Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sirski novinar Firas Fayyad je bil prvič aretiran, ker je pozival ljudi, naj postanejo »državljanski novinarji«. Drugič je bil aretiran na letališču, ker je snemal film o Bašarju Al Asadu. Fayyadovo do oblasti kritično delo ga je privedlo do tega, da so mu nekega dne na glavo poveznili vrečo in ga odpeljali v podzemni pripor, kjer so ga več mesecev pretepali in zasliševali. Spor z oblastjo ga je prisilil k begu iz domovine, ki jo je zapustil peš. Zakaj Firas ne verjame v poročanje v številkah, naj gre za begunsko krizo ali diktatorske režime? Zakaj nastajajo razlike v poročanju o terorističnih pobojih v Parizu in terorističnih napadih v Bejrutu? Na ta in mnoga druga vprašanja Darje Pograjc je sirski novinar odgovarjal v intervjuju.
Zakaj poročanje z golimi številkami, naj gre za begunsko krizo ali diktatorske režime, naredi več škode kot koristi? Zakaj nastajajo razlike v poročanju o terorističnih pobojih v Parizu in terorističnih napadih v Bejrutu? Kako dobro lahko situacijo osvetlijo človeške zgodbe? Je objektivnost precenjena?
Sirski novinar Firas Fayyad je bil prvič aretiran, ker je pozival ljudi, naj postanejo »državljanski novinarji«, ki snemajo kaj se dogaja, povedo kaj ob tem čutijo in posnetke objavijo. Drugič je bil aretiran na letališču, ker je državljane spraševal po mnenju o Bašarju al Asadu. Fayyadovo do oblasti kritično delo ga je privedlo do tega, da so mu nekega dne na glavo poveznili vrečo in ga odpeljali v podzemni pripor, kjer so ga več mesecev pretepali in zasliševali. Na seznamu sovražnikov sirskega totalitarnega režima se je Fayyad znašel zaradi dokumentarca, ki prikazuje življenje sirskega poeta, prebežnika na Češko.
Hotel sem povedati zgodbo o svobodi, demokraciji in spremembah. Medtem ko sem ga spremljal na poti do Češke, se je v Siriji zgodila revolucija. Vrnil sem se v domovino, saj sem želel posneti, kaj se tam dogaja in obe zgodbi povezati v filmu. Ob povratku so me aretirali.
31-letni sirski režiser in avtor dokumentarnih filmov je obiskovalcem medijskega festivala ponudil tisto, česar je v evropskih medijih pri poročanju o situaciji v Siriji premalo: notranji pogled na življenje v diktaturi. Želja po poročanju o dogajanju v domovini izvira iz njegovega otroštva.
Opazovati in poslušati začneš, koliko ljudi je vlada strpala v zapor, jih ubila ali izgnala iz države. To postanejo tvoje osebne zgodbe, saj so vanje vključeni tvoji sorodniki in znanci. To je tista motivacija, ki jo potrebujem, da kljub vsemu, kar sem preživel, vztrajam kot režiser in novinar.
Sirski novinar zdaj živi v Turčiji, kjer kot radijski ustvarjalec, s pomočjo kolegov v Siriji, javnost še vedno obvešča o krvavem dogajanju v domovini. Ker Sirija danes velja za najbolj nevarno državo za delo novinarjev, na radijski postaji Zvok zastave, posebno skrb namenjajo svojim sirskim poročevalcem.
Vzpostavili smo sodelovanje z mrežo evropskih organizacij, ki nam pomaga, če se kakšen novinar znajde v težavah. Za novinarje organiziramo predavanja in okrogle mize o varnosti. Seveda situacijo v Siriji sami najbolje poznajo. Tudi zato so se nekateri odločili, da se na radiu ne identificirajo s svojim imenom.
“Za druge spet to ne predstavlja problema. Odločitev je posameznikova, odgovornost pa tudi,” še doda Sirec. Radijska postaja je namenjena arabsko govorečim ljudem. Radijski oddajnik je postavljen v Siriji, kjer je večina njenega poslušalstva. Program oddajajo tudi prek spleta.
Zmanjševanje finančnih sredstev je vplivalo na manjšanje števila evropskih dopisništev v arabskem svetu. Kaj izgubimo s povzemanjem zgolj agencijskih novic?
Agencijske novice se osredotočajo na ISIS in na velike zgodbe povezane z njenim delovanjem. Ne zanimajo jih zgodbe ljudi, ki umirajo vsak dan. Ko so se zgodili zadnji napadi v Parizu, smo se – tudi zaradi načina poročanja medijev – počutili kot da nam je bilo nekaj odvzeto, kot da gre za napad na celotno človeštvo. Novinarji so iskali in objavljali zgodbe posameznikov, ki so bili ubiti. Pri poročanju o Siriji tega ni.
Gre za poročanje v številkah. Fayyada še posebej boli, da evropski mediji ne poročajo o ubojih sirskih novinarjev.
Ko sta umrla dva moja kolega, sirska novinarja, evropski mediji o tem niso poročali. A novinar je novinar, ne glede na to od kod prihaja. Moja kolega sta bila izjemno pogumna. Veliko bolj pogumna od novinarjev, ki sedijo za pisalno mizo s prenosnikom in izkoriščajo informacije novinarjev na terenu.
Sirec sicer upa, da je s svojim predavanjem na festivalu Naprej/Forward slovenski sedmi sili podal nekaj zanimivih iztočnic za razmislek o bolj kakovostnem in prodornem poročanju s kriznih žarišč, poslušalcem pa bolj kritičen pristop do medijskih vsebin.
4385 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Sirski novinar Firas Fayyad je bil prvič aretiran, ker je pozival ljudi, naj postanejo »državljanski novinarji«. Drugič je bil aretiran na letališču, ker je snemal film o Bašarju Al Asadu. Fayyadovo do oblasti kritično delo ga je privedlo do tega, da so mu nekega dne na glavo poveznili vrečo in ga odpeljali v podzemni pripor, kjer so ga več mesecev pretepali in zasliševali. Spor z oblastjo ga je prisilil k begu iz domovine, ki jo je zapustil peš. Zakaj Firas ne verjame v poročanje v številkah, naj gre za begunsko krizo ali diktatorske režime? Zakaj nastajajo razlike v poročanju o terorističnih pobojih v Parizu in terorističnih napadih v Bejrutu? Na ta in mnoga druga vprašanja Darje Pograjc je sirski novinar odgovarjal v intervjuju.
Zakaj poročanje z golimi številkami, naj gre za begunsko krizo ali diktatorske režime, naredi več škode kot koristi? Zakaj nastajajo razlike v poročanju o terorističnih pobojih v Parizu in terorističnih napadih v Bejrutu? Kako dobro lahko situacijo osvetlijo človeške zgodbe? Je objektivnost precenjena?
Sirski novinar Firas Fayyad je bil prvič aretiran, ker je pozival ljudi, naj postanejo »državljanski novinarji«, ki snemajo kaj se dogaja, povedo kaj ob tem čutijo in posnetke objavijo. Drugič je bil aretiran na letališču, ker je državljane spraševal po mnenju o Bašarju al Asadu. Fayyadovo do oblasti kritično delo ga je privedlo do tega, da so mu nekega dne na glavo poveznili vrečo in ga odpeljali v podzemni pripor, kjer so ga več mesecev pretepali in zasliševali. Na seznamu sovražnikov sirskega totalitarnega režima se je Fayyad znašel zaradi dokumentarca, ki prikazuje življenje sirskega poeta, prebežnika na Češko.
Hotel sem povedati zgodbo o svobodi, demokraciji in spremembah. Medtem ko sem ga spremljal na poti do Češke, se je v Siriji zgodila revolucija. Vrnil sem se v domovino, saj sem želel posneti, kaj se tam dogaja in obe zgodbi povezati v filmu. Ob povratku so me aretirali.
31-letni sirski režiser in avtor dokumentarnih filmov je obiskovalcem medijskega festivala ponudil tisto, česar je v evropskih medijih pri poročanju o situaciji v Siriji premalo: notranji pogled na življenje v diktaturi. Želja po poročanju o dogajanju v domovini izvira iz njegovega otroštva.
Opazovati in poslušati začneš, koliko ljudi je vlada strpala v zapor, jih ubila ali izgnala iz države. To postanejo tvoje osebne zgodbe, saj so vanje vključeni tvoji sorodniki in znanci. To je tista motivacija, ki jo potrebujem, da kljub vsemu, kar sem preživel, vztrajam kot režiser in novinar.
Sirski novinar zdaj živi v Turčiji, kjer kot radijski ustvarjalec, s pomočjo kolegov v Siriji, javnost še vedno obvešča o krvavem dogajanju v domovini. Ker Sirija danes velja za najbolj nevarno državo za delo novinarjev, na radijski postaji Zvok zastave, posebno skrb namenjajo svojim sirskim poročevalcem.
Vzpostavili smo sodelovanje z mrežo evropskih organizacij, ki nam pomaga, če se kakšen novinar znajde v težavah. Za novinarje organiziramo predavanja in okrogle mize o varnosti. Seveda situacijo v Siriji sami najbolje poznajo. Tudi zato so se nekateri odločili, da se na radiu ne identificirajo s svojim imenom.
“Za druge spet to ne predstavlja problema. Odločitev je posameznikova, odgovornost pa tudi,” še doda Sirec. Radijska postaja je namenjena arabsko govorečim ljudem. Radijski oddajnik je postavljen v Siriji, kjer je večina njenega poslušalstva. Program oddajajo tudi prek spleta.
Zmanjševanje finančnih sredstev je vplivalo na manjšanje števila evropskih dopisništev v arabskem svetu. Kaj izgubimo s povzemanjem zgolj agencijskih novic?
Agencijske novice se osredotočajo na ISIS in na velike zgodbe povezane z njenim delovanjem. Ne zanimajo jih zgodbe ljudi, ki umirajo vsak dan. Ko so se zgodili zadnji napadi v Parizu, smo se – tudi zaradi načina poročanja medijev – počutili kot da nam je bilo nekaj odvzeto, kot da gre za napad na celotno človeštvo. Novinarji so iskali in objavljali zgodbe posameznikov, ki so bili ubiti. Pri poročanju o Siriji tega ni.
Gre za poročanje v številkah. Fayyada še posebej boli, da evropski mediji ne poročajo o ubojih sirskih novinarjev.
Ko sta umrla dva moja kolega, sirska novinarja, evropski mediji o tem niso poročali. A novinar je novinar, ne glede na to od kod prihaja. Moja kolega sta bila izjemno pogumna. Veliko bolj pogumna od novinarjev, ki sedijo za pisalno mizo s prenosnikom in izkoriščajo informacije novinarjev na terenu.
Sirec sicer upa, da je s svojim predavanjem na festivalu Naprej/Forward slovenski sedmi sili podal nekaj zanimivih iztočnic za razmislek o bolj kakovostnem in prodornem poročanju s kriznih žarišč, poslušalcem pa bolj kritičen pristop do medijskih vsebin.
25 let Slovenije: 26.12.1990, prenos zasedanja slovenske skupščine na Radiu Slovenija, komentator Marjan Rogelj.
25 let Slovenije: Radio Koper, 21.12.1990, o pripravah na plebiscit in voščilo Lojzeta Peterleta, predsednika slovenske vlade.
25 let Slovenije: 24.12.1990, pogovor novinarja Radia Koper (Tomo Šajn) s planincem Jankom Muho o plebiscitu, vzdušju.
Po sobotnem prometnem kolapsu na Štajerskem je na vprašanja Borisa Žgajnarja odgovarjal Ulrich Zorin z Darsa.
Pred 25 leti so se volivke in volivci odločili, da Slovenija postane samostojna in neodvisna država. 23. decembra 1990, na dan plebiscita, je 88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev in 95 odstotkov tistih, ki so se plebiscita udeležili, glasovalo ZA slovensko samostojnost. V teh dneh tudi na Valu 202 obujamo spomine, opisujemoi razmere, v katerih smo živeli pred 25 leti, jih primerjamo z današnjimi … in se sprašujemo, kakšna bo Slovenija čez 25 let.
Na Prvem programu Radia Slovenija smo leta 2010 20.obletnico plebiscita zaznamovali s serijo oddaj Slovenija 20 let pozneje, v katerih smo se s pomočjo arhivskih posnetkov vrnili v čase od 20.12. 1990 do 26.12.1990.
Na Prvem programu Radia Slovenija smo leta 2010 20.obletnico plebiscita zaznamovali s serijo oddaj Slovenija 20 let pozneje, v katerih smo se s pomočjo arhivskih posnetkov vrnili v čase od 20.12. 1990 do 26.12.1990.
Na Prvem programu Radia Slovenija smo leta 2010 20.obletnico plebiscita zaznamovali s serijo oddaj Slovenija 20 let pozneje, v katerih smo se s pomočjo arhivskih posnetkov vrnili v čase od 20.12. 1990 do 26.12.1990.
Na Prvem programu Radia Slovenija smo leta 2010 20.obletnico plebiscita zaznamovali s serijo oddaj Slovenija 20 let pozneje, v katerih smo se s pomočjo arhivskih posnetkov vrnili v čase od 20.12. 1990 do 26.12.1990.
Na Prvem programu Radia Slovenija smo leta 2010 20.obletnico plebiscita zaznamovali s serijo oddaj Slovenija 20 let pozneje, v katerih smo se s pomočjo arhivskih posnetkov vrnili v čase od 20.12. 1990 do 26.12.1990.
Na Prvem programu Radia Slovenija smo leta 2010 20.obletnico plebiscita zaznamovali s serijo oddaj Slovenija 20 let pozneje, v katerih smo se s pomočjo arhivskih posnetkov vrnili v čase od 20.12. 1990 do 26.12.1990.
Na Prvem programu Radia Slovenija smo leta 2010 20.obletnico plebiscita zaznamovali s serijo oddaj Slovenija 20 let pozneje, v katerih smo se s pomočjo arhivskih posnetkov vrnili v čase od 20.12. 1990 do 26.12.1990. Za uvod smo se o zgodovinskih okoliščinah, ki so odločilno vplivale na odločitev za samostojno Slovenijo, pogovarjali z zgodovinarjem dr. Zdenkom Čepičem.
Ko je Organizacija združenih narodov 11. december razglasila za mednarodni dan gora, ki ga obeležujemo od leta 2003, ni nihče slutil, da bo ta dan doživel toliko uspešnih ponovitev. Tudi Planinska zveza Slovenije se leto za letom na ta dan odziva z različnim spektrom prireditev, ki vsako leto zajemajo vedno več planinskih društev ter nagovarjajo širšo planinsko javnost. Minulo leto so tako ta decembrski dan posvetili gorskemu kmetijstvu, leto poprej so o gorah razmišljali kot o ključu do trajnostne prihodnosti. Mednarodni dan gora vsako leto obeležujejo kot priložnost za osveščanje, priložnost za pozitivne spremembe v gorskem svetu, priložnost za čim pristnejše sožitje z naravo in odnosom do nje, priložnost za zavestno ohranjanje naravne in kulturne dediščine, so zapisali na Planinski zvezi Slovenije. Letos je mednarodni dan gora potekal pod skupnim naslovom 'Beremo gore'. Odziv v Sloveniji je bil izjemen, 11. decembra je potekalo le nekaj manj kot 50 prireditev na to temo.
Družine z otroki s posebnimi potrebami so poslale na Ministrstvo za delo in družino, na Ministrstvo za šolstvo, Uradu varuhinje človekovih pravic in drugim institucijam, ki skrbijo za obravnavo njihovih otrok, zahtevo po poenotenju sistema pomoči, poenotenju in poenostavitvi zakonodaje in po ukinitvi nepotrebne birokracije, ki preobremenjenim staršem še otežuje skrb za svoje otroke s posebnimi potrebami. Kako izgleda življenje družine z otrokom, ki ima posebne potrebe, je Cirili Štuber povedala Jasna Furman, mama petletnega Marka, ki ima cerebralno paralizo.
V sredo popoldne bo na Val prikolesarilo dekle, ki je v teh tednih na poti iz Varšave do Turčije. Več tisoč kilometrov dolgo pot premaguje na starem kolesu svojega očeta, kliče ga kar Peggy. Kasia Zwolak na svoji kolesarski dogodivščini po Balkanu lovi predvsem unikatne zgodbe ljudi, ki jih želi nekoč združiti v knjigi.
V Sloveniji obvezno cepljenje otrok proti nevarnim nalezljivim boleznim, kot so denimo davica, rdečke ali otroška paraliza, zagotavlja visoko precepljenost prebivalstva, ki se še giblje okoli priporočenih 95 odstotkov. Vseeno je v zadnjem času zaznati rahel upad. Mnogo slabše pa je stanje pri boleznih, kjer je cepljenje zgolj priporočeno. Na evropskem repu smo tudi pri precepljenosti zdravstvenega osebja. Predstavniki stroke so na današnji okrogli mizi, ki jo je organiziral STAklub, opozorili predvsem na pomen ozaveščanja najširše javnosti o koristih, ki jih cepljenje prinaša. Foto: Public Photos Domain
Ta teden je na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani potekala prireditev Proti kulturi strahu, s katero je fakulteta akademsko in angažirano odprla prostor za soočenje strahov v zvezi z begunsko problematiko in migracijskimi tokovi. Oblasti se ob aktualni begunski problematiki ukvarjajo predvsem z varnostnim vidikom, ki ga tako rekoč brez izjeme povzemajo tudi največji mediji. V ljudi in družbo kot celoto se je zalezel strah, ki nas hromi in jemlje prostor za razmislek, brez katerega uspešno soočenje z vzroki in mehanizmi te in prihodnjih »kriz« preprosto ni mogoče. Kako se soočiti s strahom in vzpostaviti prostor za razmislek?
"Rastimo skupaj v Evropi brez ovir" je geslo današnjega mednarodnega dneva invalidov. Svet za invalide Republike Slovenije je v poslanici zapisal, da je še posebno pomembno poskrbeti za invalidne otroke in mlade ter njihovo vključevanje v družbo. O tem, s kakšnimi težavami se srečujejo mladi invalidi, je Petra Medved vprašala predsednika Društva študentov invalidov Slovenije Martina Geca.
Dr. Blaž Dolinšek, tehnični direktor Gradbenega inštituta ZRMK, o dobri domači praksi popotresne sanacije in o tujih praksah protipotresne gradnje.
Igor Leiler je Slovenec, ki na Japonskem živi že 37 let. Kako je doživel zadnja dva velika potresa, ga je vprašala Darja Pograjc.
Neveljaven email naslov