V sredo popoldne bo na Val prikolesarilo dekle, ki je v teh tednih na poti iz Varšave do Turčije. Več tisoč kilometrov dolgo pot premaguje na starem kolesu svojega očeta, kliče ga kar Peggy. Kasia Zwolak na svoji kolesarski dogodivščini po Balkanu lovi predvsem unikatne zgodbe ljudi, ki jih želi nekoč združiti v knjigi.
Kasia Zwolak več tisoč kilometrov dolgo pot premaguje na starem kolesu svojega očeta, kliče ga kar Peggy
“Dekle na kolesu sem jaz … in najverjetneje še zelo veliko drugih deklet, ki po svetu potujejo s kolesom.” Tako se jedrnato in z navdušenjem v glasu, ki se ga nalezeš že po nekaj izgovorjenih besedah, predstavi Kasia, svetlolasa mlada Poljakinja, ki je od srede septembra na poti.
Kasia Zwolak na svoji kolesarski avanturi po Balkanu lovi predvsem zgodbe, unikatne zgodbe ljudi; nekoč jih želi združiti v knjigi.
Nikoli ne potujem zaradi države same, vedno zaradi ljudi. Vsak od nas ima namreč svojo zgodbo.
Nekatere je že napisala in objavila, nekatere so napisane samo napol, nekatere so še vedno v njeni glavi. “Na koncu bi jih rada vse zbrala v knjigi,” se ji je zareklo … potem pa je gostobesedno nadaljevala, da bo knjiga napisana v dveh jezikih – angleščini in poljščini.
V Sloveniji je ostala šest dni. “Neverjetnih šest dni,” se je namuznila. Večino časa, ki ga je preživela v Sloveniji, je bila v Kungoti pri prijatelju Petru. Med drugim ji je pokazal nekaj čudovitih točk v okolici – v spominu ji bo ostal, pravi, sprehod do slapa sredi gozda …
Na neki jasi sva naletela na dva gozdarja. Bila sta sredi kosila. Povabila sta naju, naj prisedeva … Le kdo bi zavrnil povabilo na gobovo juho sredi zimskega gozda?! Eden izmed njiju me je zbodel, zakaj kolesarim sredi zime, pa mu je drugi odgovoril namesto mene: “Ker vsi preostali to počnejo poleti!”
Kasia v Sloveniji
foto: Kasia Zwolak
Priletna Peggy in roza lak za nohte
Kasia svoje kolo kliče kar Peggy, pravi, da je ‘ona’ in da je stara poldrugo desetletje. “Za na pot nisem hotela novih stvari. Če imaš kaj novega, si še toliko bolj v skrbeh, da ti bodo to ukradli.” Potem sva v pogovoru preiskali vso njeno prtljago. Šest potovalnih torb tovori s sabo do Sredozemlja, marsikaj ji je odveč, je priznala, a nekaj stvari je vendarle nepogrešljivih. Pričakovala sem, da bo na plano privlekla kakšno rezervno zračnico, slušalke … nikakor pa ne …
… rekla bi, da je najljubši del moje kolesarske opreme roza lak za nohte …
Na poti od Varšave do Istanbula se še najbolj veseli Sarajeva, pa tudi držav, o katerih ne ve ničesar. Na primer Črne gore. “Morda me je tega neznanja lahko sram, a na drugi strani gledam na svojo nevednost kot na privilegij. Kot nepopisan list namreč laže vsrkaš vse, kar ti prečka pot, brez predsodkov si, brez pričakovanj.”
V ponedeljek je Kasia že prikolesarila na Hrvaško. Njen načrt je, da doseže Atene. Potem bo videla, kam jo bo klicalo naprej – morda v Istanbul, morda v Ciper, morda v Izmir in naprej na Bližnji vzhod …
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Kasia Zwolak
09.12.2015
V sredo popoldne bo na Val prikolesarilo dekle, ki je v teh tednih na poti iz Varšave do Turčije. Več tisoč kilometrov dolgo pot premaguje na starem kolesu svojega očeta, kliče ga kar Peggy. Kasia Zwolak na svoji kolesarski dogodivščini po Balkanu lovi predvsem unikatne zgodbe ljudi, ki jih želi nekoč združiti v knjigi.
Kasia Zwolak več tisoč kilometrov dolgo pot premaguje na starem kolesu svojega očeta, kliče ga kar Peggy
“Dekle na kolesu sem jaz … in najverjetneje še zelo veliko drugih deklet, ki po svetu potujejo s kolesom.” Tako se jedrnato in z navdušenjem v glasu, ki se ga nalezeš že po nekaj izgovorjenih besedah, predstavi Kasia, svetlolasa mlada Poljakinja, ki je od srede septembra na poti.
Kasia Zwolak na svoji kolesarski avanturi po Balkanu lovi predvsem zgodbe, unikatne zgodbe ljudi; nekoč jih želi združiti v knjigi.
Nikoli ne potujem zaradi države same, vedno zaradi ljudi. Vsak od nas ima namreč svojo zgodbo.
Nekatere je že napisala in objavila, nekatere so napisane samo napol, nekatere so še vedno v njeni glavi. “Na koncu bi jih rada vse zbrala v knjigi,” se ji je zareklo … potem pa je gostobesedno nadaljevala, da bo knjiga napisana v dveh jezikih – angleščini in poljščini.
V Sloveniji je ostala šest dni. “Neverjetnih šest dni,” se je namuznila. Večino časa, ki ga je preživela v Sloveniji, je bila v Kungoti pri prijatelju Petru. Med drugim ji je pokazal nekaj čudovitih točk v okolici – v spominu ji bo ostal, pravi, sprehod do slapa sredi gozda …
Na neki jasi sva naletela na dva gozdarja. Bila sta sredi kosila. Povabila sta naju, naj prisedeva … Le kdo bi zavrnil povabilo na gobovo juho sredi zimskega gozda?! Eden izmed njiju me je zbodel, zakaj kolesarim sredi zime, pa mu je drugi odgovoril namesto mene: “Ker vsi preostali to počnejo poleti!”
Kasia v Sloveniji
foto: Kasia Zwolak
Priletna Peggy in roza lak za nohte
Kasia svoje kolo kliče kar Peggy, pravi, da je ‘ona’ in da je stara poldrugo desetletje. “Za na pot nisem hotela novih stvari. Če imaš kaj novega, si še toliko bolj v skrbeh, da ti bodo to ukradli.” Potem sva v pogovoru preiskali vso njeno prtljago. Šest potovalnih torb tovori s sabo do Sredozemlja, marsikaj ji je odveč, je priznala, a nekaj stvari je vendarle nepogrešljivih. Pričakovala sem, da bo na plano privlekla kakšno rezervno zračnico, slušalke … nikakor pa ne …
… rekla bi, da je najljubši del moje kolesarske opreme roza lak za nohte …
Na poti od Varšave do Istanbula se še najbolj veseli Sarajeva, pa tudi držav, o katerih ne ve ničesar. Na primer Črne gore. “Morda me je tega neznanja lahko sram, a na drugi strani gledam na svojo nevednost kot na privilegij. Kot nepopisan list namreč laže vsrkaš vse, kar ti prečka pot, brez predsodkov si, brez pričakovanj.”
V ponedeljek je Kasia že prikolesarila na Hrvaško. Njen načrt je, da doseže Atene. Potem bo videla, kam jo bo klicalo naprej – morda v Istanbul, morda v Ciper, morda v Izmir in naprej na Bližnji vzhod …
Po večmesečnem premoru se v šole vračajo vsi učenci prve triade osnovne šole, vrata za vse odpirajo tudi vrtci. Preverili smo, kako poteka pouk na Osnovni šoli Bizeljsko. Danes sicer pouk prek spleta bojkotirajo dijaki, združeni v gibanje Zahtevamo šolo, ki opozarjajo na to, da izobraževanje na daljavo ni primerna rešitev za trenutno situacijo in da pristojni niso naredili dovolj, da bi se lahko šolarji izobraževali v šolah kljub slabši epidemiološki sliki. Več pa Špela Šebenik in Suzana Vahtarič.
Umetnost, ki ji je posvečena praznična pozornost, lahko nagovarja s svojim subtilnim, jasnim, celo ostrim jezikom. Lahko vzpostavlja dialog v časih negotovosti, strahu in sovražnosti ...V njej je potencial razpiranja pogledov na številne tematike, o katerih na njen način v vsakdanjem življenju težko spregovorimo, v njej se porajajo projekcije prihodnosti, zna začrtati meje etično sprejemljivega, pri ljudeh zbuja občutljivost in ranljivost ... Lahko nas tudi zabava in razveseljuje, družbi kaže sliko resničnosti, ter odigra vlogo norčka na dvoru, zrcalno podobo kralja …
Pretekli teden je svetovno javnost prevzela zgodba o tem, kako je množica malih vlagateljev, povezanih prek družbenega omrežja Reddit, preigrala nekaj velikih hedge skladov in jim z usklajenim kupovanjem delnic podjetja Gamestop povzročila milijardne izgube. Kako je lahko skokovita rast delnic razmeroma nepomembne verige trgovin z videoigrami hedge skladom prinesla več milijardne izgube, zakaj smo ob tej zgodbi, ki jo je preplavljal močan protielitistični sentiment, vsi tako uživali ter kakšen je v resnici njen revolucionarni potencial, smo se pogovarjali z ekonomistom dr. Urbanom Sušnikom iz oddelka za obvladovanje tveganj v Novi Ljubljanski banki in dr. Gorazdom Kovačičem, profesorjem na oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete. Prispevek je pripravila Alja Zore.
V dneh, ko se vrstijo polemike o hitrih antigenskih testih in ko pričakujemo prvo pošiljko cepiva družbe AstraZeneca, je bilo včeraj v slovenskih bolnišnicah – prvič po 4. novembru – hospitaliziranih manj kot 1.000 bolnikov s covidom. Pravi trenutek za pogovor z dr. Alešem Rozmanom, direktorjem Klinike Golnik. Poklical ga je Iztok Konc.
Foto: TV Slovenija/ zajem zaslona
Na vladnem Uradu za komuniciranje, kot poroča časnik Delo, včeraj niso dali dovoljenja za nastop vodje svetovalne skupine za covid-19 pri ministrstvu za zdravje Bojane Beović v informativni oddaji Odmevi na nacionalni televiziji. Prav tako jim sogovornika niso našli na ministrstvu za zdravje ali Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ). UKOM je prepovedal tudi nastop ministrice za šolstvo Simone Kustec, direktorja NIJZ Milana Kreka in predstavnikov ministrstva za zdravje v informativni oddaji Svet na Kanalu A. Na poteze Ukoma so se že odzvali v Društvu novinarjev Slovenije. Za mnenje o za demokratično družbo nenavadnem nadzoru nad izjavami predstavnikov vlade in strokovne skupine smo povprašali dr. Marka Milosavljevića s katedre za novinarstvo na Fakulteti za družbene vede.
V času epidemije so v posebej nezavidljivem položaju predvsem otroci, saj so šole zaprte, stiki pa omejeni. V stiskah so se zaradi tega znašli tudi starši. Vendar če za trenutek lahko odmislimo aktualno dogajanje, ki nas sicer vse zadeva, pa lahko vidimo, da med različnimi družbenimi skupinami izstopajo družine z gluhimi otroki in družine gluhih, ki imajo slišeče otroke. Ti se tudi v času običajnih razmer soočajo s posebnimi izzivi na področju starševstva, partnerstva in vzgoje otrok. Zakaj je temu tako? Podrobneje v pogovoru s specialistko in terapevtko družinske terapije dr. Andrejo Poljanec ter Valentinom Jenkom, sekretarjem Društva gluhih in naglušnih Ljubljana. Slednji je v pogovoru z Markom Rozmanom najprej poudaril, da je izguba sluha med različnimi vrstami invalidnosti posebna zato, ker človeku odvzame možnost neposredne komunikacije. To pa se nanaša tako na prizadetega, na njegovo družino in tudi širšo družbo.
Razlog, da med karanteno zaznamo več nekemičnih zasvojenosti kot običajno, je v tem, da so starši bodisi zaradi šolajočih se mlajših otrok bodisi zaradi dela od doma več doma in laže opazijo odvisniško vedenje svojih otrok. Miha Kramli, vodja centra za zdravljenje odvisnosti v Zdravstvenem domu Nova Gorica.
V javnosti in na družbenih omrežjih odmeva izpoved igralke Mie Skrbinac, ki je za Televizijo Slovenija razkrila, da jo je med študijem na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo nadlegoval znan igralec in profesor igre. Na Univerzi v Ljubljani pojasnjujejo, da prijave omenjene igralke sicer še niso prejeli. V Sloveniji tako stroka kot širša javnost opozarjata tudi na problem definicije kaznivega dejanja posilstva, ki v našem kazenskem zakoniku po mnenju mnogih ni ustrezno urejena. Tako menijo tudi predstavniki Inštituta 8. marec, ki so v državni zbor danes vložili pobudo za zbiranje 5000 podpisov državljanov v podporo predlogu redefinicije kaznivega dejanja posilstva in spolnega nasilja. Predlagajo ureditev po modelu »ja pomeni ja«. Več o problematiki spolnega nasilja pri nas pa v pogovoru s predsednico Društva za nenasilno komunikacijo Katjo Zabukovec Kerin.
Upokojenec s povprečno pokojnino komajda zmore plačati stroške bivanja v Domu za starejše, vsako poslabšanje zdravstvenega stanja pa pomeni še dodaten udarec, čeprav bi načeloma ta del morala poravnati Zdravstvena zavarovalnica. V zadnjem času se vrstijo pritožbe, da bolniki, ki potrebujejo rehabilitacijo po covidu plačujejo v domovih bistveno višjo oskrbovalnino. Kako je to mogoče, je preverila Alenka Terlep.
Pogledali smo, kako poteka testiranje učiteljev in šolanje prve triade otrok v Šentvidu pri Stični, kako starši izražajo svoje nestrinjanje z zaprtjem šol v Zasavju in kako poteka šolanje na Hrvaškem.
Pogledali smo, kako poteka testiranje učiteljev in šolanje prve triade otrok v Šentvidu pri Stični, kako starši izražajo svoje nestrinjanje z zaprtjem šol v Zasavju in kako poteka šolanje na Hrvaškem.
V ponedeljek bi letošnji maturanti morali dobiti v roke razpis študijskih programov za prihodnje študijsko leto in na podlagi razpisa izbrati, na kateri študijski program se bodo vpisali. Včeraj vlada ni potrdila razpisa in ta v ponedeljek tako ne bo objavljen. Predsednik Študentske organizacije Klemen Peran meni, da vlada s tem posega v avtonomijo slovenskega visokega šolstva, saj so se deležniki z ministrstvom za izobraževanje že dogovorili o razpisu. Predsednik vlade ga še nikoli ni zavrnil, saj je za razpis odgovorna ministrica za šolstvo. A aktualni predsednik vlade visokošolskim ustanovam očita, da je razpis zbirka želja tistih, ki vodijo fakultete. "Ta očitek je smešen," odgovarja prof. dr. Igor Papič, rektor Univerze v Ljubljani in izpostavlja že tako veliko negotovost letošnjih maturantov, najbolj ranljive generacije, ki ne vedo, koliko časa se bodo še šolali na daljavo, kako bo z maturo, zdaj pa ne bodo vedeli niti tega, ali je dovolj vpisnih mest na njihovem želenem programu.
Lani je za posledicami prometnih nesreč umrlo najmanj ljudi doslej. A na to je vplivalo predvsem dejstvo, da je bilo prometa zaradi protikoronskih ukrepov precej manj. O prometni varnosti smo govorili z Erikom Logarjem z AMZS.
V vrtce v devetih regijah so se v torek po več tednih zagotavljanja le nujnega varstva ponovno lahko vrnili vsi otroci. Po prvih podatkih Skupnosti vrtcev Slovenije se je večinoma vrnilo do 70 odstotkov otrok.
Slovenija se je na Indeksu zaznave korupcije, ki ga je danes objavila nevladna organizacija Transpareny International, med 180-timi državami lani uvrstila na 35-to mesto, dosegla pa je oceno 60, kar je enako kot leta 2019. Ocena 0 pomeni visoko koruptivnost države, 100 pa zelo "čisto" državo. Pri rezultatu se je naša država, ki na tem področju že več let ne beleži napredka, ponovno znašla pod povprečjem EU in OECD. Več o tem, zakaj na področju preprečevanja korupcije ne napredujemo in kako na korupcijska tveganja vpliva pandemija Covida 19, pa v pogovoru s predsednico Transparency International Slovenija Almo Sedlar.
V spodnjem Podravju so ptujski Dom upokojencev, Zdravstveni dom in Center za socialno delo spodnje Podravje lani septembra začeli izvajati dvoletni pilotni projekt "SOS - Sodobna oskrba starejših", ki ga financirata Evropski socialni sklad in država, v višini 2, 6 milijona evrov. Projekt SOS starejšim od 65 let ob podpori strokovnih zdravstvenih in socialnih služb omogoča, da ostanejo doma in ohranjajo samostojnost, kljub starosti, oviranosti ali bolezni. Poroča Gabrijela Milošič
27. januarja leta 1945 je ruska Rdeča armada osvobodila največje nacistično taborišče smrti Auschwitz - Birkenau na Poljskem. V njem je med drugo svetovno vojno v plinskih celicah ali poskusih nacističnih znanstvenikov umrlo od 1,1 do 1,5 milijona ljudi, pretežno Judov. V holokavstu je skupaj umrlo okoli šest milijonov Judov. Ob spominu na žrtve holokavsta svojo zgodbo pripoveduje 93-letni Dušan Stefančič, ki je preživel internacijo v kar 6-ih različnih taboriščih. Med drugim je prejemnik nagrade Austrian Holocaust Memorial Award za zasluge pri ohranjanju spomina na holokavst. Pripoveduje o spominih, tudi o zgodovinskem revizionizmu in o tem, zakaj se iz takšnih tragičnih zgodb ne naučimo prav veliko.
Da dostopnost do zdravljenja bolnikov s covidom-19, ki stanujejo v domovih za ostarele, ni enaka kot pri drugih obolelih, menijo tudi tisti, ki so se zaradi tega pritožili na Zagovorniku načela enakosti. Z Miho Lobnikom se je danes o tem pogovarjala Cirila Štuber.
