Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
'Emonika' izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške in avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še (vedno) nima.
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
Tisto, kar smo uspeli izvedeti o novem projektu je, da naj bi gradnjo obeh postaj, torej železniške in avtobusne, ločili od komercialnega dela. Tuj vlagatelj naj bi torej gradil trgovski center, zabavišče in poslovne prostore, država železniško postajo, državno podjetje Slovenske železnice pa avtobusno postajo ob Vilharjevi cesti.
“… kot kaže, ne drži več zaveza, po kateri lahko zasebnik lahko dobi stavbo pravico pri komercialnem delu projekta šele po končanju javnega. Zdaj lahko, kot slišim, investitor svoj del projekta naredi po svoji zamisli, država pa bo lahko v sodelovanju z železnicami zgradila logistični del. To je varianta bi jo lahko imeli že na začetku, to bi bilo najbolj logično. Povsod je investitor v javno infrastrukturo država. V Avstriji so železnice celo največji investitor v državi in hkrati razvijalec mesta”, pravi mestni arhitekt Janez Koželj.
Zakaj smo torej čakali deset in več let. Da spoznamo, da lahko potniški center naredimo sami, da tujega investitorja nikoli nismo potrebovali. Generalnega direktorja Slovenskih železnic Dušana Mesa smo vprašali, ali so pogovori z zasebnim investitorjem zašli v slepo ulico? Pravi, da ne, je pa na nek način potrdil besede podžupana:
“Še vedno se dogovarjamo glede projekta. Res pa je, da iščemo tudi rešitev, da javni del delamo ločeno od zasebnega, prav zato, da se stvari ne komplicirajo, ker je veliko pravnih vprašanj. Treba je vedeti, da projekt Emonika ni projekt države oziroma železnic, ampak je lastnik projekta madžarsko podjetje Trigranit, ki se po novem imenuje Granit Polis in oni so 97 odstotni lastniki projekta. Izvedba, kako se bo stvar odvijala, je odvisna od njih ne pa od države ali od Slovenskih železnic ali mesta. Mi smo vse pogoje izpolnili, celo več, določene obveze smo sprejeli, da bi se projekt nadaljeval. Vendar med njimi še ni dogovora in tudi določene zahteve so kdaj take, ki niso uresničljive.”
Slovenija je torej pred desetletjem in več sklenila pogodbo, ki je očitno ovira za graditev potniškega centra. Če temu ne bi bilo tako, bi danes imeli avtobusno postajo na Vilharjevi cesti, kjer ljudem ne bi bilo treba delati prekrške, da bi lahko vstopili na avtobus, utrujenim gostom pa ne bi bilo treba posedati na robu pločnika. Trg OF in Masarykova cesta bi postala mestni bulvar, s širokim Šmartinskim podvozom, kjer ni bi bilo več cestnega zamaška. Ob njej bi verjetno zgradili pravosodno palačo. Tako pa se zdi, da se pri nas najbolj izplača čakanje in prelaganje vsega na kasnejši čas.
4433 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
'Emonika' izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške in avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še (vedno) nima.
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
Tisto, kar smo uspeli izvedeti o novem projektu je, da naj bi gradnjo obeh postaj, torej železniške in avtobusne, ločili od komercialnega dela. Tuj vlagatelj naj bi torej gradil trgovski center, zabavišče in poslovne prostore, država železniško postajo, državno podjetje Slovenske železnice pa avtobusno postajo ob Vilharjevi cesti.
“… kot kaže, ne drži več zaveza, po kateri lahko zasebnik lahko dobi stavbo pravico pri komercialnem delu projekta šele po končanju javnega. Zdaj lahko, kot slišim, investitor svoj del projekta naredi po svoji zamisli, država pa bo lahko v sodelovanju z železnicami zgradila logistični del. To je varianta bi jo lahko imeli že na začetku, to bi bilo najbolj logično. Povsod je investitor v javno infrastrukturo država. V Avstriji so železnice celo največji investitor v državi in hkrati razvijalec mesta”, pravi mestni arhitekt Janez Koželj.
Zakaj smo torej čakali deset in več let. Da spoznamo, da lahko potniški center naredimo sami, da tujega investitorja nikoli nismo potrebovali. Generalnega direktorja Slovenskih železnic Dušana Mesa smo vprašali, ali so pogovori z zasebnim investitorjem zašli v slepo ulico? Pravi, da ne, je pa na nek način potrdil besede podžupana:
“Še vedno se dogovarjamo glede projekta. Res pa je, da iščemo tudi rešitev, da javni del delamo ločeno od zasebnega, prav zato, da se stvari ne komplicirajo, ker je veliko pravnih vprašanj. Treba je vedeti, da projekt Emonika ni projekt države oziroma železnic, ampak je lastnik projekta madžarsko podjetje Trigranit, ki se po novem imenuje Granit Polis in oni so 97 odstotni lastniki projekta. Izvedba, kako se bo stvar odvijala, je odvisna od njih ne pa od države ali od Slovenskih železnic ali mesta. Mi smo vse pogoje izpolnili, celo več, določene obveze smo sprejeli, da bi se projekt nadaljeval. Vendar med njimi še ni dogovora in tudi določene zahteve so kdaj take, ki niso uresničljive.”
Slovenija je torej pred desetletjem in več sklenila pogodbo, ki je očitno ovira za graditev potniškega centra. Če temu ne bi bilo tako, bi danes imeli avtobusno postajo na Vilharjevi cesti, kjer ljudem ne bi bilo treba delati prekrške, da bi lahko vstopili na avtobus, utrujenim gostom pa ne bi bilo treba posedati na robu pločnika. Trg OF in Masarykova cesta bi postala mestni bulvar, s širokim Šmartinskim podvozom, kjer ni bi bilo več cestnega zamaška. Ob njej bi verjetno zgradili pravosodno palačo. Tako pa se zdi, da se pri nas najbolj izplača čakanje in prelaganje vsega na kasnejši čas.
Projekt Izboljšanje kakovosti sodstva je v Oslu na Norveškem prejel najvišjo nagrado, kristalno tehtnico sodstva, ki jo podeljujeta Svet Evrope in Evropska komisija. O tem se je Cirila Štuber pogovarjala z vrhovno sodnico Nino Betetto.
Smrt človeka, zaradi katerega je bilo prelite toliko krvi, je zmaga. Ali z besedami republikanskega senatorja Lindseyja Grahama, za katere senator misli, da jih morajo izreči tudi demokrati: »Dobro opravljeno, gospod predsednik.« Zgodba Donalda Trumpa je premočrtna: kalifat je poražen, izpolnjene so obljube o umiku ameriških vojakov iz Sirije, rešena je zadrega s taktičnimi zavezniki Kurdi, dolgoletni zavezniki Turki so zadovoljeni in zdaj še smrt voditelja teroristov. Popolno, bi rekel predsednik Trump, edinstveno. Z ubojem al-Bagdadija je Trump učinkovito utišal kritike njegove politike do Sirije iz republikanskih vrst in obenem dal grenko lekcijo demokratom v trenutku, ko ga želijo odpoklicati. Sirija je prinesla prvo razpoko v republikansko varnostno obzidje okrog predsednika in kaže, da je razpoka sanirana. Za Washington ni tako zelo pomembno, da so stvari na terenu, predvsem tujem, drugačne od uradnih razlag. Gre predvsem, čeprav ne zmeraj, za instrumentalizacijo tujine za dosego notranjepolitičnih ciljev. Tisti, ki bo v tem trenutku opozarjal, da so na Bližnjem vzhodu, kjer sta zdaj na potezi predvsem Turčija in Rusija, s slednjo tudi Iran, ZDA potegnile kratko, bo ožigosan za dlakocepskega nasprotnika Donalda Trumpa. Bo kar držala metafora enega od ameriških kolegov: Donald Trump je kot sončev mrk. Če strmiš vanj, si v nevarnosti, da oslepiš. Če pa opazuješ njegov vpliv na okolico, vidiš obrise klasične republikanske, konservativne agende, zaradi katere je bil Donald Trump izvoljen in bo morda še enkrat. Smrt al-Bagdadija, pa če je še tako pomembna, je zgolj kamenček v mozaiku, ki se imenuje »Najprej Amerika, America First.«
Jutranji pogovor s posebnim poročevalcem iz Londona Adrijanom Bakičem.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Na vrhu slovenskega podjetja, največjega po prihodkih, se je ta teden zgodila rošada. Od poslovodenja Petrola so se poslovili predsednik uprave Tomaž Berločnik in člana uprave Rok Vodnik ter Igor Stebernak. Razlog? Ne nepravilnosti, osebno okoriščenje, škodovanje družbi ali slabi rezultati, pač pa razhod z nadzornim svetom zaradi strateških načrtov. Zato je rošada dvignila veliko obrvi.
Z iznajdbo računalnika je človek računanje prepustil strojem. Njihova hitrost in zmogljivost je za zdaj omejena z binarnim zapisovanjem informacij v bite – 0 ali 1. Kvantni bit ali kubit pa s kvantno superpozicijo informacijo lahko zapisuje tudi kot 0 in 1. Računska moč z dodajanjem kubitov pri kvantnem mikroprocesorju torej narašča eksponentno in ne linearno kot pri klasičnem. Kvantni računalnik probleme rešuje vzporedno in ne zaporedno. Ameriški tehnološki velikan Google je z objavo znanstvenega članka v reviji nature razkril, da mu je uspel tako imenovani kvantni preboj. V nekaj minutah so izvedli računsko operacijo, ki je sodobna tehnologija ne bi mogla v 10 tisoč letih. V IBM-u tem trditvam nasprotujejo, njihov klasični računalnik bi tak izračun - pravijo - s pravim algoritmom opravil v nekaj dneh. O razvoju kvantnih računalnikov in Googlovi inovaciji se je Urška Henigman pogovarjala s prof. dr. Draganom Mihajlovićem vodjem raziskovalnega odseka Kompleksne snovi na Inštitutu Jožef Štefan.
Prihodni petek se bo po 8-ih letih s položaja prvega moža Evropske centralne banke poslovil Mario Draghi. Nasledila ga bo nekdanja direktorica Mednarodnega denarnega sklada Christine Lagarde. Kakšno zapuščino za seboj pušča Draghi in po čem si ga bomo najbolj zapomnili? Urška Jereb s sogovornikoma: nekdanjim guvernerjem Francetom Arharjem in ekonomistom Mojmirjem Mrakom
V rubriko Po Sloveniji z dopisniki se nam je oglasil Valter Pregelj. Sprehodili smo se po Leonardovi poti v Vipavski dolini, pogovarjali o akciji drevo za Cerje, hrib, kjer je avgusta v požaru zgorelo prek 80 hektarjev gozda in drugega rastja, med drugim pa tudi o problematiki brezdomstva na Goriškem.
V Ljubljani potekajo dunajski dnevi. Dunaj že deseto leto zapored velja za najboljše mesto za bivanje na svetu. Predstavili so dobre prakse s področja krožnega gospodarstva, preprečevanja prekomernega turizma in preprečevanja nasilja nad ženskami. Ljubljano je prvič obiskal tudi župan Dunaja dr. Michael Ludwig.
V Psihiatrični bolnišnici Idrija je tretjina hospitaliziranih bolnikov starejših od 61 let. Znotraj te skupine jih ima polovica psihične in vedenjske motnje zaradi napredovane demence in po bolnišničnem zdravljenju potrebujejo namestitev v socialno-varstveni ustanovi. Če te namestitve ni mogoče dobiti, pacientu uredijo podaljšano zdravljenje. To pa močno bremeni njihov posteljni fond. Prispevek Nine Brus.
Na obisku v Sloveniji se je mudila profesorica doktorica Kim Binsted, vodilna raziskovalka na programu HI-SEAS, ki ga financira Nasa. Trenutno je zaposlena tudi kot znanstvena sodelavka AAAS-ja za znanstveno in tehnološko politiko v pisarni senatorja v Beli hiši v Washingtonu. Na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani je predavala o razvoju umetne inteligence, po predavanju pa se je Urška Henigman z njo pogovarjala o izzivih razvoja te tehnologije.
Ko se je že zdelo, da je trgovanje z osebnimi podatki zahvaljujoč striktni zakonodaji in dobremu nadzoru zajezeno, se nam je oglasil poslušalec iz Prekmurja, ki je po obisku zdravstvene ustanove dobil ponudbo podjetja, ki se ukvarja z izterjavo odškodnine po nezgodah. Takoj je pomislil na zlorabo osebnih podatkov, ki bi jih morala varovati ambulanta, ki ji jih je v dobri veri zaupal. Ker je podobne zgodbe slišal tudi od svojih znancev, je informacije o tem posredoval tudi nam.
Slovenija je jedrska država in to gotovo še nekaj časa bo. Vprašanje oz. problematika, ki iz tega sledi, pa je seveda problem odlaganja in hranjenja jedrskih odpadkov. O tem v zadnjem času poslušamo predvsem v luči slovensko-hrvaških, zaenkrat še neuspešnih, dogovorih o skupni uporabi novega skladišča v Vrbini.
Mednarodne konvencije določajo, da mora vsaka jedrska država skrbeti tudi za raziskave in izobraževanja na tem področju. Slovenija je jedrska država, torej mora imeti strokovnjake, ki te zadeve razumejo, raziskujejo in so pri tem finančno neodvisni od proizvajalcev energije. Na ta način deluje tudi Reaktorski infrastrukturni center – ali RIC na kratko – ki ga je obiskala Darja Pograjc. Nastala je radijska reportaža.
Remont krśke nuklearke pomeni tudi izpad pribliźno 20 odstotkov elektricne energije, ki jo porabimo v Sloveniji. Nadomestijo jo z nakupi na mednarodnem trgu, pri tem pa je pomemben cas nakupa, saj se cene elektrike spreminjajo. To je ena izmed iztocnic za pogovorz generalnim direktorjem Gen energije Martinom Novśakom. Z njim se je pogovarjal Bojan Leskovec.
V Jedrski elektrarni krško vsakih 18 mesecev ustavijo reaktor in jo izklopijo iz elektroenergetskega omrežja. Tolikšen je namreč gorivni cikel, po katerem zamenjajo del gorivnih elementov, čas remonta pa izkoristijo tudi za vzdrževalna ter posodobitvena dela. Naša terenska ekipa, ki se danes do popoldneva oglaša iz Krškega, se je srečala tudi z vodjo proizvodnje v JEK, Gorazdom Pfeiferjem. O remontu se je z njim pogovarjal Peter Močnik.
Še naprej ostajamo v Krškem z našo terensko ekipo. Slišali smo, kako poteka remont, ki se zgodi vsakih 18 mesecev in čemu je namenjen, zdaj pa k srčiki delovanja jedrske elektrarne. Pokukali bomo v reaktor in izvedeli več o gorivnih elementih, ki poganjajo elektrarno in ki so s toploto, ki jo proizvajajo, vir električne energije. Od kod pridobijo nove gorivne elemente z obogatenim uranom, kakšni so protokoli varovanja transporta goriva in menjave gorivnih palic v reaktorju elektrarne in tudi, kaj storijo s starimi gorivnimi elementi, o vsem tem v pogovoru z glavnim inženirjem za gorivo v NEK, Andrejem Kavčičem. Z njim se je pogovarjal Peter Močnik.
O odnosu do jedrske energije v Avstriji, Italiji, Franciji, Rusiji in na Kitajskem z našimi dopisniki.
Terenska ekipa Prvega je obiskala Fakulteto, za katero morda še niste slišali. Gre namreč za eno najmlajših javnih fakultet pri nas, ki je bila ustanovljena pred 15. leti. Govorimo o Fakulteti za energetiko, ki jo je najti na dveh lokacijah: v Krškem in v Velenju. Lokaciji nista izbrani naključno. V Krškem, od koder se danes oglaša tudi naša terenska ekipa, je locirana jedrska elektrarna in elektrarne na reki Savi, v Velenju pa imamo termoenergijo s termoelektrarno Šoštanj in s pripadajočimi podjetji. Prav tu študenti in študentke s Fakultete za energetiko večinoma dobijo zaposlitev, pravi prof. dr. Jurij Avsec, prodekan za izobraževalno dejavnost na fakulteti, s katerim se je pogovarjal Peter Močnik. Poklepetali smo tudi z enim od študentov fakultete.
Neveljaven email naslov