Odgovarjamo na vprašanja o ozadju svetovne tekstilne industrije - od kod prihajajo oblačila, ki jih najdemo na slovenskem trgu, kako so izdelana, kdo jih izdeluje, kako močno obremenjujejo naše okolje in zdravje. Prispevek Andreje Gradišar.

Oblačila so ena od stvari, ki nas spremlja praktično vsepovsod. Kako velik pomen jim pripisujemo, je mogoče razbrati že iz besedne zveze »obleka naredi človeka«. A da pridejo do nas, jih mora nekdo izdelati in to nemalokrat v suženjskih razmerah. Ko se potrošniki nato znajdemo pred trgovskimi policami in množico hlač, majic, puloverjev, pa se za nakup novega kosa oblačila največkrat odločimo zaradi ugodne cene, všečnega videza ali znamke, ki nam je ljuba. Med dejavniki, ki nas spodbudijo k nakupu, je tudi kakovost oblačila, zelo redko pa se vprašamo, v kakšnih razmerah je bilo oblačilo izdelano, kakšne kemikalije so bile uporabljene pri njegovi proizvodnji, kako okoljsko obremenjujoče je.

Novodobni sužnji

Večina oblačil, ki jih je mogoče kupiti v slovenskih trgovinah, je proizvedena daleč od naših oči. Če pogledamo etiketo, na kateri je napisana država izvora, bomo tam najverjetneje našli katero od azijskih držav. A kot pravi Živa Lopatič iz Zadruge Buna, izvorne države ni tako lahko določiti: »Če za primer vzamemo bombažna oblačila, ugotovimo, da je bil bombaž izdelan v eni državi, potem je šel drugam in tam so ga spredli. Nato je šel v drugo državo, kjer so ga pobarvali in dokončali, v popolnoma drugi državi pa so ga sešili do konca.«
Oblačila, ki jih v velikih količinah proizvajajo v državah v razvoju, imajo vsaj eno skupno lastnost, in to je, da jih delavci izdelujejo v izjemno slabih delovnih razmerah, ki bi jih marsikdaj lahko označili za suženjske. Delavci so izjemno mladi, še otroci, delovni čas je praktično neomejen, od jutra do večera, plačilo, ki ga prejmejo, pa velikokrat ne zadošča niti za pokritje najnujnejših življenjskih stroškov. Kot pravi Lopatičeva, seznam kršitev nima meja:

Delajo v nemogočih pogojih, ni primernega prezračevanja, ne zagotavljajo jim stolov, zato delajo na tleh. Pri barvanju oblačil uporabljajo zdravju škodljive kemikalije, za ravnanje z njimi pa nimajo primernih zaščitnih oblačil.

Svoje delo opravljajo v slabo zgrajenih stavbah. V preteklosti je bilo tako v medijih na primer mogoče zaslediti zgodbo o Rani Plazi, v kateri so šivali oblačila za več zahodnih znamk. Zrušitev stavbe je terjala življenje več tisoč oseb.

Potoki, polni kemikalij, in puščave tam, kjer so bila nekoč velika jezera
Svetovna tekstilna industrija terja tudi velik okoljski davek. Znan je primer nekoč enega največjih svetovnih jezer Aralskega jezera, ki se zadnja desetletja zaradi proizvodnje bombaža nenehno krči. Območje rek Sir Darja in Amu Darja, ki se izlivata v jezero, namreč pokrivajo polja bombaža, ki za rast potrebuje ogromne količine vode. Na območju jezera je tako zdaj puščava.
Problematični so tudi izpusti kemikalij, uporabljenih pri proizvodnji oblačil, v potoke in reke. Kot razlaga Ines Kavgič iz Greenpeaca Slovenija, te kemikalije najprej škodujejo lokalnim prebivalcem in ekosistemom, nato pa se prek rek, morij in oceanov razširijo po vsem svetu:

Našli so jih celo na polih, v tkivih polarnih živali. Naša raziskava pa je pokazala, da so prisotne tudi na izjemno odročnih območjih, na visokih nadmorskih višinah, v gorah, kjer smo oddaljeni od izpustov teh kemikalij.

Oblačila, ki motijo delovanje našega telesa
Kemikalije, ki jih uporabljajo pri izdelavi oblačil, seveda pridejo tudi do kupcev po celem svetu. Greenpeace je sproščanje zdravju nevarnih kemikalij kot so ftalati, azo barvila, nonilfenoli, perfluorirane spojine iz oblačil, dokazal z raziskavami v okviru svoje kampanje Detox. Naštete spojine sicer uporabljajo za barvanje oblačil, z njimi povečajo odpornost blaga na vodo in umazanijo.
»Ftalate je mogoče tudi zavohati. Niso pa vsi enako toksični. Tisti, ki so bolj, so lahko hormonski motilci, kancerogeni, škodijo reprodukciji,« je pojasnila magistrica Viviana Golja z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Podobno velja tudi za zelo obstojne perfluorirane spojine, ki so prav tako kancerogene in škodijo reprodukciji, poleg tega pa še ščitnici in pljučem.
Kot je še dodala predstavnica NIJZ, so vse spojine, ki se uporabljajo pri izdelavi tekstila, potrebne za to, da je končni izdelek tak, kot smo ga vajeni – da je torej lepe barve, odporen na vodo, se ne razteguje. A dejstvo je, da lahko za enak učinek izbiramo med takšnimi spojinami, ki so bolj škodljive okolju in človekovemu zdravju, in tistimi, ki so manj:

Te spojine, ki jih omenjamo v povezavi z negativnimi zdravstvenimi učinki, so v Evropski uniji že prepovedane. Težava pa je, da k nam prihajajo oblačila iz držav, kjer zakonodaja ni tako stroga.

Dostopnost, promet ter uporabo zdravju in okolju škodljivih kemikalij, ki jih je Evropska unija regulirala z direktivo REACH, v Sloveniji nadzira Urad Republike Slovenije za kemikalije. Njegov direktor magister Alojz Grabner pravi, da spoštovanje direktive na uradu preverjajo z rednimi testiranji naključnih oblačil. Preverjajo predvsem oblačila, ki prihajajo iz držav v razvoju, večjih neskladij pa do zdaj niso odkrili. Trg oblačil nadzira še Tržni inšpektorat Republike Slovenije, ki preverja, ali je na oblačilih navedena surovinska sestava ter ali se na otroških oblačilih v predelu glave in vratu nahajajo prepovedane vrvice oziroma vezalke.