smo se pred kratkim srečali z Jernejem Levičarjem, je povedal, kaj se je dogajalo v teh burnih zadnjih mesecih po propadu Adrie, kako je v novi službi, dotaknili pa smo se tudi  pandemije, ki je zelo prizadela letalstvo in letalce. Levičar je pri Laudi uspešno opravil prešolanje na Airbus 320, povedal je, da so bili inštruktorji navdušeni nad usposobljenostjo in znanjem nekdanjih pilotov Adrie.

''Ko smo začeli z letenjem na linijah, je izbruhnila bolezen covid-19. Vse se je ustavilo. Na žalost je prišlo tudi do prvih odpovedi. Takrat smo videli, da je vrag vzel šalo. Ta negotovost je še vedno prisotna. Zaenkrat sem še na plačilni listi pri Laudi. Od približno tridesetih adrijinih pilotov nas je ostalo deset …''

Najprej bankrot Adrie, potem še epidemija. Težko je napovedati, kaj se bo dogajalo v letalstvu v naslednjih mesecih in letih. Jernej Levičar še vedno z optimizmom zre v prihodnost.

''Upamo, da bomo kmalu lahko začeli normalno delati, predvsem pa vsi upamo, da bo nastal nacionalni letalski prevoznik. Slovenija ga potrebuje. Zdaj je verjetno zadnja priložnost.''

Kaj smo se naučili z vsem tem, kar se je zgodilo Adrii?

''Slovenci moramo bolj zaupati vase, biti bi morali bolj ponosni na svoje znanje, na to, kar imamo. Manjka nam korajže, preveč se ukvarjamo s tem, kaj bodo rekli drugi. Narediti moramo svojo pot.''