V sredo popoldne bo na Val prikolesarilo dekle, ki je v teh tednih na poti iz Varšave do Turčije. Več tisoč kilometrov dolgo pot premaguje na starem kolesu svojega očeta, kliče ga kar Peggy. Kasia Zwolak na svoji kolesarski dogodivščini po Balkanu lovi predvsem unikatne zgodbe ljudi, ki jih želi nekoč združiti v knjigi.
Kasia Zwolak več tisoč kilometrov dolgo pot premaguje na starem kolesu svojega očeta, kliče ga kar Peggy
“Dekle na kolesu sem jaz … in najverjetneje še zelo veliko drugih deklet, ki po svetu potujejo s kolesom.” Tako se jedrnato in z navdušenjem v glasu, ki se ga nalezeš že po nekaj izgovorjenih besedah, predstavi Kasia, svetlolasa mlada Poljakinja, ki je od srede septembra na poti.
Kasia Zwolak na svoji kolesarski avanturi po Balkanu lovi predvsem zgodbe, unikatne zgodbe ljudi; nekoč jih želi združiti v knjigi.
Nikoli ne potujem zaradi države same, vedno zaradi ljudi. Vsak od nas ima namreč svojo zgodbo.
Nekatere je že napisala in objavila, nekatere so napisane samo napol, nekatere so še vedno v njeni glavi. “Na koncu bi jih rada vse zbrala v knjigi,” se ji je zareklo … potem pa je gostobesedno nadaljevala, da bo knjiga napisana v dveh jezikih – angleščini in poljščini.
V Sloveniji je ostala šest dni. “Neverjetnih šest dni,” se je namuznila. Večino časa, ki ga je preživela v Sloveniji, je bila v Kungoti pri prijatelju Petru. Med drugim ji je pokazal nekaj čudovitih točk v okolici – v spominu ji bo ostal, pravi, sprehod do slapa sredi gozda …
Na neki jasi sva naletela na dva gozdarja. Bila sta sredi kosila. Povabila sta naju, naj prisedeva … Le kdo bi zavrnil povabilo na gobovo juho sredi zimskega gozda?! Eden izmed njiju me je zbodel, zakaj kolesarim sredi zime, pa mu je drugi odgovoril namesto mene: “Ker vsi preostali to počnejo poleti!”
Kasia v Sloveniji
foto: Kasia Zwolak
Priletna Peggy in roza lak za nohte
Kasia svoje kolo kliče kar Peggy, pravi, da je ‘ona’ in da je stara poldrugo desetletje. “Za na pot nisem hotela novih stvari. Če imaš kaj novega, si še toliko bolj v skrbeh, da ti bodo to ukradli.” Potem sva v pogovoru preiskali vso njeno prtljago. Šest potovalnih torb tovori s sabo do Sredozemlja, marsikaj ji je odveč, je priznala, a nekaj stvari je vendarle nepogrešljivih. Pričakovala sem, da bo na plano privlekla kakšno rezervno zračnico, slušalke … nikakor pa ne …
… rekla bi, da je najljubši del moje kolesarske opreme roza lak za nohte …
Na poti od Varšave do Istanbula se še najbolj veseli Sarajeva, pa tudi držav, o katerih ne ve ničesar. Na primer Črne gore. “Morda me je tega neznanja lahko sram, a na drugi strani gledam na svojo nevednost kot na privilegij. Kot nepopisan list namreč laže vsrkaš vse, kar ti prečka pot, brez predsodkov si, brez pričakovanj.”
V ponedeljek je Kasia že prikolesarila na Hrvaško. Njen načrt je, da doseže Atene. Potem bo videla, kam jo bo klicalo naprej – morda v Istanbul, morda v Ciper, morda v Izmir in naprej na Bližnji vzhod …
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Kasia Zwolak
09.12.2015
V sredo popoldne bo na Val prikolesarilo dekle, ki je v teh tednih na poti iz Varšave do Turčije. Več tisoč kilometrov dolgo pot premaguje na starem kolesu svojega očeta, kliče ga kar Peggy. Kasia Zwolak na svoji kolesarski dogodivščini po Balkanu lovi predvsem unikatne zgodbe ljudi, ki jih želi nekoč združiti v knjigi.
Kasia Zwolak več tisoč kilometrov dolgo pot premaguje na starem kolesu svojega očeta, kliče ga kar Peggy
“Dekle na kolesu sem jaz … in najverjetneje še zelo veliko drugih deklet, ki po svetu potujejo s kolesom.” Tako se jedrnato in z navdušenjem v glasu, ki se ga nalezeš že po nekaj izgovorjenih besedah, predstavi Kasia, svetlolasa mlada Poljakinja, ki je od srede septembra na poti.
Kasia Zwolak na svoji kolesarski avanturi po Balkanu lovi predvsem zgodbe, unikatne zgodbe ljudi; nekoč jih želi združiti v knjigi.
Nikoli ne potujem zaradi države same, vedno zaradi ljudi. Vsak od nas ima namreč svojo zgodbo.
Nekatere je že napisala in objavila, nekatere so napisane samo napol, nekatere so še vedno v njeni glavi. “Na koncu bi jih rada vse zbrala v knjigi,” se ji je zareklo … potem pa je gostobesedno nadaljevala, da bo knjiga napisana v dveh jezikih – angleščini in poljščini.
V Sloveniji je ostala šest dni. “Neverjetnih šest dni,” se je namuznila. Večino časa, ki ga je preživela v Sloveniji, je bila v Kungoti pri prijatelju Petru. Med drugim ji je pokazal nekaj čudovitih točk v okolici – v spominu ji bo ostal, pravi, sprehod do slapa sredi gozda …
Na neki jasi sva naletela na dva gozdarja. Bila sta sredi kosila. Povabila sta naju, naj prisedeva … Le kdo bi zavrnil povabilo na gobovo juho sredi zimskega gozda?! Eden izmed njiju me je zbodel, zakaj kolesarim sredi zime, pa mu je drugi odgovoril namesto mene: “Ker vsi preostali to počnejo poleti!”
Kasia v Sloveniji
foto: Kasia Zwolak
Priletna Peggy in roza lak za nohte
Kasia svoje kolo kliče kar Peggy, pravi, da je ‘ona’ in da je stara poldrugo desetletje. “Za na pot nisem hotela novih stvari. Če imaš kaj novega, si še toliko bolj v skrbeh, da ti bodo to ukradli.” Potem sva v pogovoru preiskali vso njeno prtljago. Šest potovalnih torb tovori s sabo do Sredozemlja, marsikaj ji je odveč, je priznala, a nekaj stvari je vendarle nepogrešljivih. Pričakovala sem, da bo na plano privlekla kakšno rezervno zračnico, slušalke … nikakor pa ne …
… rekla bi, da je najljubši del moje kolesarske opreme roza lak za nohte …
Na poti od Varšave do Istanbula se še najbolj veseli Sarajeva, pa tudi držav, o katerih ne ve ničesar. Na primer Črne gore. “Morda me je tega neznanja lahko sram, a na drugi strani gledam na svojo nevednost kot na privilegij. Kot nepopisan list namreč laže vsrkaš vse, kar ti prečka pot, brez predsodkov si, brez pričakovanj.”
V ponedeljek je Kasia že prikolesarila na Hrvaško. Njen načrt je, da doseže Atene. Potem bo videla, kam jo bo klicalo naprej – morda v Istanbul, morda v Ciper, morda v Izmir in naprej na Bližnji vzhod …
V Sloveniji so v zadnjih letih zrasla številna nakupovalna središča. Pogosto je slišati očitke, da je trgovin – sploh v Ljubljani – preveč-, ter opozorila, da bi morali ljudje svoj prosti čas preživljati drugače, bolj zdravo, recimo v naravi, ne pa z nakupovanjem oziroma druženjem v trgovskih središčih. Nekateri pravijo, da nas v nakupovanje sili potrošniška družba, v kateri nenehno nekaj kupujemo, čeprav tega sploh ne potrebujemo, posamezniki so celo odvisni od nakupovanja. Po drugi pa strani pa širjenje trgovin pomeni vlaganja in s tem tudi nova delovna mesta. Kaj so torej prednosti in slabosti trgovskih središč? Živa Trček.
"V Sloveniji smo priča relativnemu zmanjševanju števila samomorov, glede na prejšnja desetletja. Tako je tudi drugje v Evropi. Smo pa še vedno nad povprečjem. Pri nas se številke gibajo malo pod 400 na leto, kar še vedno pomeni en samomor na dan," stanje v Sloveniji oriše prof. dr. Borut Škodlar, predstojnik Centra za mentalno zdravje Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana.
Od 4. septembra do 9. oktobra se je in se bo skupaj zvrstilo 3.500 različnih dogodkov, ki združujejo ustvarjalne moči blizu 900 prirediteljev po vsej državi. TVU 2020 izjemoma poteka jeseni in v prilagojenih okoliščinah. Covid-19 je namreč vplival tudi na praznik učenja. Dogodkov bo nekoliko manj kot leta poprej, nekateri bodo potekali tudi prek spleta. Posebno pozornost si tudi letos zasluži štirinajsta izvedba Parade učenja. Ta manifestacija danes, 9. septembra, združuje prireditelje in vsebine na enem mestu. O konceptu Parade učenja Zvonka Pangerc Pahernik, vodja projekta Tedna vseživljenjskega učenja.
Ljubitelji šansona se bržkone še spominjajo Festivala slovenskega šansona, ki je svoj čas potekal v organizaciji glasbenega uredništva Prvega programa nacionalnega radia in največkrat pod taktirko takratne glasbene urednice, tudi interpretke šansonov, Meri Avsenak. Izvedba festivala v radijskem studiu 14, leta 2005, je bila med drugim precej pomembna tudi za nadaljnjo glasbeno pot takrat še zelo mlade pevke popularne glasbe, Severe Gjurin. Skupaj z bratom Galom Gjurinom in drugimi spremljevalnimi člani zasedbe Olivija, je tisti večer izzvenela njihova skladba Brez sramu in brez strahu, Gala Gjurina pa je žirija nagradila s priznanjem za najboljšo avtorsko glasbo. Po tem dogodku sta Severa in Gal Gjurin nadaljevala ustvarjalno obdobje in s svojimi glasbenimi deli še vedno bogatita slovensko glasbeno produkcijo. Tako je Severa Gjurin prvega septembra letos, predstavila njen čisto svež glasbeni projekt z naslovom Ali je še kaj prostora?. Navdih za naslov pa je našla prav v eni izmed svojih uspešnic Ali je še kaj prostora tam na jugu, ki je uradno izšla leta 2014. O vsebini in vzdušju skladb z najnovejšega albuma je na kratko spregovorila tudi za poslušalce Prvega programa.
Reintegracijski center v Domu Vincenca Drakslerja, kamor prostovoljno vstopajo posamezniki, ki so imeli v preteklosti težave z zasvojenostjo, praznuje deset let. Zdaj je v Centru, ki deluje pod okriljem Centra za socialno delo Gorenjske, 10 uporabnikov. V desetih letih se je za ponovno vključevanje po zdravljenju zasvojenosti odločilo 110 uporabnikov, dobra polovica na izbrani poti vztraja tudi po vključitvi v običajno življenje. Prispevek Aljane Jocif.
Spolno nasilje se ne dogaja le v skritih in temnih ulicah. Sodeč po številnih - sicer anonimnih - pričevanjih žensk lahko do spolnega nadlegovanja pride tudi v prostorih, ki jih imamo za varne. Tudi na vlaku. Instagram profil zeleznicezlom, ki je bil prvotno namenjen opisovanju prigod na slovenskih vlakih, so namreč konec julija preplavile izpovedi žensk, ki so na vlakih doživele spolno nasilje. Nadlegovali naj bi jih sopotniki in celo zaposleni na Slovenskih železnicah. V državnem podjetju očitke zavračajo in odgovarjajo, da letos niso prejeli niti ene prijave spolnega nasilja. Več Lucija Dimnik Rikić
Čez dober mesec bo minilo 100 let od koroškega plebiscita, ko je bila po prvi svetovni vojni dokončno določena državna meja med na novo ustanovljenima državama, Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Avstrijo. Na plebiscitu 10. oktobra 1920 se je več kot 59 odstotkov volivcev odločilo za Avstrijo. Na ta dogodek, ki je številne Slovence odrezal od matične države, se bodo že danes spomnili v Rojstni hiši Rudolfa Maistra v Kamniku. Pripravili so razstavo "Tam pri Celovcu … Koroški plebiscit 1920 v literaturi in glasbi" in uprizoritev enodejanke "Plebiscit" Izidorja Cankarja, ki je bila doslej odigrana le enkrat, 8. septembra 1920.
Zdaj, ko gre zares v razpisu za graditev drugega tira Divača Koper, si slovenska gradbena podjetja prizadevajo za postavitev takšnih pogojev za sodelovanje na razpisu, da jim neevropska podjetja ne bodo kos
Včeraj je minilo trideset let od sestanka v Partizanskem domu na Pristavi nad Stično. Tam so se sestali Vinko Beznik, Jože Kolenc, Tone Krkovič, Janez Janša in Igor Bavčar ter kot poveljstvo Manevrske strukture narodne zaščite sprejeli prvi tajni načrt bojne uporabe enot, ki je predvideval obrambo Slovenije v primeru agresije Jugoslovanske armade. V naslednjih dneh so z zamislijo seznanili zaupne osebnosti po vsej republiki. Stane Kocutar je preveril organiziranost teh struktur v severovzhodni Sloveniji.
Nasilje v družini je še vedno ena izmed bolj perečih družbenih problematik. V času koronavirusa so nevladne organizacije in varuh človekovih pravic zaznavali porast nasilja, hkrati pa so nastopile omejene možnosti pomoči žrtvam. V zvezi s problemom nasilja, pa je pred dnevi javnost razburilo pismo poljskega pravosodnega ministra Zbigniewa Ziobrova, ki ga je poslal slovenskemu ministrstvu za pravosodje in v katerem preverja ali bi se Slovenija pridružila Poljski pri odstopu od istanbulske konvencije. Več o odzivu Slovenije in pomenu istanbulske konvencije v naslednjem prispevku.
Organizacijska enota Oddajniki in zveze, ki ima 206 oddajnih objektov po vsej Sloveniji, je del RTV Slovenija. Vidnost, slišnost programov RTV Slovenija v geografskem obsegu, ki ga določa zakon, so dolžni zagotavljati pri Oddajnikih in zvezah in še marsikaj. O tem smo se pogovarjali z Miranom Dolencem, direktorjem OE Oddajniki in zveze. Vidnost in slišnost pa nikakor ni vse, za kar skrbijo v tej organizacijski enoti.
Nadaljevanka Kot v filmu je nastajala točno leto dni v produkciji Uredništva igranega programa Radia Slovenija. Posneta maja in v grobem postprodukcijsko obdelana jeseni leta 2019. Dokončana pa maja 2020. Nastajala je v nekoliko daljšem časovnem obdobju, ki ga je narekovalo in zahtevalo predvsem kompleksno usklajevanje med izbranimi člani avtorske ekipe, v sklepnem delu pa je žal posegla v nastajanje tudi pandemija novega korona virusa. Gre za najobsežnejšo igrano produkcijo Radia Slovenija v zadnjih letih
Prvi program Radia Slovenija in Lahkonočnice sta ponovno združila radijsko oddajo za otroke s 55-letno tradicijo in pravljice sodobnih slovenskih avtorjev. V oddaji Lahko noč, otroci! boste lahko pet zaporednih četrtkovih večerov v neposrednem radijskem in video prenosu doživeli nove pravljice o odnosih, ki jih spletajo otroci.
Med okrevanjem in oklevanjem naslavljamo prispevek, ki govori o gospodarskem odboju na eni in zamudah z izgradnjo največjega infrastrukturnega projekta v državi na drugi strani
Politična odgovornost je pojem, o katerem ne razmišljamo le pri nas, temveč v večini držav sveta Je namreč del politične higiene, politične kulture. Kako se subjektivna in objektivna odgovornost prepletata? Ali gre za instrument, ki je prestrog do ministra, glede na to, da res težko odgovarja za čisto vsako dejanje zaposlenih v njegovem ministrstvu? Kdaj bi vendarle moral ponuditi svoj odstop? Ali je prevzemanje odgovornosti odvisno od demokratične tradicije držav? O tem smo se pogovarjali z ustavnim pravnikom in zaslužnim profesorjem dr. Cirilom Ribičičem s Pravne fakultete v Ljubljani, skupaj z dopisniki pa smo se z vprašanji o spoštovanju politične odgovornosti ozrli tudi v Belgijo, Francijo in Nemčijo.
Direktor slovenskega šolskega muzeja Stane Okoliš poudarja, da je bila zgodovina šolstva na Slovenskem do osamosvojitve v glavnem en sam velik boj za slovenski učni jezik. Slovenska šola je s svojim učnim jezikom vstajala in padala, in vendar je vseskozi napredovala. Od neznatnih začetkov in nepomembnosti je slovensko šolstvo zgradilo slovensko univerzo in nazadnje tudi svojo samostojnost. Preživelo je tako jezikovne in socialne boje z večjimi in bogatejšimi sosedi, prav tako nacionalsocialistično preganjanje ter nenazadnje še hudo ideološko indoktrinacijo in povojno eksperimentiranje. V prepletenosti različnih kulturnih, jezikovnih, izobraževalnih in idejnih vplivov se je prav po zaslugi slovenskega šolstva utrjevala sposobnost preživetja majhnega naroda, ki je bil v sosedstvu z velikimi narodi vedno ogrožen. Več o tem v pogovoru s kustosinjo Slovenskega šolskega muzeja, Marjetka Balkovec Debevec je v pogovoru z Markom Rozmanom najprej izpostavila, da je šola odraz družbe.
Raziskovalna skupina na Kemijskem inštitutu je danes predstavila testiranje svojega inovativnega cepiva proti covidu-19 na miših. Pokazali so, da je cepivo ustvarilo visok imunski odziv, primerljiv z odzivom pri drugih cepivih in s protitelesi pri bolnikih, ki so preživeli okužbo. Za dokaz varnosti in učinkovitosti so seveda potrebna nadaljnja klinična testiranja, za katera, kot pravijo, Slovenija ima znanje in sredstva.
Z namenom promocije lesa in lesnih izdelkov v teh dneh v Cankarjevem domu v Ljubljani že dvanajsto leto zapored poteka prireditev Čar lesa 2020. Z izjemno razstavo, ko naš osrednji kulturni hram zadiši po lesu in gozdovih, želijo organizatorji vzbuditi pozitivno zanimanje za les, naravno dobrino, ki jo imamo v Sloveniji v izobilju. Glavni namen je predstaviti široko paleto možnosti njene rabe, vzpodbuditi domačo lesno industrijo ter sporočiti, da predelava lesa ter uporaba lesenih izdelkov zmanjšujeta emisije toplogrednih plinov, kot je ogljikov dioksid, in lahko v največji možni meri prispeva k normalizaciji podnebja in blažitvi podnebnih sprememb.
