Šakal je vrsta, ki jo v Sloveniji šele spoznavamo, saj si je pri nas »udomačil« šele v zadnjih dveh desetletjih. Zato ni presenetljivo, da o njem vemo sorazmerno malo, še manj pa je jasno, kakšen je njegov vpliv na ekosisteme. Toda to se bo kmalu spremenilo. Na Krasu so namreč raziskovalci s telemetrično ovratnico opremili mladega šakaljega samca, ki so ga poimenovali Luka. Z njegovo pomočjo bomo tako dobili boljši vpogled v življenjske navade tega izredno previdnega štirinožnega plenilca. O šakalih se je z dr. Hubertom Potočnikom z ljubljanske Biotehniške fakultete pogovarjala Nina Slaček. Foto: Janez Tarman

Šakal, ki so ga poimenovali Luka, bo pomagal razkriti življenjske navade vrste, ki jo še zelo slabo poznamo.

Zlati šakal je sorazmerno nova vrsta pri nas, saj se je tu »udomačil« šele v zadnjih dveh desetletjih. Doma je na Bližnjem vzhodu. V Evropi, z izjemo določenih območij Grčije in Dalmacije, ni nikoli prej živel, saj mu zime z veliko snega ne ustrezajo. Toda v zadnjih desetletjih se je šakal začel zelo hitro in uspešno širiti na nova območja, tudi k nam. Po okvirnih ocenah naj bi na območju Slovenije živelo že približno 40 šakaljih družin oziroma več sto živali, največ na območju Primorske in Krasa, najdemo pa jih tudi že na drugih nižinskih območjih, denimo na Ljubljanskem barju.

Ker gre za novo vrsto pri nas, vemo o šakalih sorazmerno malo. Pri hrani je oportunist, ki se hrani z vsem, kar le najde, predvsem sicer z manjšimi živalmi in sadjem, izkoristi pa tudi vse odpadke človeškega izvora, od denimo komposta do klavniških odpadkov. Prilagodljivost pri hrani je nedvomno pomemben dejavnik pri širitvi šakalov, toda podrobnosti o njegovih življenjskih navadah so ključnega pomena, če želimo realno oceniti, kakšen je vpliv nove vrste na tukajšnje ekosisteme in koliko škode dejansko povzročijo šakali.

Podatki s telemetrične ovratnice, ki so jo namestili mlademu šakaljemu samcu na Krasu, bodo tako pomembno zmanjšali te bele lise.

“Izvedeti želimo, kakšna je dejansko vloga šakala, kakšne so njegove prostorske potrebe, s čim konkretno se prehranjuje, kakšen je njegov dejanski vpliv na druge vrste v prostoru,” poudarja dr. Hubert Potočnik z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. “Tega zdaj ne vemo in tudi zato se šakalu  pogosto pripisuje škodljiv vpliv na druge vrste, tudi kadar za to ni konkretnih dokazov.”

Luka ne bo dolgo ostal edini šakal s telemetrično ovratnico. V dveh letih bo tako opremljenih predvidoma deset šakalov in zato bomo kmalu veliko bolje poznali to izredno previdno žival, ki se človeku sicer spretno izogiba.

V projekt telemetričnega spremljanja šakala so vključene Biotehniška fakulteta UL, Gozdarski inštitut Slovenije in Visoka šola za varstvo okolja iz Velenja, pri odlovu živali pa sodelujejo tudi lovske družine.