Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4380 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Pristojno ministrstvo je v javno obravnavo poslalo novelo Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti. V njej so naslovili problem prenizkih rejnin in jih zvišali s 150 na 300 evrov, omogočili brezplačno pravno pomoč rejnikom v postopkih pred sodišči ter uvedli letni dodatek za rejnike. Stroka in rejniki spremembe pozdravljajo, a menijo, da bi bilo treba tudi kadrovsko opolnomočiti centre za socialno delo in premisliti o sistemu stikov otrok v rejništvu z matično družino, ki včasih prinesejo več škode kot koristi. FOTO: Pixabay
Težko pričakovan Zakon o psihoterapevtski in klinično psihoterapevtski dejavnosti je od petka v javni obravnavi, a nasprotniki tovrstnih zakonodajnih sprememb poudarjajo, da je zakon nesistemski in neustrezen, saj med drugim krepi črni trg in podaljšuje čakalne dobe. Tako Zveza organizacij pacientov kot Zbornica kliničnih psihologov poudarjata, da je tudi časovnica javne obravnave nesprejemljiva. Ta bo namreč trajala le do 28. julija, kar se jim zdi nesmotrno glede na čas dopustov na eni strani in zahtevnost teme na drugi.
Na včerajšnji seji mestnega sveta so ljubljanski svetniki izglasovali spremembo odloka o krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, s čimer bo na petih lokacijah mogoče organizirati dogodke brez soglasja Zavoda za varstvo narave. Odločitev je razburila opozicijske svetnike, ki napovedujejo presojo zakonitosti in, če bo potrebno, tudi vložitev predloga za referendum.
Raziskava Masterindex je pokazala, da 87 % Slovencev uporablja plačilne kartice vsak teden, vsak dan pa več kot četrtina. Za spletne nakupe jih na tedenski ravni uporablja 28 %. Imate v denarnici kaj gotovine ali plačujete izključno s plačilnimi karticami? Ali plačujete s plačilnimi karticami, ker je to enostavno? Zaupate temu načinu plačevanja? To je bilo vprašanje za poslušalke in poslušalce v torkovi Aktualni temi.
Vse misli ljubiteljev nogometa so danes usmerjene k večerni tekmi med Portugalsko in Slovenijo v Frankfurtu. Kakšno je vzdušje med navijači, je preverila naša dopisnica Maja Derčar. Foto: MMC RTV Slovenija/Niko Hari
Nogometna euforija prehaja v novo fazo, ki ji v Sloveniji še nismo bili priča. Čeprav je veliko ljudi na dopustu, bodo vseeno spremljali današnjo tekmo osmine finala med Portugalsko in Slovenijo. Slovenija prvič v zgodovini igra v osmini finala na Euru. Matej Rijavec, športni novinar na portalu MMC, spremlja nastope Slovenije na prvenstvu že od začetka. Portugalska je velik favorit, toda bili so tudi Danci, Srbi in Angleži v skupinskem delu, pa nihče ni ugnal Slovenije. Danes torej Slovenija nima ničesar za izgubiti?
20. Vseslovensko srečanje v državnem zboru, na katerem so se zbrali Slovenci iz sveta in sosednjih držav, je bilo posvečeno mladim rojakom. »Mladi Slovenci v zamejstvu in po svetu - nosilci prihodnosti slovenstva zunaj meja domovine«, je srečanje naslovila pristojna komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. In kaj o prihodnosti menijo mladi?
Italijansko skovanko calciosociale bi lahko prevedli v »družbeno občutljivi nogomet«. Gre za gibanje, ki se je pred petnajstimi leti rodilo v degradiranem predmestju Rima, zdaj pa vključuje že 3000 otrok in njihovih družin po vsej Italiji in tudi drugod. Toda kakšna so pravila nogometa, pri katerem zmagujejo le tisti, ki jim je mar za druge? Janko Petrovec je obiskal rimski Nogometni klub Čudeži, kjer se je vse skupaj začelo.
V Avstriji želijo ogljično nevtralnost doseči do leta 2040, zato pospešeno gradijo sončne elektrarne. Eno največjih sončnih elektrarn so zgradili v 22. okrožju na Dunaju. Poleg fotovoltaičnega sistema pa so ustvarili še življenjski prostor za rastline in živali, tam se namreč pase 150 ovac pasme Jura.
Predlagane spremembe Zakona o invalidskih organizacijah po mnenju Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti prinašajo urejanje položaja in sistemsko financiranje Nacionalnega sveta invalidskih organizacij. Nekatere nevladne organizacije spremembam nasprotujejo, saj se bojijo, da bo ta organ postal edini sogovornik vlade na tem področju. Obenem se jim zdi načrtovanih 250 tisoč evrov letno za njegove dejavnosti občutno preveč. Tudi zagovornik načela enakosti priporoča, naj pristojni o zakonu, ki so ga pred dnevi vložili v vladni postopek, še enkrat premislijo. FOTO: Pixabay
Slovensko nogometno reprezentanco čaka nocoj zelo pomembna tekma. Ob 21-ih se bo pomerila z angleško reprezentanco in rezultat nas lahko pripelje v izločilne boje evropskega nogometnega prvenstva. Köln, prizorišče tekme, bo danes gotovo tudi slovenski, saj je v mesto že prišlo na tisoče slovenskih navijačev. Od tam se javlja Marko Rozman.
V prihodnjih minutah bomo spoznali dijaka srednje šole za strojništvo, mehatroniko in medije v Celju Patrika Gorjaka, ki je na Radiu Slovenija opravljal obvezno dvotedensko prakso. 19- letni Patrik Gorjak je oseba z avtizmom, v prostem času pa ustvarja svoje skladbe. O vtisih dela na Radiu ga je povprašala Petra Medved.
V Sloveniji trenutno vlada nogometna evforija. Dogajanje na Euru 2024 spremlja nepregledno število ljudi, od najmlajših, do najstarejših. Med njimi najdemo tudi takšne posameznike, navijače, ki naše športnike v ekipnih ali posameznih panogah spremljajo ves čas. Tudi, ko jim ne gre ravno najboljše. Eden izmed njih je tudi Jože Vozelj, ki nastope naših reprezentanc na različnih prvenstvih spremlja že od leta 1998. Obiskal je 69 držav, kjer so potekala različna mednarodna tekmovanja in prvenstva. Ustavil v Kölnu, in ga vprašali kako občuti trenutno euforijo in nenazadnje tudi preveril, kdo bo zmagovalec jutrišnje večerne tekme.
21. junija zaznamujemo svetovni dan amiotrofične lateralne skleroze. ALS je ena izmed degenerativnih nevroloških bolezni, za katero je značilen hiter, napredujoč potek. Njen najizrazitejši znak je mišična šibkost, ki se lahko začne kjer koli v telesu in nazadnje zajame večino mišic. Mišična šibkost je posledica prizadetosti motoričnih nevronov v možganski skorji ter v možganskem deblu in v hrbtenjači. Zato je za ALS v rabi tudi ime bolezen motoričnega nevrona. Bolniki imajo težave z govorom, požiranjem, gibanjem z udi in dihanjem. Bolezen se hitro slabša, učinkovitega zdravila ni. Od leta 1995 je na voljo zdravilo, ki za nekaj mesecev podaljša povprečno preživetje bolnikov z ALS. Bolezen se največkrat pojavi med 45. in 70. letom starosti. Pri nas je približno 150 bolnikov s to boleznijo. V okviru Društva distrofikov Slovenije deluje tudi Odbor za ALS. Obolelim in njihovim svojcem ponujajo različne oblike podpore, javnost pa ozaveščajo o tej hudi, neozdravljivi bolezni, razlaga strokovna sodelavka društva Andreja Šuštar.
V teh vročih poletnih dneh številni iščemo hlad tudi v gorah, ob jezerih, rekah, v gozdovih ali na travnikih. To pa so tudi habitati kač. Kaj torej storiti, če nas piči ena od treh strupenjač v naši državi, kako se opremiti in obnašati med hojo v naravi, kaj storiti ob srečanju s kačo, kje se najbolje počutijo modras, navadni gad in laški gad in zakaj je varovanje kač ključno za ohranjanje naravnega ravnovesja? Skratka, vse kar morate vedeti o kačah, izveste v prihodnjih minutah. Najprej prisluhnite pogovoru, ki ga je Rok Valenčič posnel z Gašperjem Razingerjem (na sliki), toksikologom in internistom iz Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, nato pa še pogovoru z biologinjo Ireno Furlan iz Živalskega vrta Ljubljana.
Mladi med 14. in 29. letom so se v zadnjem obdobju začeli bolj zanimati za politiko, prav tako sami zase ocenjujejo, da več vedo o politiki, kot so to poročale generacije pred njimi. To je med drugim pokazala raziskava Slovenska mladina 2024, ki sta jo, tako kot leta 2018, izvedli fundacija Friedrich Ebert Stiftung in Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru. Kaže se tudi zasuk mladih na politično desno sredino in to, da so zelo pesimistični glede svoje prihodnosti. Med njimi so se tako povečale skrbi zaradi priseljencev, nasilja zdravstvenega in pokojninskega sistema ter stanovanjske problematike.
V Münchnu se bosta čez par minut na tekmi evropskega prvenstva pomerili reprezentanci Slovenije in Srbije. Kakšno je vzdušje v Münchnu, na Pogačarjevem trgu in v Mariboru smo preverili z našimi dopisniki.
Danes je svetovni dan beguncev. Po podatkih Agencije OZN za begunce - UNHCR - se stanje v svetu slabša, število beguncev pa raste že dvanajst let zapovrstjo. Več kot polovica od 120 milijonov ljudi na begu ostaja znotraj meja lastne države, od dobrih 43 milijonov azilantov in drugih beguncev pod mednarodno zaščito pa jih je kar tri četrtine našlo zavetje v državah, ki sodijo med revne. Več v intervjuju Janka Petrovca s predstavnikom Agencije OZN za begunce, Filippom Ungarom.
S pravočasno zdravstveno obravnavo ne le, da človeku izboljšamo kakovost življenja, ga pozdravimo pa tudi skrajšamo bolniške odsotnosti. To velja za večino zdravstvenih storitev, pa tudi za fizioterapijo, kjer veliko vlogo igra čas. Človek po operaciji, poškodbi, ob hudih bolečinah ob čakanju na termin neredko utrpi nepopravljive posledice. Namreč fizioterapija je ena od tistih zdravstvenih storitev, kjer bolnik čaka nedopustno dolgo, čakalne vrste pa se le še daljšajo. Helena Lovinčič se je o tem pogovarjala z vodjo fizioterapije v Mariborskem zdravstvenem domu.
Policisti bodo do konca meseca izvajali poostren nadzor nad alkoholiziranimi vozniki in vozniki pod vplivom prepovedanih drog, za noč iz petka na soboto pa napovedujejo maraton nadzorovanja. Sodeč po zadnji raziskave Agencije za varnost prometa je kar 61 % slovenskih voznikov, ki so v zadnjem letu zaužili drogo, potem tudi sedlo za volan. Skoraj polovica je ob uporabi droge pila tudi alkohol. Takšni vozniki ogrožajo svoje življenje in življenja drugih, lani so vozniki pod vplivom različnih psihoaktivnih snovi povzročili 92 prometih nesreč. FOTO: Pixabay
Neveljaven email naslov