Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob 7. Dnevu Japonske smo z Majo Pešelj iz Genki centra razpravljali o tem, ali so Japonci res tako točni, delajo cele dni, jedo praktično samo riž in se vsi spoznajo na moderno tehnologijo. Zanimalo nas je tudi, zakaj se je stara in moderna kultura tega dolgo izoliranega otoka tako obširno razširila v druge države.
Japonska družba je v marsičem zelo tradicionalna, na drugi strani pa preplavljena z modernimi domislicami
“To drži. Japonci so zelo točni, kar je del njihove želje po uvidevnosti do drugih,” razlaga Maja Pešelj, vodja Genki centra, ki skupaj z Veleposlaništvom Japonske v Sloveniji, vsako leto pripravlja Dan Japonske in dodaja, da je to del skupinske logike:
“Skrbijo za vse, ne le zase, kot mnogokrat očitajo nam na Zahodu. Tudi sicer ne marajo površnosti, stremijo k temu, da dajo vse od sebe, da je popolno, dovršeno.”
Verjetno je tudi to razlog, da so njihovi tehnološki izdelki pri nas izjemno cenjeni. Vozila, prenosni računalniki in gospodinjski aparati z Japonske so zelo pogosto v naših domovih. Kot opisuje vodja Genki centra, je bila ob svojem prvem obisku te države zelo presenečena, ko je naletela na primer na vrata, ki se sama odpirajo, ali takšna, ki te pozdravijo ob prihodu, česar takrat pri nas še ni bilo. Je pa zanimivo, še opaža, da Japonci na splošno vedo veliko manj o računalniških veščinah kot mi.
“Japonska je razdeljena na moški, poslovni svet in ženski svet, ki je svet gospodinj. Tam se pojavljajo feministična gibanja, ženske želijo enakopravnost na delovnem mestu, a v praksi je ni,” razlaga Pešljeva.
“Res je, da Japonci delajo malo dlje kot mi, saj je pri njih delo vrednota. Tudi nimajo navade, da bi se po službi ulegli na kavč in gledali televizijo. Lenoba je zelo nespoštovana, zato se ji vsaj navidezno izogibajo.”
Prepričanje, da Japonci večinoma jedo riž in ribe, v osnovi ni napačno, komentira Maja Pešelj: “Riž je prisoten v osnovni japonski hrani, ker je bil nekoč dobrina, ki so jo lahko dobili na otoku. Mislim tudi, da je riž ena redkih stvari, pri kateri so danes samooskrbni. Je pa vplivov na prehrano seveda veliko, ne gre le za riž. Portugalci so že v 16. stoletju prinesli nove načine prehranjevanja, na primer razno cvrtje.”
Japonska je mešanica starega in novega. Kljub temu, da je bila država dolga stoletja praktično izolirana, o njej vemo in smo tudi v preteklosti vedeli zelo veliko. Težko bi našli koga, ki ne pozna gejš, samurajev, sumo borcev, karateja, ikeban, bonsajev ali modernejših mang in animejev.
“To je zato, ker je Japonska dobra v tem, kar počne,” pravi Pešljeva.
4527 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ob 7. Dnevu Japonske smo z Majo Pešelj iz Genki centra razpravljali o tem, ali so Japonci res tako točni, delajo cele dni, jedo praktično samo riž in se vsi spoznajo na moderno tehnologijo. Zanimalo nas je tudi, zakaj se je stara in moderna kultura tega dolgo izoliranega otoka tako obširno razširila v druge države.
Japonska družba je v marsičem zelo tradicionalna, na drugi strani pa preplavljena z modernimi domislicami
“To drži. Japonci so zelo točni, kar je del njihove želje po uvidevnosti do drugih,” razlaga Maja Pešelj, vodja Genki centra, ki skupaj z Veleposlaništvom Japonske v Sloveniji, vsako leto pripravlja Dan Japonske in dodaja, da je to del skupinske logike:
“Skrbijo za vse, ne le zase, kot mnogokrat očitajo nam na Zahodu. Tudi sicer ne marajo površnosti, stremijo k temu, da dajo vse od sebe, da je popolno, dovršeno.”
Verjetno je tudi to razlog, da so njihovi tehnološki izdelki pri nas izjemno cenjeni. Vozila, prenosni računalniki in gospodinjski aparati z Japonske so zelo pogosto v naših domovih. Kot opisuje vodja Genki centra, je bila ob svojem prvem obisku te države zelo presenečena, ko je naletela na primer na vrata, ki se sama odpirajo, ali takšna, ki te pozdravijo ob prihodu, česar takrat pri nas še ni bilo. Je pa zanimivo, še opaža, da Japonci na splošno vedo veliko manj o računalniških veščinah kot mi.
“Japonska je razdeljena na moški, poslovni svet in ženski svet, ki je svet gospodinj. Tam se pojavljajo feministična gibanja, ženske želijo enakopravnost na delovnem mestu, a v praksi je ni,” razlaga Pešljeva.
“Res je, da Japonci delajo malo dlje kot mi, saj je pri njih delo vrednota. Tudi nimajo navade, da bi se po službi ulegli na kavč in gledali televizijo. Lenoba je zelo nespoštovana, zato se ji vsaj navidezno izogibajo.”
Prepričanje, da Japonci večinoma jedo riž in ribe, v osnovi ni napačno, komentira Maja Pešelj: “Riž je prisoten v osnovni japonski hrani, ker je bil nekoč dobrina, ki so jo lahko dobili na otoku. Mislim tudi, da je riž ena redkih stvari, pri kateri so danes samooskrbni. Je pa vplivov na prehrano seveda veliko, ne gre le za riž. Portugalci so že v 16. stoletju prinesli nove načine prehranjevanja, na primer razno cvrtje.”
Japonska je mešanica starega in novega. Kljub temu, da je bila država dolga stoletja praktično izolirana, o njej vemo in smo tudi v preteklosti vedeli zelo veliko. Težko bi našli koga, ki ne pozna gejš, samurajev, sumo borcev, karateja, ikeban, bonsajev ali modernejših mang in animejev.
“To je zato, ker je Japonska dobra v tem, kar počne,” pravi Pešljeva.
Že od januarja ni bilo večjega dežja. Suša je v kmetijstvu že povzročila težave. Ali lahko že zdaj rečemo, da bodo zaradi pomanjkanja paše prizadeti tudi živinorejci?
Od leta 2016 je tretja sreda v marcu slovenski Dan možganov. Vlada Republike Slovenije je namreč takrat na pobudo Sinapse, Slovenskega društva za nevroznanost in Sveta za možgane razglasila ta dan in s tem je bila Slovenija tudi prva v svetovnem merilu, ki je na tak način priznala pomen tega organa in skrbi zanj. Ob šestem dnevu možganov je Mojca Delač pred radijski mikrofon povabila zdravnico in nevroznanstvenico, prof. dr. Majo Bresjanac, vodjo laboratorija za regeneracijo in plastičnost živčevja na Inštitutu za patološko fiziologijo ter predsednico Slovenskega društva za nevroznanost.
Na Prvega so se obrnile bolnice, ki si prizadevajo, da bi bilo tudi v Sloveniji dostopno še tretje zdravilo za zdravljenje bolezni ščitnice. Nekatere bolnice namreč opažajo, da imajo po zdravilih, ki sta odobreni pri nas, več stranskih učinkov. Med njimi so nespečnost, glavobol in izčrpanost. Rešitev vidijo v novem zdravilu; vendar so naletele na oviro. Ker farmacevtska družba, ki zdravilo proizvaja, ne kaže zanimanja za slovenski trg, morajo ponj v tujino. Kje se zapleta in kakšne so možne rešitve? Sodelujejo Suzana Bogme (društvo Moja ščitnica Maribor), Jurij Fürst (ZZZS), Matjaž Marc (JAZMP) in prim. Mitja Topalovič (UKC Maribor). Foto: Darryl Leja, NHGRI/ Flickr, cc
Na novinarski konferenci v Ljubljani so danes dopoldne predstavili projekt POMNI (www.pomni.si), v okviru katerega bodo izvedli brezplačne presejalne teste za zgodnje odkrivanje demence. Načrtujejo, da bo v tej fazi sodelovalo okrog 500 udeležencev, starejših od 60 let. Gre za neprofitni partnerski projekt različnih organizacij, podjetij, društev, raziskovalcev in zdravnikov, ki delujejo na področju te nevrodegenerativne bolezni. Več o tem je povedal Jurij Dreo, soustanovitelj nevroznanstvenega podjetja Braintrip, ki je pobudnik projekta Pomni. Demenca bo po napovedih Svetovne zdravstvene organizacije prizadela enega od desetih ljudi na našem planetu. Po njihovih ocenah letno na globalni ravni povzroči za 1000 milijard evrov finančnega bremena, pojasnjuje Jurij Dreo. Seveda pa demenca ne predstavlja samo zdravstvenega in finančnega bremena, pač pa tudi socialno breme za bolnika in predvsem njegovo okolico. Glede na to Jurij Dreo ocenjuje, da se bo bolezen dotaknila vsakega drugega prebivalca Slovenije, ker bo zbolel nekdo od njihovih bližnjih. Presejalna testiranja Pomni bodo potekala po vsej državi, seveda pa je zgodnje odkrivanje bolezni izjemnega pomena.
Ukrajinski veleposlanik v Sloveniji je napade ruske vojske v Ukrajini označil za genocid. Kot je dejal, je Kremelj pričakoval, da bodo Ukrajinci ruske vojake sprejeli s cvetjem. Zdaj pa bodo svojci padlih Rusov potrebovali veliko cvetja za grobove svojih sinov, ki so zadnje počivališče našli na ukrajinski zemlji.
Vlada je za 30 dni zamrznila najvišji ceni pogonskih goriv, torej dizelskega goriva in 95-oktanskega bencina. Ni pa posegla v ceno kurilnega olja, tako da se ta še vedno oblikuje na trgu.
Zaposleni na Radioteleviziji Slovenija so vnovič opozorili na vse bolj nevzdržne razmere na javnem zavodu. Izpostavili so nedavno imenovanje Igorja Pirkoviča za vršilca dolžnosti urednika Multimedijskega Centra RTV Slovenija. Kot so poudarili, je njegovo imenovanje nesprejemljivo, ker je bilo izpeljano s kršitvijo predpisov. Pirkovič je po njihovi oceni tudi neprimeren za ta položaj, saj tako javno kot zasebno kaže politično naklonjenost največji vladni stranki. Zbor zaposlenih pred RTV poslopjem je spremljala Lucija Dimnik Rikić.
Na rimskem sejmu naravnih vin sta se predstavila tudi dva slovenska vinarja – gre pa šele za uvod v pestro vinarsko sejemsko pomlad pri zahodnih sosedih. Sejem Vini Selvaggi – kar bi lahko prevedli kot sejem divjih vin – je obiskal Janko Petrovec.
V afganistanskem mestu Bamyan, Zakia, Fatima in Fariba sanjajo o tem, da bi postale profesionalne smučarke in se udeležile olimpijskih iger. Ko jim njihova slovenska trenerka smučanja Ana sporoči, da lahko odidejo v Evropo na intenzivno usposabljanje za učiteljice smučanja, se zdi, da so še korak bližje k uresničitvi svojih sanj. Ko prispejo v Evropo na intenzivni trening, se soočijo z nepremostljivimi kulturnimi razlikami in neizprosnostjo evropskega profesionalnega športa. O tem govori dokumentarni film slovenske režiserke Haidy Kancler, ki je na ogled na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma.
Teden možganov je globalna iniciativa, ki od leta 1996 poteka z namenom promocije znanosti o možganih in spodbujanju navdušenja nad tem neverjetnim organom. Že vrsto let dogodek poteka tudi v Sloveniji tudi letos bo tako. Tretji teden v marcu bo povsem možgansko obarvan, z dogodki, ki se bodo zvrstili v Ljubljani, Mariboru, Novem mestu in Kopru. Organizirajo jih Gube, skupina prostovoljcev znotraj Slovenskega društva za nevroznanost – Sinapse. Lani in predlani so bili v epidemičnih razmerah tema – odnosi, letos pa raziskujejo presečišče med možgani in drugimi deli telesa. Pred začetkom, ki bo danes popoldan, je vodji Tedna Možganov pred mikrofon povabila Mojca Delač.
Repertoar Okteta Suha obsega več kot 300 skladb v 14 jezikih, tudi v njihovem domačem, podjunskem narečju. Pojejo ljudske, umetne, duhovne in ritmične pesmi. Prek 80 skladb je bilo napisanih ali prirejenih prav za Oktet Suha. Oktet Suha je 40 let kulturnega ustvarjanja obeležil s koncertom in izidom jubilejne knjige s priloženo zgoščenko. Naslov dvojezične knjige je: »Kam še, kam? Wohin denn noch?« Avtor knjige je Pepej Krop, ustanovni član Okteta Suha, ki je že štiri desetletja tudi njegov prvi tenor. Z angažiranim delovanjem je Oktet Suha v štirih desetletjih ponesel koroško pesem po svetu: za njimi je prek 1500 koncertov; večtedenske pevske turneje po Avstraliji, ZDA, Argentini, Braziliji, Kanadi in Ukrajini; 12 lastnih zgoščenk in tonskih nosilcev je skupina izdala sama; posneli so dva video filma, nastopili so v številnih radijskih in televizijskih oddajah doma in po svetu. Umetniški vodja okteta Suha je Iztok Kocen.
Ne le na slovenskem delu Koroške, tudi na avstrijskem Koroškem lepo cveti ajda ... Pravzaprav jo Avstrijci celo oglašujejo kot 'tradicionalno super živilo s Koroške', o čemer se lahko prepričate v Hiši ajde v Žvabeku. O ajdi smo govorili s Petrom Trampuschem, ekološkim kmetom in občinskim predstavnikom Enotne liste, stranke, ki na lokalni ravni zastopa tudi koroške Slovence.
Hiša kulture v Žvabeku je odprla vrata leta 2015 in postala središče kulturnega dogajanja v občini Suha. Dvorana, galerija, družabni prostor redno privabljajo obiskovalce. Več o zgodovini Katoliškega prosvetnega društva Drava sta povedala dolgoletni predsednik Lenart Katz in Krista Meklin, zadolžena za kreativne dejavnosti.
Ste že slišali za Žvabek na avstrijskem Koroškem? Nedeljsko popoldne terenska ekipa preživlja delovno v tukajnšnji Hiši kulture, pogovore z domačini pa smo začeli z Engelbertom Logarjem, etnomuzikologom iz sosednje vasi Suha. Ta nam je pojasnil, kje se nahaja Žvabek, kakšna je njegova zgodovina in kako je tu z ohranjanjem slovenskega jezika in identitete.
Inter arma silent musae, med vojno muze močijo, pravi stara latinska modrost. Ampak od začetka ruske invazije na Ukrajino se je vendarle oglasilo ogromno umetnikov z vsega sveta, ki so obsodili agresijo Kremlja. Med njimi so ameriški oskarjevec Sean Penn, srbska pionirka body arta Marina Abramović, in preganjani indijski pisatelj Salman Rushdie. Zanimivo pa je, da so med Putinovimi najostrejšimi kritiki pogosto kar pisatelji in pisateljice iz – Rusije. O tem, kako se ruski književniki odzivajo na vojno v Ukrajini, sta se pogovarjala Rok Valenčič in Goran Dekleva.
Prvi primer okužbe z novim koronavirusom smo v Sloveniji potrdili 2. marca leta 2020. Temu je 12. marca sledila razglasitev epidemije. Kljub veliki želji si še ne moremo oddahniti. Prav včeraj (10. 3. 2022) so iz Kitajske poročali o največjem številu novih primerov okužbe v zadnjih dveh letih. Če ti dve leti pogledam skozi številke in podatke, nam ti povejo, da je kar 30.000 prebivalk in prebivalcev zaradi covida potrebovalo zdravljenje v bolnišnicah. In še najbolj žalostno: 6396 jih je umrlo (podatek na petek, 11. 3. 2022). Lahko pa na ta čas, na zadnji dve leti, pogledamo skozi življenja ljudi – za vsako številko je človek in njegova zgodba: to pomeni več kot dva milijona zgodb in usod. Med njimi sta bila tudi zakonca Špela in Davor Tavčar iz Škofje Loke. Kako pa ti dve leti epidemije vidi dr. Mateja Logar? Ob pozitivnem – kar pomeni, da nam v bolnišnicah ni zmanjkalo postelj za najtežje in najbolj ogrožene paciente – pa opozarja zlasti na neuspeh naše države pri cepljenju. Foto: UKC Ljubljana
Kibernetska vojna. Kaj to sploh je in kako takšno vojskovanje pred računalniškimi zasloni lahko vpliva na potek vojne, tudi tiste, ki smo ji priča v Ukrajini? Podrobneje etični haker Milan Gabor.
Vojna v Ukrajini piše številne tragične zgodbe, z vsakim dnem je več beguncev. Nekateri so iz Ukrajine odšli že prej in zdaj od daleč z grozo opazujejo, kaj se dogaja v njihovi domovini. Mladi glasbenik Fedir iz Kijeva je v Slovenijo pripotoval tik pred začetkom vojne. Naš dopisnik Matija Mastnak ga je srečal v Celju na ulici, kjer se trenutno preživlja z muziciranjem in s z njim zapletel v pogovor.
Po aplikaciji RTV Živ žav so svojo novo digitalno okolje dobili tudi starejši otroci in mladostniki. Na RTV Čist hudo so na enem mestu zbrane vse zabavne, poučne in informativne vsebine, ki jih ustvarjalci javnega radia, televizije in multimedijskega centra pripravljajo za mlade med 9. in 15. letom starosti. Ti namreč odraščajo s pametnimi telefoni, postali so njihovo glavno okno v svet, zdaj pa lahko na njem na enostaven način najdejo tudi pestre vsebine, ki nastajajo na RTV SLovenija. Brez oglasov in možnosti povezav do drugih spletnih strani, ki bi lahko vsebovale tudi neprimerne vsebine, je to spletna klopca za punce in fante!
Dva tedna minevata od ruskega vojaškega napada na Ukrajino, državo je zapustilo že skoraj dva milijona 200 tisoč ljudi. Nekaj upanja v diplomatsko rešitev konflikta je vzbujalo današnje srečanje zunanjih ministrov obeh držav, Sergeja Lavrova in Dmitra Kulebe v turškem mestu Antalya. Šlo je za prvo srečanje na tej ravni po začetku vojne, a, kot kaže, ni prineslo napredka.
Neveljaven email naslov