Strah pred evropskimi kačami je popolnoma neupravičen

“Kač se bojimo, ker jih ne poznamo”, je glavno sporočilo nedeljskega jutra na Prvem, v katerem smo razmišljali o teh čudovitih plazilcih, do katerih še vedno gojimo pretiran strah. Mnenje, da je dobra kača le mrtva kača, že zdavnaj sodi na smetišče zgodovine in je nič drugega kot le refleksija strahu, ignorance in odsotnosti razuma. Kače, če nič drugega, so del naravne verige, ki med drugim pripomore tudi k uravnavanju števila žuželk ter miši in podgan v naravi in so na drugi hrana pticam, ježem in lisicam. K pogovoru smo povabili biologa in preučevalca plazilcev Tomaža Jagra, ki  ima v svojem kačjem arsenalu nekaj več kot 50 kačjih duš z vseh vetrov – približno polovica je naših avtohtonih in evropskih vrst, te mu služijo tudi za izobraževalne delavnice, medtem ko je druga polovica bolj ali manj eksotičnih vrst. Nekaj misli in zgodb o kačah nam je namenila tudi plezalka in alpinistična inštruktorica Marta Krejan. Plezalci in alpinisti se s kačami namreč ne srečujejo trako redko.

Ste kdaj razmišljali, kako kače slišijo, če vendar nimajo ušes, in kako zaznavajo okolje? Tomaž Jagar pojasnjuje:

“Okolje zaznavajo zelo podobno kot mi, le da ne slišijo. Zelo pomemben je vid. Nekatere vrste imajo izredno dobro razvit globinski, stereoskopski vid, saj dosti vrst lovi predvsem s pomočjo vida. Izredno pomemben je voh. Kače vohajo in okušajo zrak z jezikom in tako določajo smer, od koder vonjava prihaja. Zaznavajo pa tudi tresljaje. Nekatere vrste pa, te v Evropi niso prisotne, zaznavajo tudi infrardečo svetlobo, zaznavajo toploto.”

Pri nas strupene kače od nestrupenih lahko ločimo po tem, da imajo strupene kratko in čokato telo ter kratek rep. Takšne pustimo pri miru. “A čim gremo izven Evrope, to pravilo ne velja več”, pojasnjuje Tomaž Jagar, ki poudarja, da je pri nas ugrizov zelo malo:

“Največkrat do ugriza pride zaradi nesreče in zaradi nepotrebnega vznemirjanja kač. Najbolje je žival pustiti pri miru, sploh če nismo prepričani, za katero vrsto kače gre.”

V njhovem naravnem okolju se s kačami pogosto srečujejo planinci, gorniki in plezalci. Alpinistična inštruktorica Marta Krejan se je s kačami med svojimi plezalnimi turami in podvigi s kačami srečala že kar nekajkrat:

“Enkrat smo plezali eno precej zahtevno smer. Šla sem kot prva. In ko že zagledam tam en svedrovec – seveda se ga strašno razveselim, zraven je bil pa zabit star klin. In v ušesu klina je bil modras. Nikoli v življenju še nisem splezala tako hitro, in to navzdol, nazaj do zadnjega svedrovca. Za tisti dan je bilo konec plezanja. Verjamem pa, da se je ravno tako ustrašila tistla kača, ko je zagledala mene, ko sem priplezala do nje. Še bolj smešna je pa dogodivščina moje prijateljice, ki je pač morala opravit potrebo. In to pod steno. Se pač zgodi. In kar naenkrat pridirka nazaj s spuščenimi hlačami in kriči. Je pač naletela na domovanje enega črnega gada. Sva ga potem celo fotografirali. Ga pa razumem. Kdo se pa ne bi uprl, če bi prišel nekdo tam in slekel hlače pred tvojo dnevno sobo.”

“V Evropi je strah pred kačami popolnoma neupravičen”, poudarja Tomaž Jagar in dodaja, da je eden najpomebnejših elementov našega odnosa do kač tudi vzgoja otrok.

“Če nas kača piči, predvsem brez panike. Rane se ne povija, ne reže, ne sesa. Bolj ali manj nič, kar priporočajo stare ljudske modrosti. Čim prej je treba poiskati ustrezno zdravniško pomoč.”

 

Se je v vaš dom oziroma okolico zatekla kača, pa ne veste kaj storiti? Ste srečali v naravi kačo, pa vas zanima, katero vrsto ste videli in kakšne so njene življenjske navade? Želite posredovati podatek o najdbi kače? Potrebujete nasvete za ureditev okolice hiše, da bi zmanjšali oz. povečali verjetnost pojavljanja kač?

Pokličite KAČOFON na 040/322-449, kjer vam bodo prostovoljci iz Herpetološkega društva – Societas herpetologica slovenica poskušali odgovoriti na vaša vprašanja in vam svetovali. V nujnih primerih vas bodo obiskali na domu.