Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sirski novinar Firas Fayyad je bil prvič aretiran, ker je pozival ljudi, naj postanejo »državljanski novinarji«. Drugič je bil aretiran na letališču, ker je snemal film o Bašarju Al Asadu. Fayyadovo do oblasti kritično delo ga je privedlo do tega, da so mu nekega dne na glavo poveznili vrečo in ga odpeljali v podzemni pripor, kjer so ga več mesecev pretepali in zasliševali. Spor z oblastjo ga je prisilil k begu iz domovine, ki jo je zapustil peš. Zakaj Firas ne verjame v poročanje v številkah, naj gre za begunsko krizo ali diktatorske režime? Zakaj nastajajo razlike v poročanju o terorističnih pobojih v Parizu in terorističnih napadih v Bejrutu? Na ta in mnoga druga vprašanja Darje Pograjc je sirski novinar odgovarjal v intervjuju.
Zakaj poročanje z golimi številkami, naj gre za begunsko krizo ali diktatorske režime, naredi več škode kot koristi? Zakaj nastajajo razlike v poročanju o terorističnih pobojih v Parizu in terorističnih napadih v Bejrutu? Kako dobro lahko situacijo osvetlijo človeške zgodbe? Je objektivnost precenjena?
Sirski novinar Firas Fayyad je bil prvič aretiran, ker je pozival ljudi, naj postanejo »državljanski novinarji«, ki snemajo kaj se dogaja, povedo kaj ob tem čutijo in posnetke objavijo. Drugič je bil aretiran na letališču, ker je državljane spraševal po mnenju o Bašarju al Asadu. Fayyadovo do oblasti kritično delo ga je privedlo do tega, da so mu nekega dne na glavo poveznili vrečo in ga odpeljali v podzemni pripor, kjer so ga več mesecev pretepali in zasliševali. Na seznamu sovražnikov sirskega totalitarnega režima se je Fayyad znašel zaradi dokumentarca, ki prikazuje življenje sirskega poeta, prebežnika na Češko.
Hotel sem povedati zgodbo o svobodi, demokraciji in spremembah. Medtem ko sem ga spremljal na poti do Češke, se je v Siriji zgodila revolucija. Vrnil sem se v domovino, saj sem želel posneti, kaj se tam dogaja in obe zgodbi povezati v filmu. Ob povratku so me aretirali.
31-letni sirski režiser in avtor dokumentarnih filmov je obiskovalcem medijskega festivala ponudil tisto, česar je v evropskih medijih pri poročanju o situaciji v Siriji premalo: notranji pogled na življenje v diktaturi. Želja po poročanju o dogajanju v domovini izvira iz njegovega otroštva.
Opazovati in poslušati začneš, koliko ljudi je vlada strpala v zapor, jih ubila ali izgnala iz države. To postanejo tvoje osebne zgodbe, saj so vanje vključeni tvoji sorodniki in znanci. To je tista motivacija, ki jo potrebujem, da kljub vsemu, kar sem preživel, vztrajam kot režiser in novinar.
Sirski novinar zdaj živi v Turčiji, kjer kot radijski ustvarjalec, s pomočjo kolegov v Siriji, javnost še vedno obvešča o krvavem dogajanju v domovini. Ker Sirija danes velja za najbolj nevarno državo za delo novinarjev, na radijski postaji Zvok zastave, posebno skrb namenjajo svojim sirskim poročevalcem.
Vzpostavili smo sodelovanje z mrežo evropskih organizacij, ki nam pomaga, če se kakšen novinar znajde v težavah. Za novinarje organiziramo predavanja in okrogle mize o varnosti. Seveda situacijo v Siriji sami najbolje poznajo. Tudi zato so se nekateri odločili, da se na radiu ne identificirajo s svojim imenom.
“Za druge spet to ne predstavlja problema. Odločitev je posameznikova, odgovornost pa tudi,” še doda Sirec. Radijska postaja je namenjena arabsko govorečim ljudem. Radijski oddajnik je postavljen v Siriji, kjer je večina njenega poslušalstva. Program oddajajo tudi prek spleta.
Zmanjševanje finančnih sredstev je vplivalo na manjšanje števila evropskih dopisništev v arabskem svetu. Kaj izgubimo s povzemanjem zgolj agencijskih novic?
Agencijske novice se osredotočajo na ISIS in na velike zgodbe povezane z njenim delovanjem. Ne zanimajo jih zgodbe ljudi, ki umirajo vsak dan. Ko so se zgodili zadnji napadi v Parizu, smo se – tudi zaradi načina poročanja medijev – počutili kot da nam je bilo nekaj odvzeto, kot da gre za napad na celotno človeštvo. Novinarji so iskali in objavljali zgodbe posameznikov, ki so bili ubiti. Pri poročanju o Siriji tega ni.
Gre za poročanje v številkah. Fayyada še posebej boli, da evropski mediji ne poročajo o ubojih sirskih novinarjev.
Ko sta umrla dva moja kolega, sirska novinarja, evropski mediji o tem niso poročali. A novinar je novinar, ne glede na to od kod prihaja. Moja kolega sta bila izjemno pogumna. Veliko bolj pogumna od novinarjev, ki sedijo za pisalno mizo s prenosnikom in izkoriščajo informacije novinarjev na terenu.
Sirec sicer upa, da je s svojim predavanjem na festivalu Naprej/Forward slovenski sedmi sili podal nekaj zanimivih iztočnic za razmislek o bolj kakovostnem in prodornem poročanju s kriznih žarišč, poslušalcem pa bolj kritičen pristop do medijskih vsebin.
4433 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Sirski novinar Firas Fayyad je bil prvič aretiran, ker je pozival ljudi, naj postanejo »državljanski novinarji«. Drugič je bil aretiran na letališču, ker je snemal film o Bašarju Al Asadu. Fayyadovo do oblasti kritično delo ga je privedlo do tega, da so mu nekega dne na glavo poveznili vrečo in ga odpeljali v podzemni pripor, kjer so ga več mesecev pretepali in zasliševali. Spor z oblastjo ga je prisilil k begu iz domovine, ki jo je zapustil peš. Zakaj Firas ne verjame v poročanje v številkah, naj gre za begunsko krizo ali diktatorske režime? Zakaj nastajajo razlike v poročanju o terorističnih pobojih v Parizu in terorističnih napadih v Bejrutu? Na ta in mnoga druga vprašanja Darje Pograjc je sirski novinar odgovarjal v intervjuju.
Zakaj poročanje z golimi številkami, naj gre za begunsko krizo ali diktatorske režime, naredi več škode kot koristi? Zakaj nastajajo razlike v poročanju o terorističnih pobojih v Parizu in terorističnih napadih v Bejrutu? Kako dobro lahko situacijo osvetlijo človeške zgodbe? Je objektivnost precenjena?
Sirski novinar Firas Fayyad je bil prvič aretiran, ker je pozival ljudi, naj postanejo »državljanski novinarji«, ki snemajo kaj se dogaja, povedo kaj ob tem čutijo in posnetke objavijo. Drugič je bil aretiran na letališču, ker je državljane spraševal po mnenju o Bašarju al Asadu. Fayyadovo do oblasti kritično delo ga je privedlo do tega, da so mu nekega dne na glavo poveznili vrečo in ga odpeljali v podzemni pripor, kjer so ga več mesecev pretepali in zasliševali. Na seznamu sovražnikov sirskega totalitarnega režima se je Fayyad znašel zaradi dokumentarca, ki prikazuje življenje sirskega poeta, prebežnika na Češko.
Hotel sem povedati zgodbo o svobodi, demokraciji in spremembah. Medtem ko sem ga spremljal na poti do Češke, se je v Siriji zgodila revolucija. Vrnil sem se v domovino, saj sem želel posneti, kaj se tam dogaja in obe zgodbi povezati v filmu. Ob povratku so me aretirali.
31-letni sirski režiser in avtor dokumentarnih filmov je obiskovalcem medijskega festivala ponudil tisto, česar je v evropskih medijih pri poročanju o situaciji v Siriji premalo: notranji pogled na življenje v diktaturi. Želja po poročanju o dogajanju v domovini izvira iz njegovega otroštva.
Opazovati in poslušati začneš, koliko ljudi je vlada strpala v zapor, jih ubila ali izgnala iz države. To postanejo tvoje osebne zgodbe, saj so vanje vključeni tvoji sorodniki in znanci. To je tista motivacija, ki jo potrebujem, da kljub vsemu, kar sem preživel, vztrajam kot režiser in novinar.
Sirski novinar zdaj živi v Turčiji, kjer kot radijski ustvarjalec, s pomočjo kolegov v Siriji, javnost še vedno obvešča o krvavem dogajanju v domovini. Ker Sirija danes velja za najbolj nevarno državo za delo novinarjev, na radijski postaji Zvok zastave, posebno skrb namenjajo svojim sirskim poročevalcem.
Vzpostavili smo sodelovanje z mrežo evropskih organizacij, ki nam pomaga, če se kakšen novinar znajde v težavah. Za novinarje organiziramo predavanja in okrogle mize o varnosti. Seveda situacijo v Siriji sami najbolje poznajo. Tudi zato so se nekateri odločili, da se na radiu ne identificirajo s svojim imenom.
“Za druge spet to ne predstavlja problema. Odločitev je posameznikova, odgovornost pa tudi,” še doda Sirec. Radijska postaja je namenjena arabsko govorečim ljudem. Radijski oddajnik je postavljen v Siriji, kjer je večina njenega poslušalstva. Program oddajajo tudi prek spleta.
Zmanjševanje finančnih sredstev je vplivalo na manjšanje števila evropskih dopisništev v arabskem svetu. Kaj izgubimo s povzemanjem zgolj agencijskih novic?
Agencijske novice se osredotočajo na ISIS in na velike zgodbe povezane z njenim delovanjem. Ne zanimajo jih zgodbe ljudi, ki umirajo vsak dan. Ko so se zgodili zadnji napadi v Parizu, smo se – tudi zaradi načina poročanja medijev – počutili kot da nam je bilo nekaj odvzeto, kot da gre za napad na celotno človeštvo. Novinarji so iskali in objavljali zgodbe posameznikov, ki so bili ubiti. Pri poročanju o Siriji tega ni.
Gre za poročanje v številkah. Fayyada še posebej boli, da evropski mediji ne poročajo o ubojih sirskih novinarjev.
Ko sta umrla dva moja kolega, sirska novinarja, evropski mediji o tem niso poročali. A novinar je novinar, ne glede na to od kod prihaja. Moja kolega sta bila izjemno pogumna. Veliko bolj pogumna od novinarjev, ki sedijo za pisalno mizo s prenosnikom in izkoriščajo informacije novinarjev na terenu.
Sirec sicer upa, da je s svojim predavanjem na festivalu Naprej/Forward slovenski sedmi sili podal nekaj zanimivih iztočnic za razmislek o bolj kakovostnem in prodornem poročanju s kriznih žarišč, poslušalcem pa bolj kritičen pristop do medijskih vsebin.
Tokratni večer pred božičem, tako imenovani sveti večer, namenjamo pogovoru o tem, kako nas ta praznični čas nagovarja na ravni naše duhovne intime. Oddaja je nastala v koroških koncih – v župnišču v Slovenj Gradcu. Naš gostitelj je bil tamkajšnji župnik Simon Potnik, svoja razmišljanja pa sta z nami delila tudi celjski škof, profesor dr. Maksimilijan Matjaž in dramska igralka, Borštnikova nagrajenka Milada Kalezić, članica občestva Srbske pravoslavne cerkve v Mariboru. Oddajo je pripravil voditelj Tone Petelinšek, tehnično pa jo je realiziral Simon Spreitzer.
Marsikdo torej nima možnosti, da bi božična praznovanja, ki jih povezujemo s preživljanjem časa s svojo družino, jih preživel s svojimi najbližjimi. Med njimi so ljudje s posebnimi potrebami, ki bivajo v bivalnih enotah. Kako bo pri njih zadnje dni starega leta, se je v ljubljanski enoti Sonček pozanimala Eva Lipovšek.
Mestno jedro Kranja je tudi letos enotno okrašeno, rdeča nit letošnje okrasitve so verzi dr. Franceta Prešerna Dobro v srcu mislimo. Cvetličar in mednarodno uveljavljen florist Matjaž Beguš, ki že več let sodeluje pri okrasitvah starem mestnega jedra, je praznično podobo mesta tokrat dopolnil z domiselnimi naravnimi skulpturami, ki ponazarjajo prešerne kapljice. Tudi tokrat so ga vodili naravni materiali, ki prepletajo stvaritve. Obiskovalci si ob pogledu nanje lahko sami ustvarijo mnenje, kaj predstavljajo, saj je Matjaž Beguš pustil prosto pot njihovi domišljiji in predstavam. Skulpture dopolnjujejo praznično podobo starega mestnega jedra Kranja, ki jim da svojstven navdih še večerna osvetlitev.
23-tega decembra 1991 je takratna skupščina sprejela in razglasila ustavo samostojne republike Slovenije. Temeljni okvir slovenske ustave predstavlja tako imenovana pisateljska ustava. Projekt ustave je nadaljeval Demos, ki je marca 1990 predstavil svojo različico besedila, precej podobno pisateljski ustavi. Po Demosovi zmagi na volitvah 1990 se je projekt pisanja ustavnega besedila preselil v slovensko skupščino oziroma njeno ustavno komisijo. Vodil jo je doktor France Bučar. Komisija je oblikovanje osnutka, ki bi bil primeren za obravnavo, avgusta 1990 zaupala skupini strokovnjakov z različnih področjih. Skupino je vodil Peter Jambrek, v njej so bili še Franci Grad, Tine Hribar, Tone Jerovšek, Matevž Krivic, Anton Perenič ter Lojze Ude. Strokovni tajnik komisije je bil Miro Cerar. Skupina je pripravila osnutek ustave, ki ga poznamo pod imenom »Podvinska ustava«. Spomine na takratne dogodke obujajo Franci Grad, Tone Jerovšek ter delegata in člana ustavne komisije Darja Lavtižar Bebler in Tone Anderlič. Sedanje izzive ustavnega sodišča pa predstavlja predsednik ustavnega sodišča Matej Acceto.
Državno odvetništvo je vložilo prvo tožbo, s katero naj bi od domnevnega organizatorja protesta izterjalo stroške policijskega varovanja shoda.
O božičnici, ki je prišla, še bo prišla ali pa tudi ne bo prišla na račune zaposlenih, se pogovarjamo z Jakobom Počivalškom, predsednikom sindikata Pergam. Kakšna so pravila za izplačilo božičnice v gospodarstvu, kakšna v javnem sektorju in javni upravi? Kakšno stališče ima do zniževanja višine božičnice zaradi bolniške odsotnosti ali odsotnosti zaposlenega zaradi starševskega dopusta?
Ste svoje delnice, zamenjane za certifikate, ki smo jih prejeli ob lastninjenju pred skoraj 30-imi leti, že prenesli na svoj trgovalni račun v eno izmed borznih hiš? Najverjetneje je odgovor pritrdilen, če pa odkimavate, pa lahko to storite najkasneje do 31. decembra letos. Za tiste, ki pri prenosu potrebujete kakršnokoli pomoč, naj bi poskrbela Klirinško depotna družba, ki pa je zasuta s klici in elektronskimi poštami.
30 let je minilo, odkar je Slovenija postala mednarodno priznana država. Po osamosvojitveni vojni so nas najprej priznale države, ki so se prav tako še borile za samostojnost, oziroma mednarodno priznanje: Hrvaška, Litva, Latvija, Estonija, Gruzija, Ukrajina. Pa vendar je bila prelomnica v procesu mednarodnega priznanja Slovenije, ko so našo državo priznale države Evropske unije in še nekatere zahodne države. O procesu mednarodnega priznanja naše države smo se pogovarjali s tedanjim zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom.
Film Kekec iz leta 1951 ni bil prelomen samo zato, ker je bil prvi mladinski celovečerec pri nas, pač pa je osvojil tudi prvo filmsko nagrado, in sicer na Beneškem filmskem festivalu v kategoriji mladinskih filmov. Zakaj so si ustvarjalci izbrali ravno literarno predlogo Josipa Vandota za izhodišče oziroma za tematiko filma? Odločitev je bila tesno povezana s filmskim žanrom.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V galeriji Kresija v Ljubljani je odrta razstava ob 60-letnici izida prvega albuma Asterix. Galski junak Asterix je prvikrat ugledal luč sveta 29. oktobra 1959 v reviji Pilote, le dve leti kasneje pa je izšel prvi samostojni strip Asterix, galski junak. Naklada prve izdaje je bila le 6000 izvodov. Od takrat je izšlo 39 samostojnih zgodb, prevedenih v 116 svetovnih jezikov in dialektov (no, seveda piratskih prevodov sem ne prištevamo), v skupni nakladi 385 milijonov izvodov. Da bi si lažje predstavljali to količino, naj povemo, da vsi izvodi skupaj tehtajo okoli 13.512 ton, kar bi tudi Obelix težko dvignil. Avtorja tega najbolj znanega galskega junaka sta René Goscinny in Albert Uderzo. Da je Asterix prišel tudi v Slovenijo, sta zaslužna Francoski inštitut v Sloveniji in založba Graffit.
Poročila o potrjenih primerih nove različice koronavirusa omikron prihajajo iz vseh koncev Evrope; med zadnjimi iz Luksemburga, Madžarske in tudi iz Slovenije. Podatki kažejo, da se okužba za zdaj najhitreje širi na Norveškem, Danskem in v Veliki Britaniji, kjer v Londonu omikron predstavlja že več kot polovico vseh novih primerov. Zanimalo nas je, kaj o nevarnosti omikrona kažejo njihovi podatki. Prof. Stephen Bustin, strokovnjak za molekularno medicino, ki poučuje in raziskuje na Univerzi Anglia Ruskin v Cambridgeu, pravi, da še ne moremo reči, ali omikron povzroča težji ali blažji potek covida:
Zavod VOZIM vstopa že v peto sezono iniciative za manj voženj pod vplivom alkohola Heroji furajo v pižamah in tako vsako leto skozi inovativne pristope skupaj s partnerji sporočajo, da volan in alkohol ne gresta skupaj. Zato so v tem mesecu pripravili akcijo Herojski vaučer. Z direktorjem Zavoda Vozim Davidom Razborškom se je pogovarjala Petra Medved.
Zdravnik, gorski reševalec, alpinist, himalajec, zmajar Iztok Tomazin je v najnovejši knjigi Na meji popisal spomine na tihotapljenje predmetov za osebno uporabo v obdobju nekdanje Jugoslavije. Kot dijak in pozneje študent medicine je iz Avstrije čez Karavanke tihotapil predvsem alpinistično in drugo športno opremo, ki jo je kot vrhunski alpinist potreboval za svoj alpinistični razvoj in druge dejavnosti. "Karavanke, kjer sem začel z alpinizmom, sem dobro poznal, vedel sem, kako se gibljejo graničarji. Večino tihotapskih poti sem opravil ponoči, tudi v slabem vremenu, z bremenom, težkim več kot 20 kilogramov", se spominja naš vrhunski alpinist.
Zasavje je regija, ki jo je močno zaznamovalo rudarstvo. V mestih je pustilo bogato tehnično in kulturno dediščino, ki je za večino prebivalcev nekako samoumevna. Otrokom pa velikokrat svojevrsten izziv, saj skozi njo spoznavajo način življenja svojih dedov, prehrano in govorico ter njihovo delo. Izziva, ki je temeljil na besedi »kumeratšaft« so se lotili tudi učenci gledališke skupine in njihovi mentorji v Osnovni šoli Trbovlje in nastal je zanimiv film, ne le o zgodovini Trbovelj, temveč tudi o novih tehnologijah oziroma o poti po kateri stopajo Trbovlje danes.
lovensko javnost je v teh dneh dodobra razburila smrt 10-letne turške deklice, ki je utonila med prečkanjem reke Dragonje, in odzivi nanjo. Po svetu naj bi letos med poskusom prečkanja mej, morij ali od izčrpanosti na poti umrlo več kot 4470 beguncev, poroča Mednarodna organizacija za migracije. Podatki nikakor niso zanesljivi, poudarja. Število umrlih je najverjetneje precej višje. Poleti 2019 pa je skoraj bolj kot smrti beguncev odmevalo njihovo reševanje. Ladja organizacije Sea Watch je junija tistega leta rešila 53 migrantov in jih po pravi pomorski kalvariji izkrcala na italijanskem otoku Lampedusi. Kapitanka ladje se je zato znašla za zapahi. Kaj se je zgodilo po tem, v tokratni Inforetrospektivi.
Kot smo že poročali, tornadi, ki so v noči s petka na soboto prizadeli več zveznih držav na jugu in srednjem zahodu ZDA, so zahtevali več deset življenj, od tega največ v Kentuckyju. To območje so prizadeli štirje tornadi, od tega eden, ki je prizadel skoraj 400 kilometrov dolgo območje. Poleg smrtnih žrtev je Kentucky po besedah guvernerja verjetno ostal brez najmanj 1000 hiš, več deset tisoč odjemalcev je brez elektrike, nacionalna garda pa pomaga iskati preživele, ranjene in mrtve. Decembra ponavadi zaradi mrzlega vremena ni toliko tornadov. Nekateri domnevajo, da gre za posledico podnebnih sprememb, saj je te dni po ZDA nenavadno toplo. Marko Korošec, ljubiteljski meteorolog in lovec na tornade poudarja, da je dogodek zelo nenavaden, ker se je zgodil sredi zime.
Marsikdo z njim potuje dnevno na delovno mesto, v šolo, na fakulteto ali po opravkih. Potovanje z vlakom je udobnom, poceni in ekološko. Potovati z vlakom je trajnostno. Po podatkih Evropske komisije predstavlja železniški promet manj kot odstotek emisij toplogrednih plinov iz prometa, medtem ko cestni promet kar 72 %. Sliši se idealno. Kaj pa točnost in sama kredibilnost voznega reda? Zadnje mesece pogosto poslušamo komentarje o zamudah v potniškem prometu. Razlog za velike zamude so gradbena dela na železniških prograh.
Tragično reševanje begunske družine v reki Dragonji in iskanje desetletne deklice, ki jo je odnesel tok reke, je zaznamovalo včerajšnji svetovni dan človekovih pravic. Primer, ki se je zgodil v četrtek ponoči, dokazuje, da obstajajo načela spoštovanja človeških življenj, dostojanstvo in svoboda za vse le na deklarativni ravni. Odzivi odgovornih pa kažejo na sprenevedanje ob tragičnem dogodku, v komentarju razmišlja Tjaša Škamperle. Predsednik Borut Pahor meni, da je treba skrbno preiskati in ugotoviti, ali je bilo v tej tragediji storjenega kaj narobe. Ima prav: poglejmo, kaj je narobe. To, da so ob slovensko-hrvaški meji rezilne žice, ki so bile v begunski krizi sprva postavljene kot začasne, je narobe. Ni jih postavila ta vlada in nobena jih v šestih letih niti ni odstranila. Zamenjava za panelne ograje se samo lepo sliši, svojega namena tako ali tako ne dosegajo. Po izkušnjah organizacij, ki se z begunci pogovarjajo, jih prav te ovire vodijo proti še težje premostljivim predelom na meji – da, tudi v reke, čez zasnežene hribe. Narobe je to, da so se pri nas bolj posvečali vprašanju, ali lastniku zemljišča, kjer stoji ograja, pripada odškodnina, kot pa s tem, da je na balkanski poti na tisoče beguncev, ki jim Hrvaška, Slovenija in druge evropske države odrekajo možnost poiskati zaščito. Policija je, kar je potrdilo tudi sodišče, nezakonito, brez možnosti vložitve prošnje za azil, begunce vračala v roke hrvaške policije. Situacija ni enoznačna: nekateri policisti begunce vračajo, drugi jim pomagajo pri porodih sredi gozda ali zanje skočijo v mrzlo reko. /V reki Dragonji se zahvaljujoč občanu in policistom ni zgodila še večja tragedija./ Toda družino so vrnili na Hrvaško. Narobe je, da se predsednik ni vprašal, kako to, da mati v šoku in izmučenosti ni zaprosila za mednarodno zaščito. In narobe je, da Božo Predalič v isti sapi izrazi sočutje z vpletenimi v tragedijo, označi mater za neodgovorno in begunce usmeri na zakonite mejne prehode. Narobe je, da človek na to sploh pomisli in da je povrhu vsega to celo državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve – ki kroji azilno politiko. Vprašanje beguncev presega naše meje – odgovore terja tudi na širši – regionalni in evropski ravni. Predsednik države ima prav: če je šlo kaj narobe, je treba poiskati odgovorne. Zato naj se danes še enkrat pogleda v ogledalo, kjer bo našel del odgovora.
Vsako leto 10. decembra obeležujemo svetovni dan človekovih pravic, s katerim praznujemo obletnico podpisa Splošne deklaracije o človekovih pravicah z leta 1948. Letošnja tema ob praznovanju se nanaša na enakost in 1. člen deklaracije, ki se glasi "vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice", so zapisali na spletni strani Združenih narodov.
Neveljaven email naslov