Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
4527 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
Že štirinajsto leto zapored je mesec april namenjen ozaveščanju o krajinskem načrtovanju v sodobnih krizah - predvsem podnebni in zdravstveni. Dogodki v sklopu MKA tako naslavljajo pozitivne vplive krajinskega načrtovanja tako za zdravje ljudi (ustrezno načrtovanje javnih odprtih površin in odprte krajine) kot tudi za zdravje planeta (prilagajanje na podnebne spremembe in blaženje podnebnih sprememb), temi, ki sta pravzaprav tesno povezani oziroma prepleteni. Barbara Kostanjšek predsednica društva krajinskih arhitektov Slovenije poudarja, da se je v zadnjem letu oblikovanje odprtih javnih površin izkazalo za pomembno.
Ustavno sodišče je ta teden najprej razveljavilo določbo iz PKP 6 o avtomatičnem podaljšanju akreditacij visokošolskim zavodom – kot je ugotovilo epidemija v podeljevanje akreditacij v nobenem primeru ne posega; potem je sporočilo, da bo za nazaj preverilo, ali je bilo zaprtje vrtcev in šol ustavno skladno; v četrtek pa je začasno – do dokončne odločitve – vnovič odprlo državno mejo za odhod iz države. S temi odločitvami je vnovič sprožilo val kritik na račun svojega dela v času epidemije. Komentar Jolande Lebar.
Kakšno je delo reševalcev v času epidemije? Ste opazili, da denimo v Ljubljani, pogosteje slišite sirene reševalnih vozil kot lani? Reševalci v osrednjeslovenski regiji so lani v tem času opravili 2724 intervencij, letos že 119 več. Dnevno imajo na voljo 10 nujnih in 2 nenujni ekipi, ki opravijo od 170 do 220 intervencij. Zakaj jih ljudje kličejo, kakšne so najpogostejši klici na pomoč, se je Helena Lovinčič pogovarjala z vodjo reševalne postaj na ljbuljanskem uKC, mag. Janezom Kramarjem.
Zelo si želijo, da bi to lahko izvedli v živo, a če ne bo šlo drugače, se bodo potrudili tudi na daljavo ali pa bodo začetek usposabljanja zamaknili za teden ali dva. Naučili se bodo prek spleta naročiti knjige iz knjižnice, dobili bodo osnove spletnega bančništva, elektronskega poslovanja uporabe e-uprave ipd. Več o tem Saša Gerčar iz Simbioze.
Slovenija bo v tem mesecu dobila večjo pošiljko cepiva proti covidu 19. Do sedaj je dobivala manj odmerkov, kot jih je naročila in želela. A to je težava vseh držav Evropske unije in širše. Zato se države odločajo za cepilni nacionalizem in individualizem. O proizvodnji in razdeljevanju cepiv se je s profesorjem Draganom Kesićem, ki se na Fakulteti za management v Kopru posveča tudi globalizacijskim procesom v svetovni farmacevtski industriji, pogovarjala Tjaša Škamperle.
Konec lanskega in v začetku letošnjega leta je potekala raziskava za oceno potreb po psihosocialni podpori med epidemijo Covida – 19 in je del Akcijskega načrta za izvajanje psihološke pomoči v razmerah epidemije. Nosilec raziskave je Nacionalni inštitut za javno zdravje v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani in Univerzo na Primorskem. Želeli so ugotoviti, kakšno duševno stisko doživljajo ljudje med epidemijo Covida – 19, kako se s stisko spoprijemajo in kakšne pomoči si želijo.
Uresničile so se napovedi o pozebi, ki v tem času sicer ni redkost v naših krajih, pravijo agrometeorologi, saj zaradi bližine Mediterana sadno drevje zgodaj zacveti, bližina Alp pa je kriva za aprilske vdore hladnega zraka. Po prvih ocenah je na Primorskem najbolj prizadeto sadno drevje v Slovenski Istri, pa tudi v Vipavski dolini in v Goriških brdih. Pozeblo je tudi sadno drevje v Ponurju. Pozeba pa slabo vpliva tudi na čebelarstvo.
Epidemija je prizadela večino gospodarskih panog, a najhuje je v popularni kulturi. Vanjo sodijo tudi cirkusi, denimo v Italiji. Tamkajšnja kulturna politika jih prišteva med pomembne panoge nacionalne kulturne tradicije, toda konkretno pomoč jim je ponudila šele po dobrem letu – potem ko so jim stroški oskrbe živali izpraznili varčevalne račune. Enega od italijanskih cirkusov – Cirkus Lidia Togni - je obiskal naš dopisnik Janko Petrovec.
Za znanstveniki Inštituta "Jožef Stefan" je zelo uspešen teden. V dveh najuglednejših znanstvenih revijah na svetu, Science in Nature, so objavili izsledke svojih raziskav. Odkritje, ki ga je objavila revija Science, je zelo aktualno, pomembno bo prispevalo k hitrejšemu razvoju zdravil za zdravljenje covida. Iskanje pravih učinkovin je namreč zelo zamudno, zato so se znanstveniki osredotočili na več kot 5000 snovi, ki so že bile vsaj delno klinično testirane. S pomočjo rentgenske difrakcije, ki je potekala na sinhrotronu Desy v Hamburgu, so iskali tiste, ki bi učinkovale na virusni protein, ki koronavirusu v naši celici omogoča razmnoževanje. Delo se je nato nadaljevalo v laboratorijih, kjer so jih testirali v celičnih kulturah. "Pokazalo se je , da imamo 11 substanc, ki so lahko zanimive za iskanje novih zdravil," je izpostavil prof. dr. Dušan Turk, ki je s še tremi sodelavci z Odseka za biokemijo, molekularno in strukturno biologijo IJS sodeloval v obsežni mednarodni kolaboraciji. "Ena teh substanc je že v uporabi kot antitumorsko zdravilo, druga je v kliničnih preiskavah. Našli pa smo tudi substanco, ki je v tretji fazi testiranja in je namenjena prav za zdravljenje covida." Raziskava, ki jo je objavila revija Nature, pa je obrnila nov list v knjigi našega poznavanja gibanja tekočin. Vsi dobro vemo, kako fino voda škropi na vse strani, če skočimo v morje. A pojavi, kot so škropljenje, vrtinci in oscilacijska gibanja, v določenih pogojih predstavljajo tudi hude težave. Prof. dr. Urošu Cvelbarju, vodji Odseka za plinsko elektroniko IJS in njegovim kolegom iz Južne Koreje je uspelo pokazati, kako je takšne pojave mogoče odpraviti z razelektritvijo toka plina oz. z uporabo plazme. "Predvidevamo, da bodo rezultati te raziskave pomagali izboljšati številne industrijske procese, ki vključujejo curke plinov, denimo pri izdelavi jekla in stekla, pri reaktivnih pogonskih sistemih in reaktivnih črpalkah," je nekaj možnih aplikacij naštel Uroš Cvelbar. Nova spoznanja bodo prišla tudi v astrofiziki pri raziskavah atmosfer planetov in lun, saj bi lahko pomagala pojasniti tako nastajanje oblakov kot denimo rdečo pego na Jupitru. Foto: IJS/ Dušan Turk (levo) in Uroš Cvelbar (desno)
Podatki kažejo, da je povpraševanje po stanovanjskih nepremičninah v Ljubljani višje od ponude. Seveda je podobno tudi na področju rabljenih stanovanj. Epidemija ni ustavila rasti cen kljub drugačnim pričakovanjem. Po podatkih Geodetske uprave je povprečna cena rabljenega stanovanja lani prvič presegla 2900 evrov na kvadratni meter. V Mariboru in Celju je povprečna cena s 1410 evri dosegla rekordno vrednost. V Kranju je porasla na 2180 evrov, v Kopru je padla z 2440 na 2380 evrov. Več Marko Rozman.
Škofjeloški pasijon, najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku, praznuje 300 let. Svojo živost in sporočilo je ohranil vse do danes. Napisal ga je pater Romuald, pred petimi leti pa je bil vpisan na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Zaradi epidemičnih razmer pa tokrat ne bo uprizoritve Škofjeloškega pasijona, ki je spokorna procesija velikega petka. V Škofji Loki so se prilagodili razmeram in pripravili vrsto tudi virtualnih dogodkov. Borut Gartner je že drugič ljubiteljski režiser Škofjeloškega pasijona, ki ga bodo uprizorili prihodnje leto. Prepričan je, da je sama procesija tako genialno zapisana, da ne potrebuje sprememb. V pogovoru z Aljano Jocif pa je predstavil snovanje in novosti naslednje uprizoritve.
Danes mineva natanko 80 let od takrat, ko je vihar druge svetovne vojne zajel tudi Slovenijo. Z vso silovitostjo se je 6. aprila 1941 napovedalo vse tisto, kar je zaznamovalo prihodnja več kot štiri usodna leta. Nekaj pričevanj in premislekov je strnil Stane Kocutar.
Na praznični velikonočni ponedeljek, dan po veliki noči, se kristjani spominjajo Jezusovega prikazovanja učencema na poti v Emavs. Po tem zgledu tradicionalno obiskujejo svoje bližnje in se z njimi veselijo novice o Kristusovem vstajenju. Ukrepi za preprečevanja okužb s korovirusom že drugo leto zapored onemogočajo ta običaj, pandemija pa je tudi sicer močno zarezala v versko življenje. V praznični oddaji se Nataša Lang s predstavniki Katoliške mladine pogovarja o doživljanju verskega življenja na daljavo in posledicah za vernost med mladimi, ki je upadala že pred pandemijo. Katoliška mladina je zavod za vzgojo, versko, kulturno in izobraževalno dejavnost mladih. Sogovorniki so duhovnik in direktor Katoliške mladine Matevž Mehle ter Anja Maver in Klara Rogina, ki kot laikinji pri tem zavodu aktivno sooblikujeta programe za mlade.
Društvo Humanitarček, ki dviguje standard starostnikov po državi, je v prvem valu epidemije čez noč dobilo tisoč novih varovancev. Prostovoljci Slovenske filantropije so v lanskem letu opravili 2000 ur prostovoljskega dela več kot leta 2019. Prostovoljcev ni bilo težko dobiti, opravljali so tudi dela, ki jih sicer ne opravljajo – krpali so kadrovsko podhranjenost v kritični infrastrukturi.
Poslanci so minuli teden kljub nasprotovanju okoljevarstvenikov in stroke po skrajšanem postopku potrdili novelo zakona o vodah.
Izvirna avtorska pravljica je nedvomno najprej povezana z danskim pisateljem Hansom Christianom Andersenom, ki je ljudsko dediščino uporabil, predelal in prilagodil času ter jo vsebinsko in oblikovno odtegnil od dotedanje pripovedne tradicije. Rodil se je 2. aprila 1805, na dan njegovega rojstva pa vsako leto praznujemo tudi mednarodni dan knjig za otroke in mladino, zato nekaj več z dr. Tino Bilban, raziskovalko, pisateljico, literarno kritičarko in predsednico slovenske sekcije IBBY (Mednarodne zveze za mladinsko književnost), ki se zaveda kako pomembno je promovirati kakovostno literaturo, sploh v času pandemije, ko je teže dostopati do knjižničnih gradiv. Sicer je leto polno okroglih obletnic, poleg 60 letnice bralne značke denimo mineva tudi 110 let od rojstva legendarne Kristina Brenkove, ki je pri nas postavila temelje mladinske književnosti, posvečena pa ji je tudi bralna akcija ob današnjem prazniku, 2. aprilu …
Zveza nevladnih organizacij za avtizem Slovenije je ob današnjem svetovnem dnevu zavedanja o avtizmu v poslanici opozorila, da se težave oseb z avtizmom v času pandemije povečujejo, poleg tega pa ugotavljajo, da se s strani odločevalcev na področju skrbi za boljše življenje teh ljudi od lani ni naredilo ničesar. Petra Medved se je pogovarjala s predsednico Zveze nevladnih organizacij za avtizem Slovenije Sabino Korošec Zavšek, ki je znova opozorila na področja, ki jih je potrebno urediti. Kaj si želijo ljudje z avtizmom in kakšne težave imajo v vsakdanjem življenju, pa bo povedala gospa Nada, ki že devet let dela v invalidskem podjetju.
Ko ob ponovnem zaprtju vrtcev in šol, govorimo o šolajoči populaciji in njihovih starših, se zdi, da smo pozabili še na eno skupino, na študente. Ti so še vedno doma. Če odštejemo nekaj dni v začetku oktobra in v zadnjih tednih tiste, ki so imeli laboratorijske vaje, lahko rečemo, da jih večina fakultet ni videla že več kot eno leto. Tudi zanje obdobje ni lahko, zakaj je tako, smo izvedeli od dr. Tomaža Veca, vodje Psihosocialne svetovalnice za študentke in študente ter zaposlene na Univerzi v Ljubljani.
Družba 2TDK je s Kolektorjem CPG podpisala pogodbo za gradnjo - za zdaj za en del - od Kopra do Črnega kala. Delavci bodo na gradbišču predvidoma maja, gradnja ključnih objektov pa naj bi se začela jeseni. Tjaša Škamperle se je v Lipici pogovarjala s prvim možem Kolektorja CPG Kristijanom Mugerlijem.
Nacionalni center Si-Cert ob svetovnem dnevu varnostnega kopiranja oz. backupa, poziva spletne uporabnike, naj še danes poskrbijo za varnostne kopije svojih podatkov. Čeprav bi backup moral redno izvajati prav vsak uporabnik, to velja še posebno za podjetja. Veliko podjetij je namreč med pandemijo za delo od doma pričelo uporabljati storitev oddaljenega dostopa, ki pa je v zadnjem času postala glavni vektor okužbe z izsiljevalskim virusom. Vrednost službenih dokumentov, družinskih fotografij in posnetkov s potovanj je težko določljiva. Če pride do okužbe računalnika z izsiljevalskim virusom, dokumenti hitro dobijo zelo otipljivo ceno. Vendar pa izsiljevalski virusi niso edini razlog, zakaj bi moral vsak uporabnik redno izvajati varnostno kopiranje dokumentov. Elektronske naprave se lahko pokvarijo, lahko jih uporabnik izgubi – ali so odtujene. Če lahko v primeru izsiljevalskih virusov dokumente povrnemo s plačilom odkupnine, v primeru okvare, izgube ali kraje brez njih ostanemo za vedno. Podrobneje Cirila Štuber.
Neveljaven email naslov