Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob 7. Dnevu Japonske smo z Majo Pešelj iz Genki centra razpravljali o tem, ali so Japonci res tako točni, delajo cele dni, jedo praktično samo riž in se vsi spoznajo na moderno tehnologijo. Zanimalo nas je tudi, zakaj se je stara in moderna kultura tega dolgo izoliranega otoka tako obširno razširila v druge države.
Japonska družba je v marsičem zelo tradicionalna, na drugi strani pa preplavljena z modernimi domislicami
“To drži. Japonci so zelo točni, kar je del njihove želje po uvidevnosti do drugih,” razlaga Maja Pešelj, vodja Genki centra, ki skupaj z Veleposlaništvom Japonske v Sloveniji, vsako leto pripravlja Dan Japonske in dodaja, da je to del skupinske logike:
“Skrbijo za vse, ne le zase, kot mnogokrat očitajo nam na Zahodu. Tudi sicer ne marajo površnosti, stremijo k temu, da dajo vse od sebe, da je popolno, dovršeno.”
Verjetno je tudi to razlog, da so njihovi tehnološki izdelki pri nas izjemno cenjeni. Vozila, prenosni računalniki in gospodinjski aparati z Japonske so zelo pogosto v naših domovih. Kot opisuje vodja Genki centra, je bila ob svojem prvem obisku te države zelo presenečena, ko je naletela na primer na vrata, ki se sama odpirajo, ali takšna, ki te pozdravijo ob prihodu, česar takrat pri nas še ni bilo. Je pa zanimivo, še opaža, da Japonci na splošno vedo veliko manj o računalniških veščinah kot mi.
“Japonska je razdeljena na moški, poslovni svet in ženski svet, ki je svet gospodinj. Tam se pojavljajo feministična gibanja, ženske želijo enakopravnost na delovnem mestu, a v praksi je ni,” razlaga Pešljeva.
“Res je, da Japonci delajo malo dlje kot mi, saj je pri njih delo vrednota. Tudi nimajo navade, da bi se po službi ulegli na kavč in gledali televizijo. Lenoba je zelo nespoštovana, zato se ji vsaj navidezno izogibajo.”
Prepričanje, da Japonci večinoma jedo riž in ribe, v osnovi ni napačno, komentira Maja Pešelj: “Riž je prisoten v osnovni japonski hrani, ker je bil nekoč dobrina, ki so jo lahko dobili na otoku. Mislim tudi, da je riž ena redkih stvari, pri kateri so danes samooskrbni. Je pa vplivov na prehrano seveda veliko, ne gre le za riž. Portugalci so že v 16. stoletju prinesli nove načine prehranjevanja, na primer razno cvrtje.”
Japonska je mešanica starega in novega. Kljub temu, da je bila država dolga stoletja praktično izolirana, o njej vemo in smo tudi v preteklosti vedeli zelo veliko. Težko bi našli koga, ki ne pozna gejš, samurajev, sumo borcev, karateja, ikeban, bonsajev ali modernejših mang in animejev.
“To je zato, ker je Japonska dobra v tem, kar počne,” pravi Pešljeva.
4480 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ob 7. Dnevu Japonske smo z Majo Pešelj iz Genki centra razpravljali o tem, ali so Japonci res tako točni, delajo cele dni, jedo praktično samo riž in se vsi spoznajo na moderno tehnologijo. Zanimalo nas je tudi, zakaj se je stara in moderna kultura tega dolgo izoliranega otoka tako obširno razširila v druge države.
Japonska družba je v marsičem zelo tradicionalna, na drugi strani pa preplavljena z modernimi domislicami
“To drži. Japonci so zelo točni, kar je del njihove želje po uvidevnosti do drugih,” razlaga Maja Pešelj, vodja Genki centra, ki skupaj z Veleposlaništvom Japonske v Sloveniji, vsako leto pripravlja Dan Japonske in dodaja, da je to del skupinske logike:
“Skrbijo za vse, ne le zase, kot mnogokrat očitajo nam na Zahodu. Tudi sicer ne marajo površnosti, stremijo k temu, da dajo vse od sebe, da je popolno, dovršeno.”
Verjetno je tudi to razlog, da so njihovi tehnološki izdelki pri nas izjemno cenjeni. Vozila, prenosni računalniki in gospodinjski aparati z Japonske so zelo pogosto v naših domovih. Kot opisuje vodja Genki centra, je bila ob svojem prvem obisku te države zelo presenečena, ko je naletela na primer na vrata, ki se sama odpirajo, ali takšna, ki te pozdravijo ob prihodu, česar takrat pri nas še ni bilo. Je pa zanimivo, še opaža, da Japonci na splošno vedo veliko manj o računalniških veščinah kot mi.
“Japonska je razdeljena na moški, poslovni svet in ženski svet, ki je svet gospodinj. Tam se pojavljajo feministična gibanja, ženske želijo enakopravnost na delovnem mestu, a v praksi je ni,” razlaga Pešljeva.
“Res je, da Japonci delajo malo dlje kot mi, saj je pri njih delo vrednota. Tudi nimajo navade, da bi se po službi ulegli na kavč in gledali televizijo. Lenoba je zelo nespoštovana, zato se ji vsaj navidezno izogibajo.”
Prepričanje, da Japonci večinoma jedo riž in ribe, v osnovi ni napačno, komentira Maja Pešelj: “Riž je prisoten v osnovni japonski hrani, ker je bil nekoč dobrina, ki so jo lahko dobili na otoku. Mislim tudi, da je riž ena redkih stvari, pri kateri so danes samooskrbni. Je pa vplivov na prehrano seveda veliko, ne gre le za riž. Portugalci so že v 16. stoletju prinesli nove načine prehranjevanja, na primer razno cvrtje.”
Japonska je mešanica starega in novega. Kljub temu, da je bila država dolga stoletja praktično izolirana, o njej vemo in smo tudi v preteklosti vedeli zelo veliko. Težko bi našli koga, ki ne pozna gejš, samurajev, sumo borcev, karateja, ikeban, bonsajev ali modernejših mang in animejev.
“To je zato, ker je Japonska dobra v tem, kar počne,” pravi Pešljeva.
Turistične bone, ki jih je prejšnja vlada uvedla v pomoč turističnemu gospodarstvu, bo mogoče uporabiti le še do konca tega meseca, tako da turistične delavce zanima, kako bodo okrevali brez njihove pomoči. So pa v Slovenski Istri zadovoljni z obiskom in rezervacijami za prihajajoče poletne mesece; pravijo, da se k njim vrača tudi vedno več tujih gostov. K obisku domačih krajev je začela spodbujati tudi Slovenska turistična organizacija, ki s tem nadaljuje kampanjo Vzemi si čas. Moja Slovenija. Da je naša Istra več kot samo poležavanje na plaži, pa je na študijski turi, ki jo je organizirala STO, ugotavljala Tina Lamovšek.
Enaka vključenost vseh članov in članic družbe, ne glede na njihov spol, narodnost, religijo, svetovni nazor, socialni ali ekonomski položaj, je ključ do napredne, demokratične in uspešne družbe. Dejstvo pa je, da so tako ženske kot pripradniki in pripadnice drugih spregledanih družbenih skupin, še vedno slabo zastopane v naši družbi, v delovnih okoljih, na vodstvenih položajih in v politiki. Z namenom, da bi ženske kot tudi vse ostale ranljive skupine bolj opolnomočeno vstopale v javni prostor, medije, politiko in na vodilne položaje v podjetjih in drugih delovnih organizacijah, je že leta 2016 začela delovati iniciativa z imenom #IamRemarkable (Izjemna/izjemen sem), ki s svojimi delavnicami in ozaveščanjem pomaga k boljši samopodobi in boljši samopromociji. Iniciativa je dosegla že več kot 360 tisoč ljudi v 170 državah, v mesecu juniju pa se lahko tudi v Sloveniji brezplačno udeležite njihovih delavnic. S pobudnico gibanja Anno Vainer se je pogovarjala Tita Mayer.
Inkluzivni pohodi v organizaciji odbora inPlaninec Planinske zveze Slovenije so v popolnem razmahu. Število pohodnikov invalidov, pa tudi prostovoljcev, ki jih spremljajo in skrbijo za njihovo varnost, je vse večje. S pohodi jim želijo približati gore, omogočiti planinstvo in aktivno preživljanje prostega časa. Več o inkluzivnih pohodih pa v prispevku Petre Medved.
V naslednjih minutah pa poletna tema o zdravju. Poletna zato, ker na svojo kožo in njene spremembe postanemo bolj pozorni na začetku poletja, začnemo se ukvarjati z vprašanjem, koliko sončenja, če sploh, je še zdravo. Beremo opozorila o nevarnosti kožnega raka, opazujemo znamenja na koži. Da bo poletje kar najbolj brezskrbno, bo nekaj nasvetov podal prof. dr. Igor Bartenjev, dr. med., specialist dermatovenerologije.
V zadnjih dneh Slovenijo pretresa razkritje okoliščin, v katerih delajo delavci v podjetjih Marinblu in Selea. V Delavski svetovalnici vsak dan prejemajo nova pričevanja tamkajšnjih delavcev, obenem pa vse več klicev, naj razmere preverijo še v določenih drugih podjetjih, pravi Goran Lukić.
Junij tradicionalno po več svetovnih mestih zaznamujejo parade z mavričnimi zastavami, s čimer množica s sprehodom po mestu opozarja na pomen enakopravnosti gejev, lezbijk, transspolnih, nebinarnih in drugih oseb, ki so še vedno pogosto potisnjene na rob družbe. Mesta za lgbt osebe zaradi infrastrukture ponujajo varnejše zavetje, a kot kažejo raziskave, se razlika med urbanimi in ruralnimi okolji vendarle zmanjšuje. Kljub razmeroma dolgi tradiciji lgbt scene v Sloveniji izkušnjo nasilja po podatkih več raziskav o življenju gejev, lezbijk in transspolnih oseb v Sloveniji doživi več kot vsaka druga oseba.
Večina ukrajinskih beguncev je šele v teh dneh začela dobivati prve odločbe o denarni pomoči. Nekateri so pribežali v Slovenijo že ob začetku vojne. Od takrat je minilo tri mesece in v tem času so živeli v veliki stiski, saj so bili odvisni od pomoči sorodnikov, humanitarnih delavcev ali dobrih ljudi. Tako je bilo tudi s Svetlano, ki je na Goriško pribežala iz mesta Nikolajev v Ukrajini. Z njo se je pogovarjala Nataša Uršič.
Zgodovina hrane je več kot le zgodba o hrani neke družbe. Je zgodba o sami družbi, o odnosih med različnimi razredi, narodi, odnosih med spoloma, odnosu do tujine, zgodba o množični kulturi in o vsakdanjem življenju. O tem sta v ponedeljek na predavanju v okviru festivala Zgodovina na Špici, ki ga pripravlja Inštitut za novejšo zgodovino, govorili zgodovinarki Ruža Fotiadis iz Berlina in Radina Vučetić iz Beograda, avtorici zbornika »Bratstvo in enotnost za kuhinjsko mizo«, v katerem avtorji predstavljajo različne vidike prehrane v nekdanji Jugoslaviji.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Prav zaradi tega bodo danes v Laškem na svojsten način praznovali državni praznik, dan Primoža Trubarja. Ta je tam živel in delal le tri leta, a je ta čas tam spoznal ljudi, ki so ga povezali z evropsko inteligenco in priskrbeli denar za izdajo prvih slovenskih knjig. Laško je edino slovensko mesto z dvema ulicama, ki se imenujeta po Primožu Trubarju. Zgodba o Mihaelu Tifernusu, ki so ga meščani rešili pred ugrabitvijo Turkov, ki so iz njega hoteli napraviti janičarja, postal pa je pomemben evropskih teolog in filozof, se sliši kot legenda. Tomaž Majcen, kustus muzeja Laško, pa nam jo predstavlja kot zgodovinsko dejstvo, o katerem je v Laškem predaval zgodovinar dr. Igor Grdina.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V Sloveniji nujno potrebujemo neodvisno ustanovo, v kateri bodo strokovnjaki s področja okolja, prehrane, zdravstva in tehnologije in ki bodo načrtovali smernice za varno prehrano.
Center Noordung v Vitanju, ki ga je pred več kot štirimi leti država prevzela od prvotnih ustanoviteljev, so vsebinsko prenovili. Zadnji posegi, ko so prvič po desetih letih od izgradnje zapolnili prav vse hodnike večkrat arhitekturno nagrajene stavbe, so stali 180 tisoč evrov.
Ana Đurić Konstrakta je srbska pevka, ki ji je pred tedni z nastopom na pesmi Evrovizije, ne le na Balkanu, uspelo sprožiti pravo euforijo. Na koncu je osvojila peto mesto, a njena pesem In corpore sano je postala viralna. Na evrovizijski oder je namesto blišča in poskakovanja vrnila umetnost, uspelo ji je, kar politikom že dolge ni – združila je Srbe, celotno območje nekdanje Jugoslavije in kar na evrovizijskem odru odprla vrsto družbenih vprašanj.
S Koncertom za človeka in gozd Zemlje želi društvo Drevo sozvočja opozoriti na pretirano sečno gozdov na Madagaskarju, kjer je ostalo le še 10 % deževnega gozda. O pomenu gozdov, razmerah na Madagaskarju, aktivnostih društva in koncertu izvemo več od Malale Tine Rakoto Serban.
Avstrija 1. julija uvaja nov davek na fosilna goriva, ki bo zvišal cene bencina, dizla, zemeljskega plina in kurilnega olja, prebivalci pa bodo dobili v zameno nekakšen podnebni bonus, v višini 200 evrov, razen na Dunaju, kjer bo ta bonus znašal 100 evrov. Okoljevarstvenik Štefan Merkač takšnim rešitvam ni naklonjen. Prepričan je, da bi morali sprejeti odločnejše ukrepe, čas se namreč izteka, čeprav sam, kot pravi, ostaja optimist. Kot član koroških Zelenih je bil v prejšnji deželni vladi, med letoma 2013 in 18, zadolžen za izvedbo ambicioznega energetskega načrta, s katerim naj bi korenito zmanjšali izpuste tologrednih plinov. Na naslednjih deželnih volitvah se Zeleni niso več uvrstili v deželni zbor, kakšna pa je bila usoda eneretskega načrta? O tem sva se s Štefanom Merkačem pogovarjala včeraj popoldne v Šmihelu pri Pliberku. Nad nama so se zbirali črni oblaki, veter se je krepil in narava nama je jasno sporočala, kaj se nam obeta v prihodnje. IN kako je zdaj z ambicioznim energetskim načrtom, sprejetim pred 9 leti?
Danes se začenja festival Parada ponosa, ki je festival LGBTQ+ kulture z izrazito politično noto, ki se zaključi z vsakoletno Parado ponosa, ki je protestni shod po ljubljanskih ulicah. Zaključil se bo z javno predstavitvijo političnih zahtev, ki jih naslovijo na nosilce politične in družbene moči, na institucije in tudi na širšo družbo. Festival je namenjen tudi zasedbi javnega prostora in predstavitvi življenja in dela LGBTQ+ oseb. O tem smo se pogovarjali s Simono Muršec, predsednico društva Parada ponosa in s Katjo Štefanec, vodjo mladinskega programa, ki je zadolžena tudi za odnose z javnostmi.
Ob praznovanju rojstnega dne in platinastega jubileja britanske kraljice Elizabete nas je zanimalo, kaj Britancem pomeni kraljica, kako si lahko razlagamo navdušenje množic nad platinasto obletnico, kako Britanci praznujejo to obletnico in seveda tudi, kakšen je resničen vpliv kraljice v Združenem kraljestvu. O tem smo se pogovarjali s Slovenkama, ki sta tesno povezani z britanskim otokom; s prevajalko in sodno tolmačko Evelino Ferrar iz Oxforda, ki je tudi dejavna članica odbora skrbnikov Britansko slovenskega društva in z rojalistko Mojco Masterl Štefanič iz Kočevja, Slovenko, ki je prava britanska patriotka in se je nad britansko kraljevo družino navduševala že v otroštvu ter zaradi princese Diane vpisala študij anglistike.
Pred dobrim tednom je v Grčiji oz. njenem vzhodnem delu, na polotoku Halkídika, potekalo srečanje predstavnikov slovenskih in grških čebelarjev. Namen seveda izmenjava izkušenj, dobrih praks in vzpostavitev nadaljnjega sodelovanja. Njihovo srečanje je spremljala Andreja Čokl, ki je bila na nek način tudi pobudnica tovrstnega sodelovanja.
To soboto bomo zaznamovali dan slovenskega krvodajalstva. Kako pomembno je krvodajalstvo za nemoteno preskrbo s krvjo, dokazuje zgodba o reševanju 21-letnega Siniše Milunovića iz Kočevja, ki je pri opravljanju krovskih del padel s strehe in se pri tem tako hudo poškodoval, da je zaradi krvavitev notranjih organov potreboval skoraj 100 litrov krvi. Za tolikšno količino krvi je bilo potrebno darovanje krvi 200 darovalcev. Zgodba se je srečno končala tudi zaradi odličnega delovanja vseh služb in zdravstvenih delavcev, ki so sodelovali pri reševanju. Več o sami nesreči in pomenu krvodajalstva pa v prispevku Lucije Dimnik Rikić
Neveljaven email naslov