Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
'Emonika' izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške in avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še (vedno) nima.
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
Tisto, kar smo uspeli izvedeti o novem projektu je, da naj bi gradnjo obeh postaj, torej železniške in avtobusne, ločili od komercialnega dela. Tuj vlagatelj naj bi torej gradil trgovski center, zabavišče in poslovne prostore, država železniško postajo, državno podjetje Slovenske železnice pa avtobusno postajo ob Vilharjevi cesti.
“… kot kaže, ne drži več zaveza, po kateri lahko zasebnik lahko dobi stavbo pravico pri komercialnem delu projekta šele po končanju javnega. Zdaj lahko, kot slišim, investitor svoj del projekta naredi po svoji zamisli, država pa bo lahko v sodelovanju z železnicami zgradila logistični del. To je varianta bi jo lahko imeli že na začetku, to bi bilo najbolj logično. Povsod je investitor v javno infrastrukturo država. V Avstriji so železnice celo največji investitor v državi in hkrati razvijalec mesta”, pravi mestni arhitekt Janez Koželj.
Zakaj smo torej čakali deset in več let. Da spoznamo, da lahko potniški center naredimo sami, da tujega investitorja nikoli nismo potrebovali. Generalnega direktorja Slovenskih železnic Dušana Mesa smo vprašali, ali so pogovori z zasebnim investitorjem zašli v slepo ulico? Pravi, da ne, je pa na nek način potrdil besede podžupana:
“Še vedno se dogovarjamo glede projekta. Res pa je, da iščemo tudi rešitev, da javni del delamo ločeno od zasebnega, prav zato, da se stvari ne komplicirajo, ker je veliko pravnih vprašanj. Treba je vedeti, da projekt Emonika ni projekt države oziroma železnic, ampak je lastnik projekta madžarsko podjetje Trigranit, ki se po novem imenuje Granit Polis in oni so 97 odstotni lastniki projekta. Izvedba, kako se bo stvar odvijala, je odvisna od njih ne pa od države ali od Slovenskih železnic ali mesta. Mi smo vse pogoje izpolnili, celo več, določene obveze smo sprejeli, da bi se projekt nadaljeval. Vendar med njimi še ni dogovora in tudi določene zahteve so kdaj take, ki niso uresničljive.”
Slovenija je torej pred desetletjem in več sklenila pogodbo, ki je očitno ovira za graditev potniškega centra. Če temu ne bi bilo tako, bi danes imeli avtobusno postajo na Vilharjevi cesti, kjer ljudem ne bi bilo treba delati prekrške, da bi lahko vstopili na avtobus, utrujenim gostom pa ne bi bilo treba posedati na robu pločnika. Trg OF in Masarykova cesta bi postala mestni bulvar, s širokim Šmartinskim podvozom, kjer ni bi bilo več cestnega zamaška. Ob njej bi verjetno zgradili pravosodno palačo. Tako pa se zdi, da se pri nas najbolj izplača čakanje in prelaganje vsega na kasnejši čas.
4380 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
'Emonika' izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške in avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še (vedno) nima.
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
Tisto, kar smo uspeli izvedeti o novem projektu je, da naj bi gradnjo obeh postaj, torej železniške in avtobusne, ločili od komercialnega dela. Tuj vlagatelj naj bi torej gradil trgovski center, zabavišče in poslovne prostore, država železniško postajo, državno podjetje Slovenske železnice pa avtobusno postajo ob Vilharjevi cesti.
“… kot kaže, ne drži več zaveza, po kateri lahko zasebnik lahko dobi stavbo pravico pri komercialnem delu projekta šele po končanju javnega. Zdaj lahko, kot slišim, investitor svoj del projekta naredi po svoji zamisli, država pa bo lahko v sodelovanju z železnicami zgradila logistični del. To je varianta bi jo lahko imeli že na začetku, to bi bilo najbolj logično. Povsod je investitor v javno infrastrukturo država. V Avstriji so železnice celo največji investitor v državi in hkrati razvijalec mesta”, pravi mestni arhitekt Janez Koželj.
Zakaj smo torej čakali deset in več let. Da spoznamo, da lahko potniški center naredimo sami, da tujega investitorja nikoli nismo potrebovali. Generalnega direktorja Slovenskih železnic Dušana Mesa smo vprašali, ali so pogovori z zasebnim investitorjem zašli v slepo ulico? Pravi, da ne, je pa na nek način potrdil besede podžupana:
“Še vedno se dogovarjamo glede projekta. Res pa je, da iščemo tudi rešitev, da javni del delamo ločeno od zasebnega, prav zato, da se stvari ne komplicirajo, ker je veliko pravnih vprašanj. Treba je vedeti, da projekt Emonika ni projekt države oziroma železnic, ampak je lastnik projekta madžarsko podjetje Trigranit, ki se po novem imenuje Granit Polis in oni so 97 odstotni lastniki projekta. Izvedba, kako se bo stvar odvijala, je odvisna od njih ne pa od države ali od Slovenskih železnic ali mesta. Mi smo vse pogoje izpolnili, celo več, določene obveze smo sprejeli, da bi se projekt nadaljeval. Vendar med njimi še ni dogovora in tudi določene zahteve so kdaj take, ki niso uresničljive.”
Slovenija je torej pred desetletjem in več sklenila pogodbo, ki je očitno ovira za graditev potniškega centra. Če temu ne bi bilo tako, bi danes imeli avtobusno postajo na Vilharjevi cesti, kjer ljudem ne bi bilo treba delati prekrške, da bi lahko vstopili na avtobus, utrujenim gostom pa ne bi bilo treba posedati na robu pločnika. Trg OF in Masarykova cesta bi postala mestni bulvar, s širokim Šmartinskim podvozom, kjer ni bi bilo več cestnega zamaška. Ob njej bi verjetno zgradili pravosodno palačo. Tako pa se zdi, da se pri nas najbolj izplača čakanje in prelaganje vsega na kasnejši čas.
Trend naglega naraščanja izdatkov za bolniška nadomestila je opazen že od leta 2015 in močno zajeda v finance zdravstvene blagajne. Če je bilo lani teh stroškov že 497 milijonov evrov, prve ocene za letos kažejo, da bo ta znesek že skoraj 700 milijonov. Ključna razloga sta dva: prvi je izjemen razmah epidemije, drugi pa stalno povečevanje dolgotrajnih odsotnosti.
Ob današnjem svetovnem dnevu zavedanja o avtizmu bodo članice in člani Društva za pomoč mladostnikom in odraslim s spektroavtistično motnjo ASPI na Prešernovem trgu v Ljubljani ob 11. uri izvedli dogodek z naslovom Živela avtistična drugačnost! Mladostniki in odrasli s spektroavtistično motnjo v organizaciji Društva ASPI, Plesnega Epicentra Ljubljana in Zavoda Maja Weiss - Zavoda za kulturne dejavnosti bodo pripravili poleg kulturnega programa tudi prvi Flash Mob Dance z naslovom Samo ljubezen. Več pa v prispevku Petre Medved.
V tem tednu bomo praznovali dan slovenske zastave. 7. aprila letos bo namreč minilo 147 let, odkar je v Ljubljani prvič zaplapolala slovenska trobojnica. Zakaj ves april ne bi posvetili naši zastavi, se sprašujejo in hkrati predlagajo v Grboslovnem in zastavoslovnem društvu Heraldica Slovenica. Kancler društva Anže Hobič nam je pojasnil razloge za to.
Na Prvem programu Radia Slovenija smo pred nekaj dnevi posneli ekskluzivni pogovor z hrvaško glasbeno divo, pevko šansona in mediteranskega melosa, Terezo Kesovijo. Gostili smo jo pred njenim velikim ljubljanskim koncertom v Cankarjevem domu. Z Aido Kurtović sta med pogovorom nekaj pozornosti namenili tudi repertoarju, s katerim se bo konec aprila predstavila občinstvu v Sloveniji. Intervju in koncert Tereze Kesovije, ki ga bo snemala naša radijska ekipa, bomo naknadno predvajali v oddaji Sobotni glasbeni večer.
Program Za ženske v znanosti, ki ga pri nas že 16. leto organizirata L'Oreal Adria in Nacionalna komisija za Unesco, je namenjen spodbujanju mladih znanstvenic naravoslovno-tehničnih in medicinskih smeri na njihovi karierni pot. Med mladimi doktorji znanosti je danes sicer že več kot polovica žensk (54%), a se njihov delež na višjih znanstvenih pozicijah občutno zmanjša. Na fakultetah v Evropski uniji in ZDA je delež žensk med 20 in 33 odstotki. Na področjih, kot je inženirstvo, pa pade celo na 5 odstotkov. Kar polovica znanstvenic že po petih letih obupa nad kariero na znanstveni ustanovi. To je le nekaj statističnih podatkov, ki so jih izpostavili ob letošnji razglasitvi najboljših, in ki pričajo, da je pot do uspešne kariere v znanosti za ženske še vedno precej zahtevnejša. Toplotna stikala, energija iz odpadkov in širjenje organizmov po planetu Vsekakor pa kvaliteta raziskovalnega dela letošnjih štipendistk priča tako o njihovem vrhunskem znanstvenem prispevku, kakor o aktualnosti njihovih raziskav. Kemijska tehnologinja Tina Kegl se je osredotočila na pridobivanje energije – predvsem bioplinov – in koristnih produktov iz organskih odpadko; Katja Klinar razvoju toplotnih stikal in toplotnih diod, ki bodo v prihodnosti lahko pomembno prispevala k, denimo, zmanjšanju toplotnih izgub v stavbah; biologinja dr. Eva Turk pa je razvila metodo, s katero je mogoče določiti najverjetnejšo pot širjenja družine pajkov zlatih mrežarjev po svetu in določiti, od kod izvirajo. To metodo pa je ob ustreznih podatkih mogoče aplicirati tudi na druge organizme. Foto: Jani Ugrin
V vsakdanjem življenju uporabljamo na tisoče kemikalij, česar se pogosto niti ne zavedamo, kot tudi ne njihovega vpliva na okolje. Vse te snovi namreč puščajo svoje sledi tudi v naravi, še zlasti v vodnih virih, saj jih voda zaradi svoje narave topi. V okviru mednarodnega projekta boDEREC-CE so raziskovalci Naravoslovnotehniške fakultete v sodelovanju z Javnim podjetjem VOKA SNAGA preverjali vsebnost novodobnih onesnaževal v podzemnih in površinskih vodah v celotni Ljubljanski kotlini, vzorci so bili odvzeti tudi po nekaterih lokacijah na Gorenjskem. Pričakovano slabše je stanje površinskih voda, v katerih je bilo najti pesticide, hormone, zdravila, tudi kofein. Za podzemne vode zaenkrat večje nevarnosti ni, a je treba postoriti vse, da se jih zaščiti. O tem kaj onesnaževala v površinskih ter plitvih in globokih podzemnih vodah pomenijo za kakovost vode in siceršen vpliv na okolje, se je z dr. Mihaelom Brenčičem z Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani pogovarjal Peter Močnik.
Zavedanje, da lahko zaradi izsiljevalskih virusov izgubimo vse podatke, ki jih hranimo v osebnem računalniku, na telefonu ali v drugih napravah, s katerimi se povezujemo s svetovnim spletom, še vedno ni prav visoko. Dokler se ne zgodi nam, imamo občutek, da goljufi z izsiljevalskim virusom zašifrirajo podatke in tako rekoč onesposobijo računalnik drugim, manj pazljivim in razgledanim glede tega. Vendar pa, če vas zdaj vprašamo, kdaj ste naredili zadnje varnostne kopije podatkov s svojih naprav, vemo, da so odgovori porazni. Najbrž se ne spomnite, ali pa tega niste naredili še nikoli. In tudi zdaj, ko smo vas spomnili, da je to nujno početi v nekih časovnih intervalih, ste najbrž rekli – bom jutri. Pa imamo dobre razloge za odlašanje? Več Cirila Štuber v pogovoru s Tadejem Hrenom strokovnim sodelavcem pri Si-Certu.
Kakšno je vzdušje v baltskih državah, ko divja vojna v Ukrajini. Litva, Latvija in Estonija mejijo na Rusijo in so hkrati članice zveze NATO. Poleg tega imajo velik delež rusko govorečega prebivalstva. Utrip v pribaltskih državah spremlja Gašper Andrinek.
Kakšno je vzdušje v baltskih državah, ko divja vojna v Ukrajini. Litva, Latvija in Estonija mejijo na Rusijo in so hkrati članice zveze NATO. Poleg tega imajo velik delež rusko govorečega prebivalstva. Utrip v pribaltskih državah spremlja Gašper Andrinek.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ukrajinski pogajalci si na pogovorih želijo doseči premirje med sprtima stranema, da bi preprečili še večjo humanitarno katastrofo. Vodja ukrajinske diplomacije Dmitro Kuleba je poudaril, da se ne bodo pogajali o zamenjavi ukrajinskega vodstva, predaji ozemelj ali suverenosti. Rusija med drugim zahteva, da Ukrajina opusti načrte o vstopu v zvezo NATO. Iz Kijeva pa so sporočili, da so glede tega vprašanja pripravljeni sprejeti kompromis.
V Sloveniji je souporaba avtomobilov mogoča že v kar nekaj urbanih središčih; v Ljubljani, Mariboru, Kranju, Murski Soboti in v Novem mestu, sistem souporabe avtomobilov pa seže tudi do letališča Brnik. Največji ponudnik, Avantcar je imel ob svojih začetkih pred šestimi leti v svojem sistemu 30 vozil na 12 lokacijah, danes pa že 350 vozil na 130 lokacijah. Počasi se uveljavlja tudi ponudnik ShareAndGo, ki pa ima težave s parkirišči, saj večina pripada prvemu ponudniku. Zanimivo je, da se je od leta 2019 začela vzpostavljati tudi platforma Giro Car Share, prek katere lahko lastniki avtomobilov te delijo z drugimi. Namesto, da bi med delovnim časom oz. takrat, ko jih ne potrebujejo, ti stali v garažah ali na parkiriščih, jih oddajo najemnikom. Danes si bomo pobliže ogledali, kako deluje souporaba nelastniških avtomobilov, ki je zaradi koronskih ukrepov zadnji dve leti stagnirala, zdaj pa doživlja novo pomlad.Več o tem Cirila Štuber.
Jutri se bo v Termah Čatež začelo evropsko šahovsko posamično prvenstvo. Žal bo zaradi tragičnih dogodkov v Ukrajini okrnjeno, čeprav bo vseeno prišlo nekaj ukrajinskih šahistk in šahistov. Pred dnevi so tudi številni ruski vrhunski šahisti na čelu z izzivalcem svetovnega prvaka Janom Nepomnjaščijem napisali odprto pismo proti vojni. O organizacijskih izzivih in nastopih naših šahistk in šahistov v enajstih kolih evropskega prvenstva se je Tomaž Gerden pogovarjal s podpredsednico Slovenske šahovske zveze Darjo Kapš.
Presunljive fotografije so stalnica prvih strani tiskanih in elektronskih medijev. S fotografijami z vojnih območjih po eni strani dokumentiramo dogajanje, ki bi ga brez tega bilo mogoče zanikati, po drugi strani pa so nazorne fotografije lahko tudi vdor v zasebnost posameznikov, ki smo jih ujeli v najobčutljivejšem položaju v njihovih življenjih. Fotografa omejuje in kultivira etični kodeks, zadnji filter pa so seveda uredniki medijskih hiš, ki odločajo, katera fotografija bo objavljena in katera ne. O vojni fotografiji se je Rok Valenčič pogovarjal s fotografinjo Manco Juvan.
Slovenski športnice in športniki v različnih panogah dosegajo vrhunske rezultate. Na nedavnih olimpijskih igrah v Pekingu je Slovenija z osvojenimi sedmimi kolajnami glede na število prebivalcev zasedla drugo mesto med vsemi državami udeleženkami. O receptu za odličnost slovenskega športa in napakah staršev pri uvajanju otrok v šport smo se pogovarjali s športno psihologinjo Andrejo Holsedl.
Na javni tribuni o razmerah na RTV Slovenija so govorci v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani opozorili na pritiske na zaposlene in predstavili peticijo za javno radiotelevizijo.
V Bosni in Hergcegovini na grozote vojne, predvsem na to, kako jo doživljajo otroci, opominja muzej vojnega otroštva. V Sarajevu so ga odprli pred petimi leti, že leto kasneje ga je Svet Evrope razglasil za muzej leta. V njem je danes 5000 eksponatov iz 15 območij vojn in konfliktov, največ iz Bosne in Hercegovine. Svoje izpostave (oddelke) imajo tudi v New Yorku, Haagu in Kijevu. Osebju iz ukrajinskega glavnega mesta so pomagali pobegniti, ko so se začeli ruski napadi, z njimi pa žal tudi nova pričevanja in spomini na odraščanje v vojni.
V ospredju delovanja gibanja Mladi za podnebno pravičnost je socialno pravičen in bolj ambiciozen zeleni prehod, ki bo v svoje bistvo postavljal dejanske potrebe ljudi in narave, ne pa interesov kapitala. Njihove zahteve po spremembah izhajajo iz večletnega omejevanja možnosti demokratičnega odločanja državljank in državljanov, saj se po njihovem vse pomembne odločitve sprejemajo za zaprtimi vrati, v kabinetih odločevalcev. Sami so ubrali drugačen pristop, šli so do ljudi in njihove predloge vključili v nabor zahtev, na koncu so jih zapisali 29.
Iz Ukrajine je doslej pobegnilo skoraj 3,5 milijona ljudi, so danes sporočili Združeni narodi in pri tem pohvalili ukrajinske sosede za pomoč. Največ beguncev, več kot dva milijona, je prečkalo mejo s Poljsko. Iz Poljske in Romunije pa že poročajo o kriminalnih dejanjih, o izkoriščanju stisk žensk in o zlorabah pod pretvezo nudenja pomoči. O trgovini z ljudmi v luči vojne v pogovoru s Katjušo Popović iz Društva Ključ – centra za boj proti trgovanju z ljudmi.
27. dan vojne v Ukrajini, 3,5 milijona beguncev, skupaj 10 milijonov razseljenih ljudi. Aktualno dogajanje komentira zunanjepolitični komentator Miha Lampreht.
Neveljaven email naslov