Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4527 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
V prvem delu volilnega in referendumskega večera je Tomaž Celestina gostil poznavalca mednarodnih odnosov Matjaža Nahtigala in politologa Marka Hočevarja. Pregledali so prve projekcije sestave Evropskega parlamenta ter komentirali nakazane rezultate referendumskega odločanja.
Zakaj Slovenija nima določenega praga za vstop v Evropski parlament? V čem je razlika med absolutnim in relativnim preferenčnim glasom in zakaj bo imela Slovenija po teh volitvah enega poslanca več? Odgovore na ta in druga aktualna vprašanja, povezana z evropskimi volitvami, nam pomaga poiskati ustavni pravnik dr. Jurij Toplak.
»Pripravimo se na nepričakovano« je slogan letošnjega svetovnega dne varnosti živil. Varnost hrane je širok in kompleksen pojem. Vključuje mehanizme in pravila, ki zagotavljajo, da hrana pride varna od njive do mize. Evropska agencija za varnost hrane je skupaj z državami članicami tudi letos začela kampanjo »Safe 2 Eat 2024« oz. »Jejmo varno«. Kampanji se že drugo leto pridružuje Nacionalni inštitut Slovenije. Gre za kampanjo, katere namen je državljanom približati znanost, ki stoji za varno hrane v Evropi za lažje vsakodnevne prehranske odločitve in uživanje v varni in zdravi hrani. Hrana Evropski Uniji je najbolj nadzorovana in zato najbolj varna na svetu. A tudi to področje se srečuje z novimi izzivi.
Danes mineva 80 let od tako imenovanega »dneva D«, ko so se na obalah okupirane Normandije začele izkrcavati zavezniške vojaške enote in s tem odprle drugo veliko fronto v Evropi. O tem velikem dogodku, ki se je v zgodovino zapisal kot eden najpomembnejših preobratov v drugi svetovni vojni, smo govorili z zgodovinarko dr. Kornelijo Ajlec z ljubljanske Filozofske fakultete. Prispevek je pripravila Alja Zore. Foto: britanske sile med izkrcanjem v Normandiji, Wikipedija, javna last
Kulturno društvo Radlje ob Dravi letos že tretjič organizira festival Ars Fest. Festival na devetih prizoriščih v treh koroških občinah prinaša 10 koncertov ljubiteljskih in profesionalnih glasbenikov, dva razstavna momenta Likovne sekcije LIKRA ter tri delavnice. Skupno bo nastopilo in se predstavilo več kot 200 sodelujočih, večina od teh domačinov. Festival se je začel že 31. maja s koncertom skupine Brass Band Radlje in violinistom Bojanom Cvetrežnikom ter domačo zasedbo Da Džem, zaključil pa se bo v nedeljo, 16. junija. Festival predstavlja umetniški vodja Izidor Leitinger.
Pred volitvami poslancev v Evropski parlament je treba urediti ustrezno dostopnost volišč za ljudi z različnimi invalidnostmi, hkrati pa poskrbeti, da bodo informacije o volilnih postopkih in referendumih dostopne in lahko razumljive za vse, ki to potrebujejo. Tokrat bodo namreč prvič volili tudi tisti polnoletni državljani z intelektualnimi in psihosocialnimi oviranostmi, ki jim je bila volilna pravica v preteklosti odvzeta, ker so bili postavljeni pod skrbništvo.
V Srbiji so imeli lokalne volitve že decembra, pa tudi preteklo nedeljo v 89tih srbskih mestih, tudi v Beogradu, Nišu, Novem Sadu. Medtem ko so še čakali na delne izide, je srbska napredna stranka že slavila zmago. Fevdalizacija družbe pod taktirko srbskega predsednika Aleksandra Vučića je – kot beremo komentarje – očitna in v tem duhu naj bi tudi potekale volitve. Z balkanskim dopisnikom RTV Slovenija Boštjanom Anžinom komentiramo tudi zavrnitev možnosti bosanskohercegovskih ministrov iz entitete Republike srbske, da bi državljani Slovenije, Poljske in Romunije na evropskih volitvah 9. junija lahko glasovali na veleposlaništvih svojih držav v Bosni in Hercegovini.
Naša država zaključuje posodobitev nacionalnega podnebno energetskega načrta. Dokument iz leta 2020 je treba uskladiti s strožjimi evropskimi cilji na področju obnovljivih virov energije, energetske učinkovitosti in zmanjšanja izpustov. Do konca desetletja bi morali doseči 55-odstotno zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov glede na leto 1990. Pomemben prispevek bo imelo pri tem zapiranje Termoelektrarne Šoštanj.
Veliko Slovencev, ki obišče Dunaj, se ustavi ali celo prenoči v znanem študentskem domu Korotan, ki ima burno tako preteklost kot sedanjost, s finančnimi težavami, ki so stalnica. Lastnica Korotana je Slovenija, Slovenski državni holding, ki upravlja z državnim premoženjem, pa skrbi tudi za Korotan. Ta je zdaj strateška naložba države, medresorska delovna skupina Korotan pa išče nove rešitve.
Ljubljana je v teh dneh v znamenju mednarodnega festivala promocije znanosti, znanstvenega načina razmišljanja in promocije izobraževanja. Znanstival že 15. leto spodbuja radovednost med ljudmi. Tako si udeleženci lahko ogledajo več kot 80 znanstvenih šovov. Današnje dopoldansko dogajanje je bilo predvsem v znamenju deževnega vremena. Marko Rozman se je vseeno odpravil na ulice središča Ljubljane in pri najmlajših najprej preveril, koliko je sploh zanimanja za eksperimente in samo znanost.
"V cvet" je naslov nove kratke radijske igre, ki je nastala v produkciji Uredništva igranega programa Radia Slovenija in je bila posneta v studiih Radia Slovenija in na terenu maja 2024. Zgodba Simone Hamer je bila osnova za slušno miniaturo, ki se ukvarja z odnosom do narave, sočloveka ter drugih živih bitij. Ona, ki jo je v upodobila Gaja Filač, na koncu pride do spoznanja, da so čebele ključnega pomena za biotsko raznovrstnost v mestih in seveda tudi nepogrešljive za obstoj civilizacije. Center Ljubljane in park Tivoli sta zvočna tapeta za novo izpraševanje o ekoloških in bivanjskih temah tukaj in zdaj. Režiser Klemen Markovčič ugotavlja, da je med občinstvom vse več zanimanja za krajše radijske formate, med katere sodi tudi kratka radijska igra. V informacijsko zasičeni družbi to ni presenečenje, pravi. Kako pa nastane kratka radijska igra?
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V Sloveniji smo še vedno daleč od uresničitve procesa deinstitucionalizacije v praksi. Ta ugotovitev je bila eno od izhodišč današnjega posveta v Novi Gorici, kjer so med drugim govorili o nujnosti spodbujanja in omogočanja življenja v skupnosti tako invalidom kot tudi starejšim. Posvet je pripravil urad varuha človekovih pravic, ki vladi že več kot pet let neuspešno priporoča sprejetje potrebnih ukrepov za ureditev dolgotrajne oskrbe in deinstitucionalizacije. Čeprav sta bila povabljena in najavljena, sta se minister za solidarno prihodnost Simona Maljevac ter minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luka Mesec - na veliko razočaranje udeležencev - opravičila.
Slovensko nemška gospodarska zbornica je predstavila tradicionalno raziskavo o stališčih nemških investitorjev glede gospodarskih in naložbenih razmer v državah Srednje in Južne Evrope. Slovenija se je tokrat uvrstila na prvo mesto med tako imenovanimi alternativnimi lokacijami, kamor bi nemška podjetja vlagala, če ne bi v državo, kjer so zdaj. Slovenija je sicer pri vrsti kazalnikov nekoliko napredovala, a še vedno zaostaja za tekmeci v regiji, izzivi pa ostajajo predvsem davčna bremena, neprožna delovnopravna zakonodaja in nepredvidljive gospodarske politike.
Zadnji teden v maju obeležujemo Teden gozdov, letos ga zaznamuje 30 . obletnica delovanja Zavoda za gozdove Slovenije. Zavod za gozdove Slovenije danes v centralni in 14ih območnih enotah, zaposluje 757 oseb, ki svetujejo lastnikom, izobražujejo širšo javnost, načrtujejo sonaravno gospodarjenje v gozdovih, usmerjajo razvoj, preizkušajo in uvajajo inovacije, s katerimi se zoperstavljajo posledicam vedno pogostejših ujm in drugih posledic podnebnih sprememb. Trenutno uvaja digitalizacijo postopkov. Z delovanjem zavoda in njegove javne gozdarske službe je povezana tudi osrednja letošnja tema - sonaravno upravljanje z gozdovi in z inovacijami podprto prilagajanje podnebnim spremembam. Zavod za gozdove Slovenije danes v centralni in 14ih območnih enotah zaposluje 757 zaposlenih, ki svetujejo lastnikom, izobražujejo širšo javnost, načrtujejo sonaravno gospodarjenje v gozdovih, usmerjajo razvoj, preizkušajo in uvajajo inovacije, s katerimi se zoperstavljajo posledicam vedno pogostejših ujm in drugih posledic podnebnih sprememb. Trenutno uvajajo digitalizacijo podatkov. Zavod skozi tri desetletja ostaja most med stroko in prakso. Direktor Zavoda za gozdove, Gregor Danev je najbolj ponosen, da so obdržali teritorialno organiziranost in da obvladujemo gozdove na terenu, za kar pa se je treba stalno boriti. Nike Krajnc, Direktorica Gozdarskega inštituta Slovenije, poudarja, da ima gozdarska stroka veliko znanja o delovanju gozdov kot ekosistemov, zato si želi, da bi bili med deležniki vedno kadar so na mizi vprašanja o gozdu in gozdnem prostoru, gozdarji prvi vprašani in bi bilo njihovo mnenje upoštevano. Več o uspehih in izzivih pa v prispevku Jernejke Drolec.
V sodobnem svetu smo močno odvisni od – bolj ali manj - brezhibnega delovanja celega kupa naprav. Pri tem se zelo redko ukvarjamo s temeljno tehnologijo, ki vse to omogoča. Naj gre za najobičajnejši pralni stroj, pametni telefon v vašem žepu ali najnovejšo sončno elektrarno na bližnji strehi; brez osnove – integriranih vezij ali po domače čipov, ne bi šlo. Med pandemijo se je jasno pokazalo, da je Evropa na tem področju povsem odvisna od uvoza in če gre kaj narobe, se ustavi tudi proizvodnja v avtomobilskih in drugih tovarnah. To pa še zdaleč ne pomeni, da je Evropa povsem brez lastne proizvodnje čipov. Najbližja tovarna je tik za mejo v avstrijskem Beljaku, kjer je tudi glavni razvojni center podjetja Infineon Austrija. Foto: Proizvodnja čipov na rezinah zahteva sterilno okolje, vir: Infineon Austria
Zaledje Neaplja je v tem tednu znova zajel strah, ki ga je povzročil val potresov. Tokrat ne gre za posledice premikanj potresno aktivnega Apeninskega grebena, ampak za potrese, ki jih je sprožilo dogajanje v primestnem ognjeniku Flegrejska polja. Gre za enega najnevarnejših ognjenikov sveta - toliko bolj zato, ker na njem živi na stotisoče ljudi.
Lažna sporočila računovodstvu s ponarejeno elektronsko pošto direktorja ali zaposlenega z zahtevo po nakazilu sredstev na določen račun in drugi načini vrivanja v poslovno komunikacijo so slovenska podjetja v letu 2023 stala 7,8 milijona evrov. V poročilu o kibernetski varnosti za leto 2023, ki ga je izdal SI-CERT, lahko preberemo, da je slovenska policija lani zabeležila za kar 13 milijonov evrov škode na račun kriptoprevar, ki so dobičkonosen in dobro organiziran posel. Več v pogovoru z Jasmino Mešić, koordinatorico nacionalnega programa ozaveščanja Varni na internetu. foto: Tumisu, Pixabay
Kavcijski sistem embalaže pijač je v Evropi vedno bolj razširjen. Morda ga bomo v prihodnje imeli tudi v Sloveniji. Zanj se najbolj zavzemajo v industriji pijač, ki bo morala v prihodnjih letih dosegati evropsko določene cilje na področju embalaže in odpadne embalaže. Nov sistem ločenega zbiranja plastenk in pločevink bi terjal začetni vložek, a njegovi zagovorniki izpostavljajo številne prednosti v primerjavi s sedanjim sistemom odvoza in ločevanja odpadne embalaže. To so: večja stopnja vračanja, zmanjšanje onesnaženja, nižje emisije CO2, razpoložljivost recikliranega PET materiala in aluminija visoke kakovosti, doseganje ciljev krožnega gospodarstva ter večja sledljivost in transparentnost materialnih in finančnih tokov. Nasprotniki, med katerimi je vedno bolj osamljena Zbornica komunalnega gospodarstva, pa so prepričani da je sedanji sistem odvoza in ločevanja zelo učinkovit in novega sistema ne potrebujemo. Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo bo po proučitvi podatkov in stališč vpletenih, predvidoma v juniju, pripravilo zakonodajni okvir, s katerim bo določilo obveznosti za deležnike. Več v prispevku Jernejka Drolec.
Glasbeni urednik Jane Weber je v studiu gostil Niko Vogrič Dežman, članico programskega odbora mednarodnega festivala Druga godba ter vodjo Odnosov z javnostjo.
Neveljaven email naslov