Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Košarka, druženje in sprostitev - tako bi lahko opisali že tretji mednarodni košarkarski kamp Miha Zupana, ki te dni poteka v Ljubljani. Njegova posebnost je, da se ga udeležujejo otroci in mladostniki, ki so gluhi, naglušni ali imajo polžev vsadek ter otroci in mladostniki, ki slišijo.
Udeležujejo se ga otroci in mladostniki, ki so gluhi, naglušni ali imajo polžev vsadek, ter otroci in mladostniki, ki slišijo
26 otrok in mladostnikov se je odločilo, da del svojih počitnic preživi na tretjem mednarodnem košarkarskem kampu Miha Zupana v Ljubljani. Poleg slovenskih se kampa udeležuje tudi osem mladostnikov iz Izraela in dva s Švedske. Zanje je zdaj najpomembnejša košárka, razlaga Lana:
»Na tem košarkarskem kampu mi je zelo všeč, saj se od Mihe in ostalih zelo veliko naučim. Rada Igraš košarko? Igram jo od 7. razreda, treniram tri leta. Imela sem enoletni premor in zdaj se trudim. Na tem taboru nisem prvič, sem že tretjič. Udeležujem se ga vsako leto. Kaj ti je najbolj všeč? Najbolj všeč mi je, ko imamo vsi skupaj treninge, se popoldan, zvečer in zjutraj igramo, se družimo in pogovarjamo.«
Naš svetovno znani gluhi profesionalni košarkar Miha Zupan pravi, da je v njem dolgo zorela ideja po organiziranju košarkarskega kampa. Njegov govor tolmači Tamara Grm, tolmačka za slovenski znakovni jezik:
»Obdobje, ko sem opazoval druge znane igralce, kako ustvarjajo razne kampe, se mi je zdelo, da bi lahko tudi jaz kaj takega naredil. Ampak pika na i so bili gluhi otroci oziroma njihovi starši, ki so me stalno spraševali, zakaj tega ne bi naredili tudi za nas, za njihove otroke. In sem se odločil, da izpeljem kamp. Seveda prvi kamp je bil brez pričakovanj in na koncu koncev do zdaj, ko je že tretji kamp, vidim, da je veliko interesa – ne govorim samo za Slovenijo, govorim za ves svet. Pričakujem tudi, da bo moj kamp tudi kdaj v tujini, ne samo v Sloveniji.«
Slišeči otroci in mladostniki poleg košarke spoznavajo tudi svet gluhote, za katerega je značilno sporazumevanje v znakovnem jeziku. Govor Miha Zupana. tolmači Tamara Grm, tolmačka za slovenski znakovni jezik:
»Gluhi, naglušni otroci znajo kretat, tudi nekateri, ki imajo polžkov vsadek znajo kretat. Slišeči otroci pa so tisti, ki imajo po večini gluhe starše. Seveda, otroci, ki imajo gluhe starše znajo vsaj malo kretat. Edini jezik, ki ga uporabljamo je mednarodni znakovni jezik. In ni nikakršna težava ali je udeleženec Izraelec, Kitajec ali Šved – edini jezik s katerem se sporazumemo je točno ta. In ta komunikacija poteka brez težav. Letos imamo osem Izraelcev in dva Šveda, lansko leto je bilo udeležencev veliko več. Imeli smo Litovce, Švede, Špance, Izraelce, Slovake, Avstrijce, večina pa je bila Slovencev. Želim postati prepoznaven tudi v tujini, da bi tudi v tujini omogočili to upanje gluhim in naglušnim otrokom ter otrokom s polžkovim vsadkom.«
Da komunikacija ni nikakršna ovira, nam je razložila tolmačka za slovenski znakovni jezik Tamara Grm, ki je udeleženko iz Izraela Liron v našem imenu vprašala, kako se ima na kampu.
»Zdaj komunikacija poteka iz slovenskega znakovnega jezika v mednarodni znakovni jezik in iz mednarodnega znakovnega jezika v izraelski znakovni jezik in potem sledi odgovor v obratni smeri do slovenskega govornega jezika. Tolmačila bom iz slovenskega znakovnega jezika, ki ga bo prevedla mednarodna tolmačka.«
Liron: »Res sem vesela, da sem se ga lahko udeležila, da sem dobila veliko novih izkušenj. Treniram košarko, res se rada učim novih veščin in pridobivam nove izkušnje in nova znanja.«
Mlade je na tretjem mednarodnem košarkarskem kampu Mihe Zupana v Ljubljani obiskal tudi košarkar Zoran Dragić:
»Zmeraj mi je lepo priti, da podprem nekdanjega košarkarja in še posebej njegov kamp, ker dela tako lepo gesto za gluhe in naglušne otroke. Da jim pokaže, da je vse možno, da tudi oni lahko uspejo v košarki, če si to želijo.« Kaj polagate mladim košarkarjem na srce? »Da poslušajo, da delajo šolo, pa da so vztrajni. Pa da nikoli ne nehajo sanjat.«
O tem, kako poteka tretji mednarodni košarkarski kamp Miha Zupana pripoveduje soorganizator Bojan Mord:
»Mi mamo tako zastavljen program, da imamo trening dvakrat na dan po dve šolski uri. Imamo pa tudi popoldanske aktivnosti. Peljali jih bomo v Postojnsko jamo, obiskali Ljubljanski grad, šli bomo na kopališče, igrali odbojko, imeli kulturno umetniško izražanje. Na kampu sodeluje 11 prostovoljcev, eni pomagajo pri treningih, drugi pri kulturno umetniških delavnicah. Imamo slišečo tolmačko, ki prevaja govorjeni jezik v znakovni jezik in gluho tolmačko, ki je most med mednarodnim znakovnim jezikom in slovenskim znakovnim jezikom.«
Pa tudi dodaja:
»Izvedba kampa je podcenjujoča strani podjetij oziroma podjetij odgovorne družbe. To je majhna skupina gluhih in ko iščemo sredstva za uspešno izvedbo kampa imamo težave. Če gledamo druge kampe, ki jih organizirajo slišeči, je tam 100, 200, 300 otrok in jih je lažje organizirati. Mi pa tavamo v temi. Ni dovolj samo tista pristojbina, ampak so potrebna tudi dodatna sredstva. Želimo tudi ob pomoči vaših medijev, obveščati javnost, da potrebujemo njihovo pomoč, z namenom, da bi se družba seznanila tudi z gluho skupnostjo. Da je Miha Zupan uspel v svetu slišeče košarke ni samoumevno, je moral res vztrajati, se potruditi. Po drugi strani pa potrebujemo podporo družbe, okolice, da lahko Miha svojo energijo, znanje in doživetja prenese na mlajšo generacijo kot nek vzornik in vzgled.«
Na košarkarskem kampu se dobro počutijo, razlaga udeleženka Ula:
»Meni je zabavno biti tukaj. Učimo se košarko, mečemo žogo in jo držimo z obema rokama. Igramo namizne igrice, pa take stvari.«
Miha Zupan želi na mlade generacije prenesti znanje in jih navdušiti za šport. Njegov tretji mednarodni košarkarski kamp, ki poteka v Ljubljani, se bo končal v soboto.
4380 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Košarka, druženje in sprostitev - tako bi lahko opisali že tretji mednarodni košarkarski kamp Miha Zupana, ki te dni poteka v Ljubljani. Njegova posebnost je, da se ga udeležujejo otroci in mladostniki, ki so gluhi, naglušni ali imajo polžev vsadek ter otroci in mladostniki, ki slišijo.
Udeležujejo se ga otroci in mladostniki, ki so gluhi, naglušni ali imajo polžev vsadek, ter otroci in mladostniki, ki slišijo
26 otrok in mladostnikov se je odločilo, da del svojih počitnic preživi na tretjem mednarodnem košarkarskem kampu Miha Zupana v Ljubljani. Poleg slovenskih se kampa udeležuje tudi osem mladostnikov iz Izraela in dva s Švedske. Zanje je zdaj najpomembnejša košárka, razlaga Lana:
»Na tem košarkarskem kampu mi je zelo všeč, saj se od Mihe in ostalih zelo veliko naučim. Rada Igraš košarko? Igram jo od 7. razreda, treniram tri leta. Imela sem enoletni premor in zdaj se trudim. Na tem taboru nisem prvič, sem že tretjič. Udeležujem se ga vsako leto. Kaj ti je najbolj všeč? Najbolj všeč mi je, ko imamo vsi skupaj treninge, se popoldan, zvečer in zjutraj igramo, se družimo in pogovarjamo.«
Naš svetovno znani gluhi profesionalni košarkar Miha Zupan pravi, da je v njem dolgo zorela ideja po organiziranju košarkarskega kampa. Njegov govor tolmači Tamara Grm, tolmačka za slovenski znakovni jezik:
»Obdobje, ko sem opazoval druge znane igralce, kako ustvarjajo razne kampe, se mi je zdelo, da bi lahko tudi jaz kaj takega naredil. Ampak pika na i so bili gluhi otroci oziroma njihovi starši, ki so me stalno spraševali, zakaj tega ne bi naredili tudi za nas, za njihove otroke. In sem se odločil, da izpeljem kamp. Seveda prvi kamp je bil brez pričakovanj in na koncu koncev do zdaj, ko je že tretji kamp, vidim, da je veliko interesa – ne govorim samo za Slovenijo, govorim za ves svet. Pričakujem tudi, da bo moj kamp tudi kdaj v tujini, ne samo v Sloveniji.«
Slišeči otroci in mladostniki poleg košarke spoznavajo tudi svet gluhote, za katerega je značilno sporazumevanje v znakovnem jeziku. Govor Miha Zupana. tolmači Tamara Grm, tolmačka za slovenski znakovni jezik:
»Gluhi, naglušni otroci znajo kretat, tudi nekateri, ki imajo polžkov vsadek znajo kretat. Slišeči otroci pa so tisti, ki imajo po večini gluhe starše. Seveda, otroci, ki imajo gluhe starše znajo vsaj malo kretat. Edini jezik, ki ga uporabljamo je mednarodni znakovni jezik. In ni nikakršna težava ali je udeleženec Izraelec, Kitajec ali Šved – edini jezik s katerem se sporazumemo je točno ta. In ta komunikacija poteka brez težav. Letos imamo osem Izraelcev in dva Šveda, lansko leto je bilo udeležencev veliko več. Imeli smo Litovce, Švede, Špance, Izraelce, Slovake, Avstrijce, večina pa je bila Slovencev. Želim postati prepoznaven tudi v tujini, da bi tudi v tujini omogočili to upanje gluhim in naglušnim otrokom ter otrokom s polžkovim vsadkom.«
Da komunikacija ni nikakršna ovira, nam je razložila tolmačka za slovenski znakovni jezik Tamara Grm, ki je udeleženko iz Izraela Liron v našem imenu vprašala, kako se ima na kampu.
»Zdaj komunikacija poteka iz slovenskega znakovnega jezika v mednarodni znakovni jezik in iz mednarodnega znakovnega jezika v izraelski znakovni jezik in potem sledi odgovor v obratni smeri do slovenskega govornega jezika. Tolmačila bom iz slovenskega znakovnega jezika, ki ga bo prevedla mednarodna tolmačka.«
Liron: »Res sem vesela, da sem se ga lahko udeležila, da sem dobila veliko novih izkušenj. Treniram košarko, res se rada učim novih veščin in pridobivam nove izkušnje in nova znanja.«
Mlade je na tretjem mednarodnem košarkarskem kampu Mihe Zupana v Ljubljani obiskal tudi košarkar Zoran Dragić:
»Zmeraj mi je lepo priti, da podprem nekdanjega košarkarja in še posebej njegov kamp, ker dela tako lepo gesto za gluhe in naglušne otroke. Da jim pokaže, da je vse možno, da tudi oni lahko uspejo v košarki, če si to želijo.« Kaj polagate mladim košarkarjem na srce? »Da poslušajo, da delajo šolo, pa da so vztrajni. Pa da nikoli ne nehajo sanjat.«
O tem, kako poteka tretji mednarodni košarkarski kamp Miha Zupana pripoveduje soorganizator Bojan Mord:
»Mi mamo tako zastavljen program, da imamo trening dvakrat na dan po dve šolski uri. Imamo pa tudi popoldanske aktivnosti. Peljali jih bomo v Postojnsko jamo, obiskali Ljubljanski grad, šli bomo na kopališče, igrali odbojko, imeli kulturno umetniško izražanje. Na kampu sodeluje 11 prostovoljcev, eni pomagajo pri treningih, drugi pri kulturno umetniških delavnicah. Imamo slišečo tolmačko, ki prevaja govorjeni jezik v znakovni jezik in gluho tolmačko, ki je most med mednarodnim znakovnim jezikom in slovenskim znakovnim jezikom.«
Pa tudi dodaja:
»Izvedba kampa je podcenjujoča strani podjetij oziroma podjetij odgovorne družbe. To je majhna skupina gluhih in ko iščemo sredstva za uspešno izvedbo kampa imamo težave. Če gledamo druge kampe, ki jih organizirajo slišeči, je tam 100, 200, 300 otrok in jih je lažje organizirati. Mi pa tavamo v temi. Ni dovolj samo tista pristojbina, ampak so potrebna tudi dodatna sredstva. Želimo tudi ob pomoči vaših medijev, obveščati javnost, da potrebujemo njihovo pomoč, z namenom, da bi se družba seznanila tudi z gluho skupnostjo. Da je Miha Zupan uspel v svetu slišeče košarke ni samoumevno, je moral res vztrajati, se potruditi. Po drugi strani pa potrebujemo podporo družbe, okolice, da lahko Miha svojo energijo, znanje in doživetja prenese na mlajšo generacijo kot nek vzornik in vzgled.«
Na košarkarskem kampu se dobro počutijo, razlaga udeleženka Ula:
»Meni je zabavno biti tukaj. Učimo se košarko, mečemo žogo in jo držimo z obema rokama. Igramo namizne igrice, pa take stvari.«
Miha Zupan želi na mlade generacije prenesti znanje in jih navdušiti za šport. Njegov tretji mednarodni košarkarski kamp, ki poteka v Ljubljani, se bo končal v soboto.
Teden, ki je prinesel 2. radijski Avdiofestival, prinaša tudi svetovni dan vida in mednarodni dan bele palice. Pogovarjali smo se o in s tistimi, ki jim zvoki predstavljajo veliko več kot le slušne dražljaje. Zvoki so barva, globina, prostor, odstiranje slik, so čas, so čustva in so - odnos. So njihov svet. Navdihnjeni z dokumentarno radijsko igro o ddr. Evgenu Bavčarju: Potovanje na robu noči, smo iskali zvočne luči noči, razpravljali o vlogi sodobnega radia za tiste, ki vidijo, o ustvarjalnosti slepih in slabovidnih ter se pogovarjali o izkušnjah zvočnega onesnaženja, digitalizacije in moderne tehnologije.V sklopu dogodka je svoj prvi radijski intervju izvedel tudi študent 3. letnika novinarstva, Tadej Grum, ki je slep od rojstva. Če imate radi radio, zgodbe in zvok, vas vabimo k poslušanju! Dogodek sta povezovala Luka Hvalc in Mojca Delač.
V torek popoldne bo v Ljubljani premiera težko pričakovanega najstniškega filma Šepet metulja. Ustvarjalci uspešnice filma Vloga za Emo so se tokrat lotili občutljive teme šolske obravnave otrok s posebnimi potrebami. V ospredju je 17-letni avtist Jan. Upodobil ga je Ali Ogrizek s Šolskega centra Celje. Ta je glavnemu junaku vnesel tudi svoje osebne izkušnje z avtizmom. Prispevek je pripravil Matija Mastnak.
Jutri obeležujemo svetovni dan duševnega zdravja, podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje pa kažejo, da se duševno stanje mladostnikov poslabšuje. Okoli 22 odstotkov jih ima povišano verjetnost depresije, depresijo pa najpogosteje spremljajo nevroza, nespečnost in razdražljivost. Lanskoletna raziskava je pokazala tudi, da se vsak šesti mladostnik počuti osamljenega. Ob iskanju ustrezne pomoči pogosto trčijo ob ovire, s še večjimi izzivi pa se srečujejo osebe z intelektualnimi in fizičnimi ovirami, ki so se znašle v duševni stiski. Foto: Pixabay
Leto dni po smrti Mahse Amini, ki je postala simbol upora proti zatiranju žensk v Iranu in povod za veliko vstajo, se razmere v Iranu slabšajo. Kljub večmesečnim protestom proti iranskim zakonom o obveznem zakrivanju žensk tamkajšnje oblasti stopnjujejo napade na človekove pravice žensk in deklet. Več o položaju žensk v Iranu v Aktualni temi, ki jo je pripravila Tita Mayer.
V petek se začenja 18. kongres naše največje prostovoljske organizacije, ki nam jo lahko zavidajo tudi v tujini. Kongres je najvišji organ te organizacije za volitve, programske usmeritve in manifestacijo. Sestaja se vsakih pet let. Gasilska zveza Slovenije povezuje več kot 162.000 članic in članov v 1341 gasilskih društvih. Letošnji kongres, ki se je v Žalcu začel točno ob 16:30, je pomemben tudi zato, ker bo gasilska organizacija na njem izvolila tudi novo vodstvo. Zato smo poklicali predsednika Gasilske zveze Slovenije Janka Cerkvenika, ki je na tem kongresu tudi edini kandidat za predsednika GZS.
V ponedeljek smo v naših oglašanjih z Reke govorili tudi o rezultatih popisa prebivalstva na Hrvaškem. V desetih letih se je število opredeljenih Slovencev zmanjšalo za tretjino; z 10.500 na 7.700. V primerjavi z vpisanimi v volilni imenik pa se je njihovo število celo prepolovilo. Kako pa je s slovensko narodno skupnostjo na Madžarskem? Skoraj leto dni po popisu prebivalstva je tamkajšnji statistični urad objavil tudi podatke o številu pripadnikov narodnosti. 3965 madžarskih državljanov se je opredelilo za Slovence, kar je za tretjino več kot ob prejšnjem popisu, ki je bil leta 2011. Trud, ki so ga porabski rojaki vložili v obveščanje in osveščanje, se je obrestoval. Več pa v pogovoru Silve Eöry s predsednikom Državne slovenske samouprave Karlom Hólcem.
V Stockholmu je danes Švedska akademija razglasila letošnjega lavreata za literaturo. To je postal Jon Olav Fosse, štiriinšestdesetletni norveški pisatelj in dramatik, ki ga pri nas poznamo po romanu Melanholija v prevodu Jane Kocjan in treh dramah, uprizorjenih na slovenskih odrih. Eno izmed njih Noč poje pesmi svoje je prevedla Marija Zlatnar Moe, ki jo je k pogovoru povabil Aleksander Čobec. Foto:EPA
Brez učiteljic in učiteljev ni izobraževanja, ob današnjem svetovnem dnevu učiteljev opozarjajo slovenski predstavniki. Učiteljstvo je lep poklic, a vse težji in vse manj cenjen kar se kaže tudi v višini učiteljskih plač, zato se zanj odloča vse manj mladih, izobraževalne ustanove se soočajo s pomanjkanjem kadrov. S tem pa je ogrožena tudi kakovost izobraževanja pri nas, opozarjajo učitelji.
V prvem tednu oktobra vsako leto z zanimanjem pričakujemo razglasitev Nobelovih nagrad, tako so danes v Stockholmu razkrili še, kdo so letošnji prejemniki te najprestižnejše nagrade v znanosti za področje kemije. To so v Združenih državah delujoči znanstveniki Moungi Bawendi, Louis Brus in Aleksej Ekimov, ki bodo nagrado prejeli za prispevek na področju kvantnih pik.
Začetek novega študijskega leta uokvirjajo stare težave. Postelj v študentskih domovih je premalo, na obali bi denimo potrebovali okrog tisoč dodatnih postelj, v Ljubljani pa imajo trenutno 2250 vlog več kot postelj. Tudi tuji študenti so primorani iskati namestitev zunaj študentskih domov. Denimo v Mariboru v povprečju kar 200 tujih študentov ostane zunaj njih, saj lahko sprejmejo le do 15 odstotkov vseh. Svoj prostor zato študenti iščejo tudi na trgu, na trgu pa so najemniška stanovanja draga in pogosto v slabem stanju. Evi Lipovšek so težave opisali študentje, odgovore je iskala pri pristojnih. Foto: Pixabay
Na knjižne police prihaja tretji in sklepni roman Praznina kriminalistične trilogije novinarke in dolgoletne dopisnice Mojce Širok. Osrednje mesto dogajanja je tokrat njeno trenutno dopisniško mesto, Bruselj. Knjiga, podobno kot njeni predhodnici Pogodba in Evidenca, vzbuja veliko pozornosti.
Francoza Pierre Agostini, Anne L'Huillier in Madžar Ferencz Krausz so letošnji prejemniki Nobelove nagrade za fiziko. Nagrado so dobili za razvoj eksperimentalne metode, ki nam je odprla vpogled v superhitro dogajanje na ravni elektronov. Nina Slaček se je odpravila na Inštitut Jožef Štefan v Laboratorij za ultrahitro spektroskopijo, kjer imajo napravo, ki je rezultat dela letošnjih nagrajencev. Kaj pomeni njihov prispevek za znanost, se je pozanimala pri vodji odseka za kompleksne snovi prof. Draganu Mihailoviću. Foto: Laboratorij za ultrahitro spektroskopijo na IJS s portreti letošnjih lavreatov
Luka Hvalc, Saška Rakef in Mojca Delač osvetljujejo zgodbo ddr. Evgena Bavčarja, pri katerem ima otok Capri posebno mesto. Zavili pa niso tja, pač pa v le nekaj minut vožnje oddaljen Anacapri. In če se prvi kiti s pregrešno dragimi trgovinami v čudovitih, ozkih, tlakovanih ulicah ter privablja številne turiste, tudi znane osebnosti, je drugi bolj umirjen, domač in preprost, a zato nič manj zanimiv. Lučaj od lokalne avtobusne postaje se nahaja Vila San Michelle, s katero upravlja Švedska in tako ohranja spomin, delo ter prizadevanja filozofa, ki je kraju vtisnil svoj pečat. In o katerem je bral tudi ddr. Bavčar. Pogovarjali so se s Kristino Kappelin, direktorico Vile San Michelle in švedsko častno konzulko v Italiji.
Gosta pogovora sta dr. Barbara Riman, predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, ki predstavi ugotovitve najnovejše raziskave o politični participaciji Slovencev na Hrvaškem, in Vasja Simonič, predsednik sveta slovenske manjšine Primorsko-goranske županije, ki ima bogate izkušnje. Letos je namreč na mestu vodje sveta začel že tretji mandat. Raziskava ni pokazala spodbudne slike. Kakšna je dejanska moč manjšinskih svetov? Imajo lahko vpliv na delovanje lokalnih in županijskih oblasti, ali gre zgolj za mrtve črke zapisane v hrvaški manjšinski zakonodaji?
Mestna knjižnica Ljubljana in Gradska knjižnica Rijeka odlično sodelujeta. Kot je povedala Vesna Trobec iz MKLJ, te dobre odnose, ki so postali že zares prijateljski, gojijo od leta 2018. Več o tem, kako je potekala predaja bibliobusa in kako negujejo kulturne vezi, lahko slišite v pogovoru z Andrejo Silić Švonja, višje knjižničarke v Gradski knjižnici Rijeka. Z njo se poleg povezovanja in spodbujanja bralne pismenosti, pogovarjamo tudi o digitalizaciji, zelenih knjižnicah, pa seveda tudi o njenih slovenskih koreninah in prvi slovenski knjigi, ki jo je sama prebrala. Priporočamo v posluh! Foto: Mojca Delač
Otok Capri ni samo turistična meka, ampak je tudi pomembno pribežališče za ptice, ki potujejo iz Afrike v Evropo. Capri predstavlja tudi povod za razmisleke dr. Evgena Bavčarja o slepoti in zaslepljenosti, eksistencialnih bližinah in oddaljenostih, o položaju slepih skozi čas … Luka Hvalc otok Capri, ki je ptičje svetišče, predstavlja z nekoliko drugačnega vidika. Na otoku je bil posnet tudi del radijskega dokumentarca o Evgenu Bavčarju Potovanje na robu noči.
Vitomir Vitaz je pri Slovenskem domu KPD Bazovica aktiven že vrsto desetletij, in to v različnih vlogah. Spomni se tudi Zore Ausec, ki je leta 1947 ustanovila društvo in s svojo zagnanostjo in prebojnimi idejami poskrbela, da je zaživelo in se razvilo na številnih področjih, čeprav je morda takrat morda vsi niso najbolj razumeli. Zora Ausec je bila prosvetna delavka, dolgoletna predsednica in potem tudi častna predsednica društva. Vitomir Vitaz nam pripoveduje o njej in njenem doprinosu, hkrati pa tudi o svoji poti sobivanja z društvom. Z njim se pogovarja Mojca Delač.
V kulturno prosvetnem društvu delujejo različne skupine, ki povezujejo slovenske rojake in hrvaške prijatelje vseh generacij. Slovenski dom je mnogim pravi dom. Tako je že vse od ustanovitve društva in selitve v čudovito vilo, ki jo je Josip Gorup, eden najbogatejših rojakov, zgradil za svojega sina Milana Gorupa. Kaj vse se dogaja v društvu, kako je bilo nekoč in kaj so največji izzivi? O tem tudi z nekdanjim predsednikom društva Zvonimirom Stipetićem in s tajnico Sandro Grudenić, ki je med drugim zadolžena za mlade rojake. Vse več jih počitniške dni preživlja na delavnicah, ki so jih poimenovali Poletje v Bazovici. Letos jih je bilo v treh tednih, navdušeno pove, več kot 50. Kako jih spodbuditi, da se bodo vračali v društvo, ko bodo starejši? Foto: Slovenski dom Bazovica
V soboto, 30.9., in v nedeljo, 1.10., potekajo brezplačni dogodki ob Evropskem dnevu opazovanja ptic, ki ga organizira Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. O selitvah ptic in njihovi ogroženosti v pogovoru s Tilnom Basletom. Na fotografiji siva gos, foto: Matevž Škalič
Dr. Miha Kos je direktor Hiše eksperimentov, koordinator Noči raziskovalcev (www.nocmoc.eu) in ambasador letošnjega Tedna otroka, ki se bo začel v ponedeljek, 2.oktobra.
Neveljaven email naslov