Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.

Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.

V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?

Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.

Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.

Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.

Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?

Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.

Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.

Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.

Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?

Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.

Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.

“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?

Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.

Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …

Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”

Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?

Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.

Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups.  Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.